Film Junakinja, ki ga vrtijo v Kinodvoru, prikazuje eno nočno izmeno v življenju predane medicinske sestre, ki se pod težo nalog in odgovornosti – še dodatno povečanih zaradi nenadne odsotnosti sodelavke v že tako podhranjenem timu – postopoma zlomi. Zgodba je večplastna: ne gre le za osebno dramo  posameznice, gre tudi za stvaren prikaz spregledane veličine nekega poklica in za odpiranje vprašanja, kaj je narobe z družbo, ki delu, ki neposredno zadeva življenje in dostojanstvo drugih, ne daje ustreznega priznanja.

Protagonistka je skoraj idealna predstavnica svojega poklica: strokovna, odločna in z jasnim zavedanjem svoje odgovornosti, pa tudi topla, sočutna in razumevajoča. Takšna je tudi narava zdravstvene nege – poklica, ki ne zahteva le znanja in tehničnih veščin, temveč tudi pripravljenost za pristen človeški stik. Biti medicinska sestra v polnem pomenu besede pomeni videti pacienta kot človeka in ne kot predmet obravnave, slišati strah, ki ga ni v kartoteki, in zaznati duševno bolečino, ki je ni mogoče izmeriti na lestvici od ena do deset. Pomeni biti pripravljen del sebe pustiti v srečanju z bolnikom – v prisotnosti, pogledu in besedi.

Za tiste, ki nimajo lastnih izkušenj z delovnim procesom v bolnišnicah, bi moral biti ta film razodetje. Ne zato, ker bi prikazoval nekaj izjemnega, temveč zato, ker jim razkriva tisto, kar obstaja že od pamtiveka, pa na to nikdar ne pomislijo – ali pa svoje predstave o bolnišnici gradijo na televizijskih nadaljevankah, kjer je medicinska sestra zreducirana na osebo v ozadju, ki menja infuzijsko steklenico, medtem ko zdravnik v prvem planu pobira priznanje gledalca za svoje herojsko delo. Ne gre za zmanjševanje vloge zdravnikov, le-ta je dobro znana in nepogrešljiva; ob bok se jim postavljajo medicinske sestre, ki niso pomožno osebje v procesu zdravljenja, temveč njegov temelj. One so tiste, ki so nenehno ob bolnikovi postelji, ohranjajo moralo pacientov in svojcev, odgovorne so za izbiro in odmerjanje številnih zdravil, prve zaznajo nevarne znake bolnikovega stanja in prve ukrepajo pri postopku oživljanja. One zatiskajo oči umrlim. Nenehno prenašajo veliko odgovornost, ki je ni mogoče meriti s številom storitev. V tem smislu so medicinske sestre tiste, ki vodijo bolnišnico, zdravniki pa kljub svoji nosilni vlogi vanjo zgolj prihajajo in iz nje odhajajo.

Film razbija predstavo o junakih kot izstopajočih posameznikih in jih pokaže tam, kamor ne sijejo medijski reflektorji – v množici, ki neopazno nosi družbo. V tem se skriva nelagodje, ki ga film pušča za sabo: če so junaki med nami, zakaj jih kot takih ne prepoznamo? Zakaj družba medicinskim sestram, učiteljem, negovalcem, gasilcem in mnogim drugim ne daje priznanja, ki ga zaslužijo? Je to zato, ker bi tolikšno število junakov zahtevalo temeljito premeščanje na lestvici poklicev in vrednot? Ali zato, ker živimo v tekmovalni družbi, kjer je status junaka priznan samo zmagovalcem, bodisi v  športu ali pri finančnih špekulacijah, vsi ostali pa so potisnjeni v ozadje? Zakaj nam je samoumevno, da medicinska sestra in učitelj v piramidi poklicev stojita nekaj stopnic pod zdravnikom ali davčnim svetovalcem – in zakaj so tak pogled ponotranjili tudi pripadniki teh odrinjenih poklicev?

V spominu mi ostaja dogodek izpred mnogih let, ko sem v odmoru koncerta v Cankarjevem domu med damami v večernih toaletah opazil medicinsko sestro, mojo mentorico iz študentskih časov, ki me je naučila dajanja injekcij in še veliko drugega in ki jo brez zadržkov lahko primerjam z junakinjo iz filma Junakinja. V navalu veselja sem jo glasno poklical »sestra Vesna«, kar je sprožilo obračanje nekaj glav. Vesna je zardela in mi s pogledom dala vedeti, da sem jo spravil v zadrego. Potreboval sem nekaj trenutkov, da se doumel, da sem jo z razkritjem njenega poklica v imenitni družbi, ki me je nekaj trenutkov pred tem naslavljala z »gospod doktor«, razvrednotil.

Današnje podcenjevanje poklicev v izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu izhaja iz sprevrženega pogleda na to, kaj je koristno delo. Korist se v neoliberalni kapitalistični družbi vse bolj meri z dodano vrednostjo, izraženo v dobičku, in vse manj s prispevkom k dobrobiti skupnosti. Zato so poklici v javnih dejavnostih potisnjeni na rob kot strošek, ki ga je treba omejevati, namesto da bi jih razumeli kot temeljno investicijo v dolgoročno blagostanje družbe. Pa tudi znotraj produkcijskih verig niso dobro nagrajena dela v neposredni proizvodnji, temveč tista, ki so najbližja odločanju o dobičku – četudi niso nujno zahtevnejša od poklicev, kot sta zdravstvena nega, pedagoško delo ali delo za tekočim trakom.

Tičimo v paradoksu: družba ve, da brez šolstva, zdravstva in socialnega varstva ne more delovati, pa jih vseeno sistematično obravnava kot drugorazredne. V tem razkoraku se skriva eden od ključnih razlogov za krizo, ki jo danes opisujemo kot pomanjkanje kadra, v resnici pa je kriza vrednot. Če so poklici, ki zahtevajo največ odgovornosti, empatije in strokovnosti, hkrati med najmanj cenjenimi, potem najbolj sposobni odhajajo drugam. Posledica je negativna selekcija in siromašenje javnih služb.

Rešitev ne more biti zgolj v višjih plačah. Gre za spremembo celotnega sistema signalov – od delovnih pogojev in možnosti razvoja do družbenega priznanja. Kaže se nuja, da kot družba prenehamo občudovati bogastvo in njegove statusne simbole ter pričnemo spoštovati in ceniti delo za sočloveka in ohranjanje skupnosti. Vprašanje, ki ga odpira Junakinja, ni le etično, temveč eksistenčno. Sistem, ki razvrednoti tiste, od katerih je odvisen, si spodkopava lastne temelje.

Na začetku življenja potrebujemo učitelja. Na koncu nekoga, ki stoji ob naši postelji.