Na oblast prihaja Janez Janša, človek, ki je po javno znanih podatkih osrednji politični akter nerazčiščene afere z izraelsko zasebno vohunsko agencijo Black Cube – afere, ki odpira vprašanje, ali so bile slovenske volitve sploh svobodne.

Zato gre za vprašanje, ali mora demokracija samoumevno sprejeti oblast, ki nastaja v senci tuje obveščevalne operacije. Mandat, ki visi na aferi prikritega vplivanja na volitve, ni običajna politična zmaga. Je oblast z velikanskim madežem.

Afera Black Cube bo sprevržena v farso. Tisti, ki so jo po javno znanih podatkih načrtovali, bodo dobili v roke državo in z njo možnost vpliva na institucije, ki bi morale afero razčistiti. Osumljenci bodo začeli preiskovati tiste, ki so afero razkrili.

Black Cube ni osamljen incident. Je samo zadnje poglavje dolgega vzorca, v katerem se za Janševo politično potjo kopičijo nerazčiščene finančne in oblastne afere: orožarske zgodbe iz začetka države, Patria, financiranje strankarskih medijev, sumljivi tokovi denarja itd. Vedno znova ista megla: denar, vpliv, moč, molk — in na koncu trditev, da je vse skupaj zarota proti njemu.

Ob tem teče še drug, veliko nevarnejši vzorec: pritisk na drugače misleče. Novinarji kot sovražniki. Sodniki kot  krivosodje, protestniki kot načrtovalci državnega udara, nevladniki kot paraziti, javni mediji kot trobilo političnih nasprotnikov. Civilna družba kot zadnja ovira na poti do popolne oblasti. Vse, kar se ne podredi, je treba diskreditirati, oslabiti, finančno izčrpati ali prevzeti.

Janša je svoj odnos do medijev razkril že na rojstni dan nove države. Pred petintridesetimi leti je napovedal labodji spev novinarstva. Danes grozi z ukinitvijo prispevka za javno RTV. Njegova neusahljiva maščevalnost je srhljiva. Dobil je še eno priložnost, da ubije laboda. Ne pozabimo: res ta labod ni snežno bel, vendar je še vedno labod.

To ni normalna demokracija. To je normalizacija nelegitimnosti. Mandat, ki visi na aferi prikritega vplivanja na volitve, je nelegitimen mandat.