Sporočilo vlade, da ne podpira predloga zakona civilne iniciative Glas ljudstva o preoblikovanju fiksnega obveznega zdravstvenega prispevka (OZP)  v pravičen proporcionalni prispevek, je razočaranje, ni pa presenečenje. Kljub temu, da je koalicija uvedbo solidarnega prispevka pred volitvami obljubila in to zavezo občasno ponavljala – nazadnje poslanci Svobode še pred dvema tednoma – so se znaki, da bo vlada prelomila svojo zavezo, kazali že prej v obliki zavlačevanja priprave lastnega zakona, dvoumnih izjav premierja in odklonilnega stališča finančnega ministra. Vseeno pa je ostajalo upanje, da bo prevladal pozitivni politični učinek odprave te krivice ali vsaj strah vladajoče koalicije zaradi razburjenja javnosti ob njenem ohranjanju. A vsaj kar zadeva vlado, je to upanje splahnelo.

Presenečenje pa je, kako diletantsko, pristransko, arogantno in podcenjujoče – ne zgolj do strokovne javnosti, temveč tudi do zdrave pameti državljanov – je vlada pojasnila svoje odklonilno stališče. Preseneča, da so člani vlade – z izjemo ministrov Levice – potrdili  samodiskreditirajoče besedilo, ki razkriva njihovo moralno brezbrižnost do krivične obdavčitve državljanov v korist peščice najbogatejših. Preseneča, da krivice, zaradi katere ljudje pod pragom revščine plačujejo za OZP tudi do deset odstotkov svojih mizernih prejemkov, tisti z najvišjimi dohodki pa le  nekaj promilov, v tem besedilu sploh ne omenjajo. Argumente, s katerimi vlada zavrača uvedbo proporcionalnega prispevka, tekstovno le neznatno preoblikovane zaradi jasnosti, navajam in komentiram v naslednjih odstavkih.

1. Za tako obširne spremembe je potreben ustrezen čas za implementacijo.

Vsaka vlada ima za svoj program največ štiri leta časa. Sedanja vlada ga je imela in ga nekaj še ima. Če v štirih letih ne zmore odpraviti krivične porazdelitve finančnih bremen zavarovancev, ki predstavlja kar 5 odstotkov minimalne pokojnine in le pol odstotka plače ministra, ter ga spremeniti v enak odstotek za vse, bogate in revne, to ne kaže na pomanjkanje časa, temveč na pomanjkanje politične volje.

• Potreben je celovit pristop k spremembi sistema financiranja javnega zdravstvenega sistema.

Vladi pri tem nihče ni postavljal ovir. Toda sklicevanje na »celovitost« zgolj podaljšuje čakanje na odpravo najbolj očitnih napak. Tudi celovit pristop se namreč izvaja postopno – kar je na koncu spoznala tudi sama vlada, ko je prvotno obljubljeno veliko zdravstveno reformo spremenila v niz manjših korakov. Med temi pa bi morala biti na prvem mestu odprava največjih zablod in krivic.

• Zgolj zviševanje prispevka zavezancem, ki že danes v sistem vplačujejo in so solidarni do tistih, ki v sistem ne vplačujejo, čeprav so ekonomsko zmožni, je neustrezen pristop k zagotavljanju socialno pravičnega financiranja javnega zdravstvenega sistema.

To je učbeniški primer zavajajočega argumentiranja. Prvo zavajanje je, da zakon Glasu ljudstva zvišuje prispevek. To ne drži: zakon veliki večini zavarovancev znižuje prispevek in ga zvišuje le kakim desetim odstotkom najpremožnejših, pa tudi njim večinoma le za nekaj deset evrov. Vlada torej sočustvuje s temi desetimi odstotki. Drugo zavajanje je trditev, da je plačevanje za neplačnike izraz solidarnosti; to ni solidarnost, temveč institucionalizirana krivica: vestni plačniki plačujejo za tiste, ki se prispevkom izmikajo. Ob tem vlada ne pove, kdo so ti neplačniki in zakaj jih tolerira. Svojo nesposobnost dosledne izterjave obveznih prispevkov uporablja kot razlog, naj se ohrani sedanje stanje: neustrezno je po njenem mnenju, da se bogatim v okoliščinah, ko imamo neplačnike, njihov prispevek izenači z vsemi drugimi, zato je bolje, da do dvakrat več v absolutnem znesku in nekaj desetkrat več v odstotku dohodkov še naprej plačujejo najrevnejši in tako nosijo največje breme tudi za neplačnike (le-te  bo oblast očitno še naprej tolerirala).

