Ministrica za zdravje nas je v intervjuju za Delo poskušala pomiriti, da današnje stanje, kar zadeva pacientov brez osebnega zdravnika, ni nič slabše kot pred petindvajsetimi leti. Ali ste res prepričani, da vam takrat ni bilo treba stati sredi noči pred vrati zdravstvenega doma, da bi postali eden od desetih srečnežev, ki je dobil osebnega zdravnika? Seveda ste, samo pozabili ste, je namignila  ministrica. Navedla je podatek, da je trenutno brez osebnega zdravnika približno 120.000 odraslih prebivalcev, nato pa ga je temeljito oklestila.

Najprej je odštela 30.000 pacientov, ki obiskujejo dodatne ambulante. Zamolčala je, da to ni nadomeščanje enakega z enakim. Zdravnik v dodatni ambulanti ni osebni zdravnik: ne zagotavlja niti kratkoročne kontinuitete, kaj šele, da bi spremljal pacienta skozi daljše življenjsko obdobje. Pacient sreča vsakokrat drugega zdravnika, dostop je omejen, stik nemalokrat telefonski. To je zasilna rešitev, ne pa uresničena pravica.

Nadaljevala je z odpisom, ki diši po diskriminaciji: približno 30.000 tujih delavcev in njihovih svojcev,  ki si zdravnika menda ne izberejo, ker naj bi ga imeli drugje. Vendar ti ljudje živijo, delajo in plačujejo prispevke pri nas – in imajo zato pravico do osebnega zdravnika tako kot vsi slovenski državljani. Ko zbolijo, je zdravnik v Bosni ali na Filipinih predaleč. Ministrica je te ljudi izbrisala z naslednjim stavkom: »Neopredeljenih ostane 60.000 ljudi …« Sporočilo tujim delavcem je jasno: niste naši, celo na seznam pacientov brez zdravnika ne spadate.

Z opisanima manevroma je ministrica število pacientov brez zdravnika razpolovila. Za preostale pa je navrgla: »Toliko jih je bilo tudi leta 2000, torej je število že 25 let približno enako.« Tudi ta tretja trditev je metodološko in vsebinsko zgrešena. Res je, da v evidencah zadnjih desetletij najdemo tri do pet odstotkov odraslih brez izbranega zdravnika: to je 50.000 do 80.000 ljudi. Gre za ljudi, ki iz različnih razlogov odlagajo z izbiro osebnega zdravnika: v obdobju med prehodom od pediatra na družinskega zdravnika, ob upokojitvi dotedanjega zdravnika ali zato, ker se imajo za zdrave in odlagajo vpis pri zdravniku. Toda pomen tega podatka je bistveno drugačen v sistemu, kjer zdravniki ne odklanjajo pacientov, kot v sistemu, kjer jih lahko. V prvem primeru posameznik pravico do osebnega zdravnika ima, a je še ni uveljavil, v drugem primeru pa je ne more uveljaviti.  

Dodaten dokaz, da so razmere drugačne kot nekoč, je 36.000 odraslih, ki ostajajo vpisani pri pediatrih, ker so jim vrata družinske medicine zaprta. Predlogi v zadnjem času, da bi jih preprosto »izgnali« iz pediatričnih ambulant, bi res rešil stisko otrok, hkrati pa bi se čez noč dramatično povečalo število odraslih brez zdravnika. Problem bi se preselil, ne pa rešil.

Ni prepričljivega dokaza, da bi se število pacientov brez osebnega zdravnika v zadnjem letu zmanjševalo. Če 120.000 odraslim brez zdravnika prištejemo še približno 20.000 otrok brez izbranega pediatra, dobimo številko, ki je vrsto let nespremenjena – z občasnimi majhnimi skoki navzgor ali navzdol. Ampak ali bi bilo res kaj bolj sprejemljivo, če bi bilo pacientov brez zdravnika »le« 50.000, razen tega, da bi bil problem še lažje rešljiv?

V osmih letih nobena vlada ni posegla v delovni normativ zdravnikov v osnovnem zdravstvu. Pacienti, ki imajo denar, se zatekajo k zasebnikom in plačujejo za storitve, ki bi jim morale biti dosegljive brezplačno, ali pa odlašajo z obiskom zdravnika. Bolezni se odkrivajo pozneje, kronična stanja ostajajo nezadostno obravnavana, nalezljive bolezni dlje časa spregledane. Posledice so slabše zdravje prebivalstva, daljše bolniške odsotnosti, visoki stroški zaradi zakasnelega zdravljenja in smrti, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. Število le-teh lahko samo ocenimo: verjetno je večje kot število smrti v  prometnih nesrečah.

Neetično, nehumano in politično nespametno je, da politika ne išče poti, kako ljudem vrniti pravico do osebnega zdravnika, obenem pa z računskimi triki zmanjšuje velikost problema. Vlada, ki je pred slabim desetletjem popustila pritisku zdravniškega sindikata in pristala na najnižji normativ za delo zdravnikov v EU, lahko to napako  popravi dobesedno čez noč. Ni ji treba spreminjati zakonov in še manj ustave, pravica do osebnega zdravnika je tam zapisana; odpraviti mora lastni neustavni ukrep z dodatkom enega samega stavka v uredbo, ki jo vsako leto na novo sprejema in v kateri je bil ta stavek do leta 2022 že zapisan. Zakaj tega ne stori?

Morda zato, ker razsežnosti problema ne vidi ali se z njim ne zmore poistovetiti. Ne razume in ne ponotranji  osebne stiske pacientov, ki ostajajo brez zdravnika; zanjo so abstraktna številka, ki jo bo iz leta v leto poskušala obvladati z različnimi projekti. Bolj jo skrbi politična cena konflikta z organizirano in glasno interesno skupino zdravnikov,  ki zna svoj interes artikulirati in ga politično uveljaviti, kot cena nezadovoljstva brezimne množice posameznikov, vsakega s svojo stisko, brez skupnega glasu, vodstva in stavkovnega odbora.

Ali je vlada res že izbrala stran? Da so to tisti, ki imajo pogajalsko moč, in ne tisti, ki imajo pravico do enake obravnave? Ali pa ne gre za izbiro, temveč za pomanjkanje političnega poguma za sprejem odločitve in prevzem odgovornosti zanjo?

In ne nazadnje: kdaj bo kak zdravnik stopil iz vrste in v brk svojemu cehu zaklical: »Pacienti nas potrebujejo. Noben normativ ne upravičuje, da jim zapiramo vrata.«?