Kot mlad zdravnik sem skoraj deset let delal na oddelku intenzivne medicine – v času, ko je moderna medicina zares začela premagovati smrt. Verjeli smo, da je mogoče rešiti skoraj vsakogar. Življenje smo podaljševali tudi takrat, ko to ni bilo več v najboljšem interesu bolnika. Smrt sem doživljal kot osebni poraz – dokler nisem začel gledati zadnjega obdobja življenja skozi oči tistih, ki so ga živeli. Spoznal sem ljudi, ki so mesece ali leta trpeli v telesih, ki jim niso več služila. Nekateri so v tem našli moč in smisel, drugi so preprosto omagali. Željo, da bi jim pomagali umreti, so izrekli redki – ne zato, ker si tega ne bi želeli, temveč ker je bila takšna pomoč kazniva.
Pri želji po končanju življenja ne gre le za telesno trpljenje, ki ga še lahko razumemo, ampak tudi za tisto, ki zunanjemu opazovalcu ni vidno in ga ne more odpraviti niti paliativna oskrba: strah pred odpovedovanjem telesa in uma, zavedanje, da izginjaš kot oseba, ki so jo poznali tvoji bližnji. Mrtev si že pred fizično smrtjo, pa te še vedno negujejo in čakajo, kdaj bo tvoje srce obupalo. O tem, kaj je znosno življenje, lahko presoja le tisti, ki tako življenje živi.
Iz tujine so začela prihajati poročila, da se prepoved pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) krha. Družbe so začele drugače razumeti dostojanstvo in avtonomijo človeka – prav tam, kjer se dotikata življenja. Ob tradicionalnem zdravniškem pogledu, ki vidi nedotakljivost življenja kot absolutno vrednoto, večjo od posameznikove volje in trpljenja, se je uveljavila nova etika: tista, ki priznava bolniku pravico, da sam odloča o svojem življenju in smrti.
Danes podpiram to drugo etiko. Verjamem, da PPKŽ ni pravica do smrti, ampak pravica do mirnega, nadzorovanega in dostojanstvenega konca. Tudi tistim, ki te pravice nikoli ne bodo uporabili, zmanjšuje strah pred trpljenjem in daje občutek varnosti, da bodo o svojem koncu lahko odločali sami. In se seveda ne vsiljuje in v ničemer ne pritiska na tiste, ki tej pravici nasprotujejo.
Ta novi pogled na vlogo zdravnika ob koncu življenja se sooča z nasprotovanjem Cerkve in zdravniških organizacij. Stališče Cerkve temelji na dogmi, da je življenje božji dar, o čigar koncu lahko odloča le bog; dvom o tem bi ogrozil samo teološko jedro vere. Odpor zdravnikov pa izhaja iz trdno zakoreninjene etike, zgrajene na zavezi ohranjanja življenja. Mnogi vidijo PPKŽ kot izdajo poklica in izgubo moralnega sidra. Poleg tega je na delu močna kultura poklicne solidarnosti – mlajši zdravniki se redko javno zoperstavijo starejšim kolegom ali vodstvu zbornice. Razprava o PPKŽ pomeni izzivati avtoriteto – ne le moralno, temveč tudi karierno. PPKŽ je za zdravnike tudi izguba moralnega monopola. Če je bila doslej medicina tista, ki je odločala, kdaj je življenje “vredno zdravljenja”, preide z uzakonitvijo PPKŽ del te presoje k pacientu.
Za razliko od cerkvenih dogem se zdravniška etika s časom spreminja – tako kot se je v državah, kjer je PPKŽ že dovoljena. V Sloveniji tja še nismo prispeli, čeprav številni zdravniki pravico do PPKŽ podpirajo. Zdravniške organizacije so se iz sodelovanja pri pripravi zakona same izključile, saj so vnaprej razglasile, da zanje ni sprejemljiv v nobeni obliki. Kljub temu so v posvetih sodelovali številni zdravniki različnih specialnosti in nekateri njihovi predlogi so bili uveljavljeni.
Ne soočam se z boleznijo, ki bi mi napovedovala trpljenje, in ne vem, kako bom ravnal, če pride do tega. Mislim, da se bom želel posloviti v krogu svojih najbližjih, dokler bom še vedno jaz – z njihovim razumevanjem, da želim umreti. Ko gre za soočenje s smrtjo, mora imeti vsak človek pravico izbire. Rad bi živel v državi, ki to pravico priznava in spoštuje.