• Zavezanci za plačilo OZP so tudi določene zavarovane osebe, ki ne plačujejo osnovnega zdravstvenega prispevka. Predlog, s katerim se zgolj zvišujejo prispevne stopnje, bi tako ukinil obveznosti za plačilo kakršnega koli prispevka v zdravstveno blagajno tej kategoriji zavarovanih oseb.

Vlada nehote razgalja lastno sramoto, da je ob ukinitvi dopolnilnega zavarovanja plačevanje OZP naložila celo ljudem, ki so bili zaradi svojega socialnega položaja oproščeni osnovnega prispevka (po drugem zakonu). Sedaj pa se zgraža, da bi bili ti ljudje, pomislite, oproščeni še OZPja. Ne, pravi vlada, reveži morajo prispevati vsaj 37 evrov, da bodo bogataši še naprej uživali privilegij plačevanja pičlih 18 evrov in pol (ker drugo polovico dobijo povrnjeno v obliki manj plačane dohodnine). V nasprotju s tem stališčem menim, da bi morali biti socialno ogroženi ljudje oproščeni tudi novo odmerjenega zdravstvenega prispevka. Če pa je kdo oproščen plačila osnovnega prispevka  iz razlogov,ki niso ekonomski, imajo poslanci koalicije vedno možnost dopolniti zakon z amandmajem.

• Ne držijo navedbe predlagatelja, da se upokojencem zvišuje prispevna stopnja za plačilo zdravstvenega prispevka, saj sami niso zavezanci za plačilo osnovnega zdravstvenega prispevka, ampak je to Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) (oz. državni proračun preko višjega transferja). Po oceni bi se torej odhodki državnega proračuna povečali še za dodatnih 145 mio EUR.  

Ali prispevek nakaže ZPIZ ali upokojenec sam, je računovodska akrobatika – v resnici gre za del bruto pokojnine, ki ga upokojenci občutijo kot breme. Ocena o dodatnih145 milijonih evrov bremena za državni proračun je napačna. Gre zgolj za to, da se del bruto pokojnine, namenjen prispevkom, nekoliko drugače razporedi: zvišani osnovni prispevek bo nadomestil ukinjeni OZP. Posledica bo, da bo velika večina upokojencev ( 97 %) prejela višjo neto pokojnino – od nekaj evrov do skoraj trideset evrov. Vladni transfer v pokojninsko blagajno se bo celo zmanjšal. To bo mogoče zato, ker je zdravstveni prispevek zasnovan na širši solidarnosti med delojemalci, delodajalci in upokojenci. Ta najširša solidarnost bo tudi znatno olajšala odločanje, če (ko) bo nekoč v prihodnosti potrebno povečati prispevek za zdravstvo.

• S predlogom zakona se dodatno povečujejo stroški dela v celotnem gospodarstvu, vključno z javnim sektorjem. Dolgoročno ima povečanje stroškov dela lahko negativne posledice tudi za javne finance. Znižanje gospodarske aktivnosti, zmanjšanje investicij in ustvarjene dodane vrednosti podjetij ter morebitna nižja zaposlenost lahko vplivajo na osnovo za pobiranje davkov in prispevkov. Posledično se lahko kljub kratkoročnemu povečanju prihodkov iz naslova prispevkov dolgoročno zmanjšajo skupni javnofinančni prihodki.

