Vprašanje, ali je bila civilna družba, zlasti Glas ljudstva (GL), do prejšnje vlade preveč ali premalo kritična, je ves mandat zaposlovalo tako njene aktiviste kot zunanje opazovalce, po volitvah pa se je ponovno odprlo. Zanemaril bom diskreditacije tedanje opozicije, da je civilna družba trobilo koalicije.  Ob strani bom pustil tudi obratne očitke vladnih strank o preveliki kritičnosti GL: »Saj vendar govorimo isti jezik, delimo iste vrednote in zasledujemo iste cilje.« Le nestrpni da ne smemo biti. Le malo več časa da potrebujejo. Geslo »Potrebujemo dva mandata« je postalo priročen odgovor, čeprav je vsakomur jasno, da celo en mandat ni zagotovljen in da so ukrepi potrebni takoj, ker spremembe potrebuje čas, da pokažejo učinke.  Reforme ob koncu mandata niso več reforme, temveč predvolilne obljube za nazaj.

Razmišljanje bom omejil na sopotnike civilne družbe iz levičarskih intelektualnih krogov. Eni menijo, da je GL s prehudimi kritikami Golobove vlade tlakoval pot Janezu Janši na oblast, drugi pa, da je za razliko od odločnih reakcij na avtoritarne poteze Janševe vlade postal pod Golobom popustljiv in selektiven  pri svojih odzivih. 

Prvo stališče izhaja iz teze, da ni strateško modro, če civilna družba kritizira vlado, ki ji je vrednostno blizu, saj s tem tvega, da oslabi obrambo pred njenimi nasprotniki. Drži: kritika lahko škodi, kadar izbriše razliko med oblastjo, ki prave cilje prepočasi uresničuje, in oblastjo, ki take cilje zavrača in spodkopava; kadar naredi sklep, da so vsi isti; kadar postane gorivo za cinizem in apatijo. Toda molk škodi še bolj. Oblast začne svojo politično bližino civilni družbi razumeti kot odpustek.

Obratno stališče, da je bila kritika GL preblaga, odpira vprašanje njene prave mere. Ostrina kritike je odvisna od verodostojnosti oblasti, ki jo določena civilna družba načelno podpira. Sam drugače presojam oblast, ki si prizadeva za svoje cilje in ob tem dela napake, in drugače oblast, ki se skriva za všečnimi parolami, ob tem pa odlaga uresničljive cilje ali jih s svojimi odločitvami celo obrača v njihovo nasprotje. Ob taki presoji menim, da je GL odhajajočo oblast kritiziral premalo, ne pa preveč. Pri čemer ji je treba dati priznanje, da ni zavračala dialoga s civilno družbo.

Poslovnež Robert Golob, izvoljen na valu antijanšizma kot Janševa žrtev, se v levosredinski prostor ni umestil zaradi lastnega političnega prepričanja, temveč ker so ga volivci hoteli videti kot nasprotnika skrajno desnega avtokratskega neoliberalca. Toda nasprotovanje Janši še ni levosredinska politika. Golobova ambivalenca — nihanje med vrednotami socialne države in tržnim individualizmom — je zaznamovala ves njegov mandat. Vanjo je potegnil novince v svoji stranki in vodstvo Socialnih demokratov. Levica v vladnem trojčku je bila edina, ki je ohranila svojo verodostojnost.

Nikjer se Golobova neodločnost ni kazala bolj očitno kot pri zdravstvu. Že na začetku mandata ga je GL prepričeval, da si bo zagotovil dva mandata, če bo storil tri povsem izvedljive ukrepe: uvedel proporcionalni zdravstveni prispevek, vsakemu državljanu zagotovil osebnega zdravnika in jasno ločil javno od zasebnega zdravstva. Žal je krenil v nasprotno smer. Za ministra je izbral zdravnika podjetnika in je zadnji v koaliciji doumel, da ga mora odstaviti. Dopolnilno zavarovanje je ukinil šele po dolgotrajnih pritiskih GL, a ob tem naredil usodno napako: namesto proporcionalne dajatve je uvedel obvezni prispevek v nominalnem znesku, ki je še bolj krivičen od ukinjenih premij, saj ga samo najrevnejši plačujejo v celoti, najbogatejši pa pol manj. Prav tako ni sprejel predloga GL, po katerem bi lahko vsi državljani dobili osebnega zdravnika; zadostovalo bi zvišanje normativa, ki bi še vedno ostal najnižji v EU. Če bi sprejel ta dva ukrepa, bi danes zelo verjetno sestavljal svojo drugo vlado.

Kaj poganja njegovo odklanjanje teh dveh rešitev, koristnih za večino državljanov, ostaja skrivnost. Pripadnost elitam ali strah pred njimi? Celo zdaj, v opoziciji, njegova stranka ni podprla zakonskega predloga Levice za uvedbo proporcionalnega prispevka. Ukrepi za ločitev javnega od zasebnega zdravstva, s katerimi se je začel hvaliti ob koncu mandata – in so nedvomno prispevali k njegovi relativni zmagi na volitvah, so bili v znatnem delu plod pritiskov civilne družbe. Najpomembnejše člene smo pripravili v GL; vlada jim je dolgo nasprotovala.

S tem pisanjem ne želim brcati v telo, ki leži na tleh. Želim ga spodbuditi, da bi se postavilo pokonci. Nova opozicija, ki je še včeraj sestavljala vlado, je dovolj močna, da bo ob poenotenju lahko vzpostavila odločen odpor vladajoči desnici. Le-ta je z interventnim zakonom že pokazala svoje namene: razgradnjo socialne države in vzpostavitev vladavine kapitala.

Žal sta vsaj zaenkrat predsednika dveh največjih opozicijskih strank povsem pasivna. Prvi užaljeno molči v poslanski klopi in izžareva željo po vrnitvi v poslovno okolje. Drugi je ob pozivu Levice k referendumu proti interventnemu zakonu zmogel reči samo to, da novim oblastnikom ne bi kazalo nagajati, in je šele po zgražanju javnosti izdavil, da bo njegova stranka referendum podprla, če ga bodo podprle tudi druge stranke. Tako torej? Sam ni uvidel, da se sprejema zakon, ki bo na glavo postavil sistem družbenih vrednot? Ni prepoznal trenutka, da je treba sprožiti politični odpor, pa čeprav bi bil prvi?

In tako smo prišli tudi do odgovora na drugi del vprašanja, ki smo ga zastavili na začetku: ali sme civilna družba kritizirati stranke, ki so se preselile v opozicijo, čeprav so ji po vrednotah bližje kot stranke na oblasti? Sme — in mora.