Še manj razumem tiste, ki se jim menedžerji smilijo, češ da so preveč obremenjeni s socialnimi prispevki, in očitno soglašajo, da bodo po intervencijskem zakonu plačevali le dvakrat višji absolutni znesek kot ljudje s povprečno plačo, v odstotku plače pa dvajsetkrat manj. S čim si je tako plačo zaslužil direktor NLB, ko smo mu najprej državljani z javnimi milijardami sanirali banko in mu jo bomo verjetno še enkrat, če bo treba, on pa ustvarja dobiček s potezami, ki bi jih znal narediti vsak srednješolec: tako, da zaradi skoraj monopolnega položaja NLB znižuje obresti komitentom in povečuje obresti na posojila. Ali je delo medicinske sestre, ki bedi nad življenji bolnikov, ali učitelja, ki vzgajajo bodoče menedžerje, zdravnike in bankirje, ali šoferja avtobusa, ki ima v rokah življenja potnikov, res dvajsetkrat manj vredno? Pa tudi številnih drugih poklicev? Tisti, ki to trdite, se samoponižujete, podcenjujete svoje delo in precenjujete delo tistih, ki se najpogosteje nezasluženo znajdejo na predobro plačanih delovnih mestih. Brodnjaku podobni vas razglašajo za luzerje, čeprav vas družba nujno potrebuje. Če bi se plače določale po tem, koliko posameznik prispeva k boljšemu življenju drugih, bi se razmerja bistveno spremenila. Prav ta zamenjava vrednot je nujno potrebna, če hočemo obvarovati svet pred uničenjem.