Predlog zakona res nekoliko povečuje stroške dela, vendar je strošek v višini 1 % mase bruto plač majhen. Če podjetja omahujejo že zaradi tega, potem težava ni v prispevku, temveč v njihovem poslovnem modelu. Resnična konkurenčnost ne temelji na izogibanju socialnim prispevkom, temveč na dodani vrednosti na podlagi znanja, inovacij in motiviranosti ob zavedanju, da zaposleni živijo v pravični in socialno varni državi.

Pomembno je poudariti, da ne gre za mobilizacijo novega denarja, temveč zgolj za drugačen način zbiranja vsote denarja, ki je izpadla z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in ki jo je nadomestil krivični OZP. Poleg 15 % najbolje plačanih zaposlenih bodo del bremena prevzeli tudi delodajalci – tako kot pri drugih socialnih prispevkih – zato se bo razpoložljivi dohodek 85 % zaposlenih povečal od nekaj evrov do 25 evrov, kar bo ublažilo bodoče pritiske po zviševanju plač.

Trditve, da bo ta prispevek ogrozil slovensko gospodarstvo, nimajo resne osnove. Po podatkih Eurostata za leto 2023 je Slovenija po deležu davkov in prispevkov v BDP šele na 16. mestu v EU. Ko gospodarski lobiji svarijo, da je vsaka pravičnejša porazdelitev prispevkov grožnja za rast, v resnici branijo privilegije najbolje plačanih. Vlada pa pri tem vztraja pri šibkih ekonomskih floskulah in spregleduje socialne, politične in moralne učinke proporcionalnega prispevka. Takšna ureditev bi krepila socialno kohezijo, motivacijo in zaupanje ljudi v sistem – kar dolgoročno vpliva tudi na gospodarske rezultate. Produktivnost raste tam, kjer vlada občutek pravičnosti in solidarnosti; nepravičnost ni dobra popotnica za razvoj.

• Pomembno je izpostaviti, da bi predlagani ukrep še posebej povečal obremenitev pri višjih dohodkovnih razredih, kjer je mednarodna konkurenčnost delovnih mest že danes izziv.

Največja “skrb” vlade je še enkrat razgaljena: da bi morali najbogatejši plačati enak odstotek kot vsi ostali.Argument, da bo enoodstotni prispevek odgnal vrhunske strokovnjake, je absurden. Ali res kdo verjame, da tuje talente ustavi nekaj deset evrov na mesec? Tisti, ki prihajajo zaradi znanja in priložnosti, pričakujejo plače na ravni menedžerjev, ne pa naših povprečnih dohodkov – in prav gotovo jih nekaj evrov manj ne bo odgnalo. Kar dejansko zadržuje ljudi v državi, so kakovost življenja, stabilnost in občutek socialne pravičnosti. Prav to pa izboljšuje proporcionalni prispevek.

