Referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) ni bil običajen politični dogodek. Bil je preizkus pripravljenosti družbe, da prisluhne ljudem, ki neznosno trpijo, in da razmisli, ali je še vedno zavezana ustaljenim moralnim dogmam ali pa je pripravljena priznati posamezniku celovito avtonomijo nad njegovim življenjem in umiranjem. Bil je tudi preizkus intelektualne poštenosti in zmožnosti javne razprave o intimnem vprašanju smisla življenja, kadar ta izgubi smisel. Nasprotniki PPKŽ so se temu preizkusu ognili v širokem loku: zakon ni bil zavrnjen zaradi pretehtanih argumentov, temveč zaradi manipulacij, ustrahovanja in moralnega pritiska dveh institucij – rimskokatoliške Cerkve in zdravniške zbornice, ki sta se razkrili, ne prvič, kot ustanovi vprašljive moralne avtoritete, saj sta dosledno reproducirali zavajajoče trditve v nasprotju z dejstvi, z izkušnjami držav, ki so pomoč pri končanju življenja že uvedle, in s temeljnimi človekovimi pravicami,  ki posamezniku zagotavljajo avtonomijo pri odločanju o tem, kako dolgo je pripravljen trpeti. Cerkev je vodila kampanjo, prežeto z zastraševanjem in apokaliptičnimi simboli, pri čemer je z dogmo, da življenje lahko vzame le bog in da je upiranje božji volji smrtni greh, postrojila svoje vernike v enotno fronto. Zdravniške organizacije so zaprle usta drugače mislečim zdravnikom z določilom svojega etičnega kodeksa, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Resničnost trpljenja je bila izkrivljena: Cerkev mu je pripisala odrešujočo vrednost v božjih očeh, zbornica je povzdigovala sodobno medicino, ki ga je sposobna skoraj v celoti odpraviti.  

Groba in zavajajoča retorika je bila učinkovita. Delovala je na ljudi, ki nikoli niso videli človeka v terminalni agoniji; ki ne vedo, kako je videti telo, skrčeno na skupek organov, vzdrževanih pri delovanju tudi takrat, ko svojemu lastniku povzročajo neznosno trpljenje; ki nikoli niso slišali bolnika, ki le še šepeta, da ne zmore več; ki ne poznajo obupa tistih, katerim niti najboljša paliativna oskrba ne more odpraviti ne hudih bolečin ne popolne izgube identitete. Ki niso nikoli sedeli ob postelji nekoga, ki je kot oseba že umrl, a njegovo srce še vedno bije. Cerkev in zdravniški aparat sta tem ljudem namesto resničnosti ponudila svet črno-belih podob: zdravniki kot reševalci življenj, podporniki PPKŽ kot rablji; država kot potencialni morilec, zakon kot orodje eugenike. To ni bila zgolj intelektualna nepoštenost – to je bilo nasilje nad resnico.

Enaka strategija je bila uporabljena pred četrt stoletja s strani istih akterjev ob zakonu, ki je dajal pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) tudi samskim ženskam. Strašili so nas z moralnim propadom, z razbitjem družine, s prikrajšanostjo otrok. Izumili so novo definicijo neplodnosti, ki naj ne bi bilo klinično stanje posameznika, temveč para moškega in ženske. Zmagali so na referendumu in v naslednjih dvajsetih letih oropali nekaj sto žensk za možnost, da bi postale matere. Razen tistih, ki so imele dovolj sredstev, da so se po pomoč zatekle v tujino. Šele letos je po posredovanju sodišča EU (CJEU) to pravico končno priznalo ustavno sodišče. Nekateri so ob tem zapisali, da je slovenska družba napredovala. Je res? Kakšna bi bila danes referendumska odločitev o pravici samskih žensk do OBMP? O pravici do splava? Pravici do istospolnih porok?

Ob neizpodbitnem vplivu Cerkve in zdravniških organizacij na mobilizacijo nasprotnikov PPKŽ pa ne smemo prezreti, da njihovo število ni preseglo tistega, ki ga običajno vidimo pri političnih odločitvah, v katerih se soočajo liberalne in konservativne vrednote — ali poenostavljeno: levi in desni volivci. Nasprotnikov je bilo celo manj kot na referendumu o pokojninah zaslužnih umetnikov. Vendar pa zagovornikov še manj. Težko je to pojasniti z razvpito pasivnostjo levih volivcev; na tehtnici je bila ključna človekova pravica – človekovo dostojanstvo – in resnična zavzetost za njeno obrambo bi jih morala dvigniti iz udobja domačega kavča. Zakaj so ostali doma?

Slovenija je doslej na številnih področjih kazala znake izrazito liberalnega miselnega loka — takšnega, ki se odmika od religije in tradicionalnih družinskih vzorcev ter se obrača k moderni etiki, v kateri je človek nosilec lastne moralne presoje. Dosledno zavrača smrtno kazen, ena prvih v Evropi je uvedla pravico do prekinitve nosečnosti, politično in pravno podpira načelo enakosti spolov in istospolne partnerske skupnosti, v zadnjih dveh desetletjih pa je v anketah javnega mnenja brez izjeme podpirala PPKŽ.

Prelom, ki se je zgodil na referendumu, ni bil političen, temveč predvsem psihološki in kulturni. PPKŽ je odprla temo, ki v ljudeh sproža globljo moralno negotovost kot katera koli druga – mejo med življenjem in smrtjo. Pri vprašanju končanju življenja ni odmaknjenega modrovanja, vse postane osebno in tesnobno. Racionalni liberalizem izgubi del svoje samozavesti, prostor pa zavzamejo strahovi, simboli in stare predstave o nedotakljivosti življenja. Cerkev je ta občutek negotovosti izkoristila s simbolno retoriko, zdravniške organizacije pa so mu dodale videz strokovnosti. Liberalni volivec se je znašel razpet med empatijo do trpečih in strahom pred zlorabami in pri tem postal omahljiv. Ni glasoval proti, ostal je doma in prispeval k odločitvi, da bo slovenska družba še naprej odvračala pogled od neznosno trpečih bolnikov. Da bodo tisti, ki bodo imeli denar, odhajali umret v tujino. 

Je bilo torej odločanje o PPKŽ za slovensko družbo prezgodnje? Nikakor. Bilo je nujen začetek procesa samospraševanja, ki se ne bo več umaknilo in nas bo prej ko slej pripeljalo do drugačne odločitve. Vprašanje ni ali, ampak kdaj.