Na volitvah v nedeljo bomo odločali o tem, ali bo dostopno zdravstvo v naši državi še ostalo pravica vseh ali pa bo postalo privilegij tistih, ki si ga lahko privoščijo. Še več: odločali bomo o tem, ali bomo še imeli socialno državo ali pa jo bo izpodrinila neoliberalna »druga republika«, v kateri bodo javne službe prevzeli trgi in zasebni ponudniki in kjer država ne bo zagotavljala več enakih pravic za vse, temveč le financirala tako javne kot zasebne izvajalce, o dejanski dostopnosti do storitev pa bo odločala kupna moč posameznika.
To ni pretiravanje. Ta izbira je v resnici pred nami.
V zadnjem desetletju smo priča razgrajevanju javnega zdravstva, ki ga omogoča država. Ne z eno samo odločitvijo, temveč s številnimi manjšimi koraki, ki so slabili javni sistem in krepili zasebnega: z dopuščanjem dvojne prakse, ki je omogočala odliv pacientov in kadrov v zasebni sektor; s podeljevanjem koncesij v nasprotju z njihovim izvornim namenom; z rigidnim financiranjem izvajalcev, ki zaradi selekcije pacientov favorizira zasebnike; z uzakonitvijo prilaščanja dobička pri izvajanju javno financiranih storitev; z nezadostnimi investicijami v javno infrastrukturo in kadre; z zanemarjanjem problema čakalnih dob, neredko ustvarjenih umetno, ter z razvojem dodatnih zavarovanj in samoplačniških poti, ki omogočajo obvod čakalnih vrst v javnem sistemu.
Javnega zdravstva ni mogoče stabilizirati, če izvajanje temelji na javnih in zasebnih izvajalcih, ki delujejo pod enakimi finančnimi pogoji, a z različnimi obveznostmi in možnostmi izrabe dobička. Javni sistem nosi odgovornost za celoto – za najzahtevnejše bolnike, nujno medicinsko pomoč, neprekinjeno delovanje – zasebni pa lahko izbira dejavnosti in tveganja, kar mu omogoča pridobivanje dobička. Zato ločitev javnega in zasebnega zdravstva ni ideološka zahteva, temveč nujni strukturni pogoj za učinkovitost vseh drugih reform. Brez nje dodatna sredstva, digitalizacija, organizacijske izboljšave ali spremembe plačilnih modelov ne morejo doseči svojega cilja, saj se njihovi učinki prelivajo tudi v zasebni sektor.
Sedanja oblast je potrebovala nekaj časa, da je prepoznala pomen, ki ga ima za javno zdravstvo poleg javnega financiranja tudi javna zdravstvena služba. Pri tem je storila tudi napake, iz katerih pa se je vsaj naučila, da zanemarjanje varovanja javne službe in neselektivno financiranje izvajalcev neizogibno krepi zasebni sektor na račun javnega.
Na podlagi teh spoznanj je vladajoča koalicija sprejela nekatere pomembne ukrepe. Ukinila je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je omogočalo visoke dobičke zasebnim zavarovalnicam, in ga spremenila v obvezno javno dajatev. Začela je omejevati dvojno prakso, ki je eden glavnih mehanizmov, preko katerega se javni sistem prazni – kadrovsko, organizacijsko in moralno – in postaja vse bolj obremenjen in vse manj učinkovit.
Vendar dosedanji ukrepi niso rešili vseh težav. Danes so še vedno deset tisoči ljudi brez osebnega zdravnika, financiranje ostaja deloma nepravično, organizacijske pomanjkljivosti niso odpravljene. Tudi ločitev javnega in zasebnega sektorja ni dosledno izvedena; dodatno jo otežujejo institucionalne in pravne omejitve. Kljub temu pa je bil dosežen pomemben etapni cilj: zaustavljena je bila razgradnja javne zdravstvene službe.
Kaj ponujajo stranke za naslednji mandat? Sedanja koalicija, imenujmo jo levi pol, napoveduje dokončanje začetih reform, katerih cilj je ohranitev javne zdravstvene službe in enotne zdravstvene blagajne ter okrepitev ločnice med javnim in zasebnim sektorjem. Ker je to smer zagovarjala tudi v zadnji polovici sedanjega mandata, ji – sicer z določenimi zadržki – lahko verjamemo.
Opozicija (desni pol) prav tako zatrjuje, da želi krepiti javno zdravstvo, vendar njeni programi tega ne potrjujejo. Prav nasprotno. Načrtujejo razkosanje enotne zdravstvene blagajne na več med seboj konkurenčnih zavarovalnic ter izenačitev javnih in zasebnih izvajalcev pri dostopu do javnega denarja. Razbitje ZZZS bi pomenilo tekmovanje med manjšimi zasebnimi zavarovalnicami, katera bo pritegnila več zdravih in manj zahtevnih uporabnikov – ob hkratnem nekajkratnem povečanju operativnih stroškov. Izenačitev javnih in zasebnih izvajalcev pri financiranju pa ima še hujše posledice. Pomeni prehod iz že tako slabo reguliranega sistema koncesionarstva v sistem razpršenih »svobodnih« zasebnih izvajalcev. S tem bi se enotna javna zdravstvena služba razdrobila na množico nepovezanih akterjev, ki bi jih bilo bistveno težje usklajevati, nadzorovati in omejevati pri uveljavljanju lastnih interesov. Država bi postala zgolj plačnik, vse bolj odvisen od zasebnih izvajalcev in njihove pogajalske moči. To bi odprlo prostor za rast cen, doplačil in finančnih pritiskov ter izjemno otežilo izvajanje dejavnosti, ki zahtevajo visoko stopnjo organiziranosti: vzdrževanje neprekinjene nujne pomoči, izvajanje preventivnih in presejalnih programov, odzivanje na masovne nesreče in epidemije, izobraževanje kadra in zagotavljanje enake dostopnosti v vseh delih države.
Izbira, pred katero stojimo, je izbira med dvema različnima razvojnima usmeritvama. Ena – kljub pomanjkljivostim in nedokončanim reformam – izhaja iz prizadevanja za ohranitev javnega zdravstva kot javne službe, ki temelji na solidarnosti. Druga pa vodi v zdravstveni trg z javnim denarjem, kjer o dostopu do zdravnika vse bolj odloča kupna moč posameznika.
Javno zdravstvo ni samoumevno. Obstajalo bo, dokler bo obstaja politična in družbena volja, da se ohrani kot skupna dobrina. Odločitev je v rokah volivcev.