•  S predlogom zakona se obremenitev višje plačanega kadra še bistveno bolj poveča, kot velja s trenutno obremenitvijo z OZP, s tem pa se ustvarja še dodatne nekonkurenčne pogoje. Podobno nevzdržen argument kot prejšnji, vendar s pomembnim dodatkom: vladi se že današnji OZP, ki je pri najbolje plačanih kadrih v absolutnem znesku polovico nižji kot pri njihovih delavcih z minimalnimi plačami, zdi ovira za konkurenčnost, proporcionalna dajatev pa bi konkurenčnost še poslabšala. Resno? Potem bi bilo najbolj logično za vrhunsko konkurenčnost kar ukiniti vse socialne prispevke menedžerjev. Ne gre za konkurenčnost, ampak za zaščito privilegijev, ki jo kapital zahteva od vlade.
• Obstoječi sistem z uvedbo fiksnega OZP deluje kot proticiklični stabilizator, saj v času zmanjšanja gospodarske aktivnosti zagotavlja relativno stabilen vir financiranja. Še eno zavajanje. Enak znesek za vse je le pogojno bolj stabilen vir prihodkov za zdravstveno blagajno, saj v recesiji ni realno pričakovati, da bodo ljudje, ki izgubijo zaposlitev ali jim drastično pade dohodek, prispevek zmogli plačevati iz drugih virov. Bi jim v takih primerih ukinili zdravstvene pravice? Fiksni prispevek je morda stabilizator za javne finance, za ljudi in gospodarstvo pa je izrazito procikličen: najbolj obremenjuje najranljivejše, zmanjšuje potrošnjo gospodinjstev ter povečuje socialne stiske. Namesto, da bi v krizi deloval stabilizacijsko, bi v resnici poglabljal recesijske učinke in dodatno slabil socialno kohezijo.
• Predlagane rešitve bi ob zvišanju razpoložljivega dohodka posameznika lahko deloma vplivale na povečanje zasebne potrošnje, ki bi se v državnem proračunu pokazala preko višjih prihodkov iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) – v največji meri le zaradi razbremenitve zavarovancev z najnižjimi dohodki, ki so bolj kot drugi likvidnostno omejeni in praktično ves dodatni razpoložljivi dohodek potrošijo. Pri tem pa je potrošnja te skupine tudi v večini povezana z nakupom blaga, ki ima nižjo davčno stopnjo (hrana, zdravila itd.). Z vidika vpliva na prihodke iz naslova dohodnine pa je učinek minimalen.

Ta groteskni argument vlade predstavlja vrhunec vladne brezčutnosti in arogance, zato sem ga prihranil za konec. Vlada nehote priznava, da mnogim ljudem primanjkuje denarja celo za hrano in zdravila, vendar se zmrduje nad tem, da bodo siromaki dobili nekaj evrov, ki jih bodo lahko porabili za ta namen:  izplen DDV bo manjši, kot če bi ga porabili na primer za kozmetiko. Ali ne bi morala biti zadovoljna, da bodo ljudje z dohodki nekaj sto evrov na mesec manj odvisni od humanitarnih organizacij? Po oceni ministrstva za delo znaša minimalni strošek za hrano dobre štiri evre na dan – torej bo pridobljeni denar marsikomu zadoščal za nekajdnevno preživetje.. Brezdušni fiskalni izračuni povsem spregledujejo dejstvo, da proporcionalni prispevek poleg stabilnejšega financiranja prinaša tudi večjo legitimnost oblasti in preprečuje socialne konflikte. Spregleduje tudi, da bo večja kupna moč siromakov izkoriščena v znatni meri za domače proizvode in bo spodbujala domače kmetijstvo in gospodarstvo. Po drugi strani pa nas vlada ne razsvetli, kako današnji manjši prispevki bogatih polnijo proračun. Morda ima v mislih, da bogati kupujejo luksuzne predmete z višjim DDV. Pozablja, da manjši delež svojih sredstev kot revni namenijo domačim proizvodom, če ga že ne skrijejo v davčne oaze. Podcenjevanje davčnega izplena ob uvedbi proporcionalnega prispevka je še en izgovor za ohranjanje sedanjega privilegija premožnih. Bolje, da bogati kupujejo kozmetiko kot da revni kupujejo kruh in zdravila.   

Ne zgolj prikazani vladni argumenti, dobesedno vsak stavek njenega mnenja vodi k zaključku, da se je vlada z zavračanjem pravičnega zdravstvenega prispevka dokončno razkrinkala kot izvajalec neoliberalne ideologije, ki pod krinko »učinkovitosti« in »stabilnih javnih financ« povečuje razkorak med večinskim prebivalstvom in manjšinsko kapitalsko elito. Priča smo političnemu cinizmu: šibkejši naj plačujejo več, da lahko močnejši plačujejo manj. To ni fiskalna politika, to je subvencioniranje bogastva z revščino. Vlada je z zavrnitvijo pravičnega davčnega prispevka pokazala, da je njen resnični gospodar kapital in ne ljudstvo. Takšno ravnanje si zasluži samo eno oznako: sramotno in brezdušno.

Ostaja še iskrica upanja: zakon še vedno lahko potrdi državni zbor.