Na dan, ko to pišem, sem od zastopnika pacientovih pravic izvedel za nov primer ljubljanskih staršev, ki za svojega novorojenčka ne moreta dobiti pediatra. Razlog? Vsi so že zapolnili svoj normativ, v okoliških zdravstvenih domovih pa sprejemajo le otroke iz svojih občin. »Kje so časi,« je rekel, »ko je bilo pediatrov precej manj, otrok pa polovico več, pa so vsi imeli svojega zdravnika.« Dodal je še nek nespodoben opis razmer, ki ga bom bralcem prihranil.

V državi je 16 tisoč otrok brez pediatra. Pri odraslih je stanje še slabše. Prvega decembra je bilo brez izbranega osebnega zdravnika kar 165 tisoč zavarovancev. Pred letom dni je bila številka za dvajset tisoč nižja. To so ljudje, ki redno plačujejo oba zdravstvena prispevka, a nimajo zdravnika, do katerega imajo pravico po ustavi in zakonu. Številka iz meseca v mesec niha za nekaj tisoč gor ali dol. Vsako najmanjše izboljšanje ministrstvo za zdravje razglasi za dokaz, da njegovi ukrepi »prijemljejo«. Ob poslabšanju obmolkne.  

Število ljudi brez zdravnika se povečuje predvsem zaradi upokojevanja družinskih zdravnikov, ki so imeli tudi do dvakrat več pacientov, kot jih dopušča današnji normativ, najnižji v EU, ki je bil izsiljen s stavkami. Za nadomestitev dveh upokojenih zdravnikov je potrebno zaposliti tri nove. Brez zvišanja normativa na povprečje EU problem ni rešljiv, saj bi morali poleg nadomeščanja odhajajočih zaposliti še dodatnih tristo družinskih zdravnikov.

V civilni iniciativi Glas ljudstva so že večkrat opozorili MZ, da normativ, zaradi katerega bo lahko brez zdravnika ostalo več sto tisoč ljudi, neustaven in nezakonit. Na njen zadnji dopis iz letošnjega leta  je MZ lakonično odgovorilo,  da je znižani normativ posledica sporazuma s stavkajočimi zdravniki in je bil leta 2017 vnesen v aneks h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike, ki ga MZ ne more enostransko spreminjati. Za nameček aneks določa, da nove standarde in normative ter posodobitve obstoječih predlagajo strokovni kolegiji, potrjuje pa zdravstveni svet, kar pomeni, da zdravniki sami sebi določajo, koliko bodo delali. Neverjetno: nek izsiljeni dogovor s strani zdravnikov ima po mnenju MZ (in s tem vlade) večjo težo kot pravica, ki jo bolnikom podeljujeta ustava in zakon, saj brez zardevanja trdi, da ima zvezane roke. Pa jih seveda nima: če kolektivne pogodbe res ne more enostransko spreminjati, lahko od nje odstopi. Ustavna pravica pacientov bi morala imeti prednost pred popuščanjem zdravniškemu sindikatu, ki je s svojimi zahtevami zaprl pot do zdravnika množici bolnikov, za katere se demagoško zavzema.   

Poskusi Glasu ljudstva, da bi z opozarjanjem na razsežnost problema in njegov izvor v kršitvi ustave dosegli neposredno sistemsko spremembo, so se torej za zdaj izkazali za neuspešne. Druga civilna iniciativa, Pravna mreža za obrambo demokracije, skuša isti cilj doseči po pravni poti – s tožbo posameznika, ki nima in ne more dobiti osebnega zdravnika. Njena tarča ni ministrstvo, temveč zdravstvena blagajna, ki je po njenem mnenju dolžna omogočiti, da pacient svojo pravico dejansko uveljavi. Ena od njenih članic po imenu Anuška je konec leta 2022 izgubila osebnega zdravnika in sprožila postopek, ki jo je vodil od komisije za pritožbe ZZZS, prek socialnega sodišča in višjega delovnega in socialnega sodišča vse do vrhovnega sodišča. Zdravstvena blagajna kot tožena stranka je na vseh stopnjah zatrjevala, da pri odločanju o dodelitvi osebnega zdravnika ne gre za upravno zadevo, saj naj bi zakon zagotavljal samo pravico do proste izbire zdravnika, ne pa tudi do dejanske dodelitve zdravnika. Vsa sodišča – vključno z vrhovnim – so pritrdila Anuški: ZZZS mora odločiti o njeni pritožbi. Vrhovno sodišče je pravno izmotavanje ZZZS zavrnilo z jasnim sporočilom, da je »pravica do proste izbire osebnega zdravnika nujni sestavni del pravice do osebnega zdravnika, saj je šele ob zagotovitvi slednje sploh mogoče uresničevanje prve«. A blagajna kljub temu ne odneha. Namesto da bi pacientki po dveh letih končno zagotovila zdravnika, se zdaj sklicuje na nepristojnost. In tako primer tudi po dveh letih ostaja nerešen. Pravna mreža je zapisala: »S svojim ravnanjem ZZZS spodkopava avtoriteto sodne veje oblasti, ustvarja pravno negotovost in ogroža načelo pravne države.«

Nalijmo si čistega vina: ministrstvo za zdravje in ZZZS na plečih bolnikov že leta dolgo odlagata edino možno rešitev: zvišanje normativa. Boji ser spopada z zdravniškim sindikatom. Vendar je časa zdaj dokončno zmanjkalo. Sodba vrhovnega sodišča je jasna in ne velja samo za Anuško, temveč za vse paciente brez zdravnika. Vendar  pa je tudi res, da ZZZS lahko reši le prvi primer in še nekaj naslednjih, ne pa tudi več deset tisoč drugih, saj zdravnikov ne more prisiliti, naj sprejemajo paciente nad normativom. Potrebno bo zvišati normativ, to pa lahko doseže samo MZ oziroma vlada. Vse to je zdravstvena blagajna vedela že takrat, ko se je pred dvema letoma prvič srečala z Anuškino vlogo. Namesto pravnega zavlačevanja bi morala skupaj z ministrstvom izpodbijati neustavno določilo v kolektivni pogodbi in zagotoviti normativ, ki bi pokril vse paciente.

Vztrajanje pri nizkem normativu ni sistemska napaka, temveč zavestna politična odločitev vlade, ki jo s svojo pasivnostjo podpira tudi zdravstvena blagajna. Sodba vrhovnega sodišča, da ta pravica pripada vsem zavarovancem, pomeni konec sprenevedanja in je hkrati priložnost, da vlada odpravi dolgoletno krivico. In si pripravi dobro popotnico ob vstopanju v volilno novo leto.