Vlada je odstranila še zadnjo pajčevino s svojega neoliberalnega obraza: zavrnila je predlog zakona civilne iniciative Glas ljudstva, ki nadomešča  obvezni zdravstveni prispevek (OZP) s proporcionalnim prispevkom. To je porazna novica za približno milijon in pol državljanov, ki danes plačajo približno 150 milijonov evrov na leto več kot v  primeru, če bi bil prispevek namesto v enakem znesku določen v enakem odstotku, in veselo oznanilo za zgornjo desetino zavarovancev z najvišjimi dohodki, ki bodo to vsoto še naprej obdržali v svojih žepih. Vlada je tokrat prestopila Rubikon: ne izgovarja se več na to, da potrebuje več časa (kot da ni imela na voljo štiri leta), in potrebo po celovitem reševanju problema (ali naj v letih čakanja na celovito rešitev ljudje pod pragom revščine še naprej plačujejo krivičen davek?); proporcionalnega prispevka, ki ga je obljubljala štiri leta,  več ne odlaga, temveč ga razglaša za neustreznega. Ali naj si to razlagamo kot sporočilo, da ga sploh ne bo uvedla, tudi če bo dobila še en mandat? Volivci moramo to vsekakor izvedeti, preden se bomo prihodnje leto napotili na volišča.

Argumenti, s katerimi je vlada pospremila zavrnitev proporcionalnega prispevka, diskreditirajo pisce in še bolj ministre, ki so jih potrdili (častna izjema so ministri Levice, ki jih niso). Kažejo odsotnost empatije do državljanov pod pragom revščine, ki danes zaradi zakona, ki ga je sprejela ta vlada, plačujejo tudi do dvakrat višji znesek kot tisti z najvišjimi dohodki, v odstotku dohodkov pa celo deset do stokrat višji. Za nazorno primerjavo: upokojencem z najnižjimi pokojninami odvzame OZP eno pokojnino na leto, ministrom dvodnevni zaslužek, direktor ljubljanske banke pa ta znesek zasluži v  dveh urah. To je krivica, zaradi katere se je civilna družba v preteklosti prizadevala za ukinitev enotnih premij dopolnilnega zavarovanja in pod sedanjo vlado za pretvorbo OZP v proporcionalni prispevek. Vlada v svojem mnenju te krivice ni omenila niti enkrat.  

Pisci mnenja niso našli niti ene same dobre plati predlaganega zakona. Zdi se, da ne poznajo družbenih, etičnih in političnih dimenzij oblastnih odločitev, kot so enakopravnost, solidarnost, socialna kohezija, družbena odgovornost, pravičnost v porazdelitvi bremen, zaupanje v institucije, legitimnost oblasti, družbena stabilnost  – in njihovega nasprotja: socialna izključenost, nepravičnost, razslojevanje družbe, krhanje zaupanja, apatija, razpad družbene pogodbe, populizem,  politična nestabilnost.  Pač pa mu nasprotujejo s kopico splošno ekonomskih in fiskalnih argumentov, ki so komajda povezani s tematiko, so zavajajoči in mestoma napačni, nekateri pa so prav groteskni. Krono nosi stališče, da bodo državljani na spodnji polovici socialne lestvice dodatnih deset do trideset evrov na mesec skoraj gotovo porabili za kruh in zdravila, ki državnemu proračunu prinašajo najmanj davka na dodano vrednost. Bi ga morali porabiti za luksuzne izdelke? Ob tem, ko je vlada priznala, da imamo veliko državljanov, ki ne zaslužijo niti za kruh, je to dejstvo uporabila za zavržen fiskalni argument, vreden neke kraljice, ki so ji odsekali glavo. To ne kaže samo na aroganco in brezčutnost piscev, temveč tudi na njihovo politično nerazsodnost: kdo pri zdravi pameti bi mahal z rdečo cunjo pred očmi milijona in pol ljudi, ki bodo čez pol leta odšli na volišča?  

Vlada trdi, da ni smiselno zvišati prispevka tudi zato, ker so tisti, ki plačujejo, že dovolj solidarni s tistimi, ki se izmikajo plačilu prispevkov. Pri tem kar dvakrat zavaja. Najprej zato, ker zakonski predlog veliki večini, kar 90 odstotkom zavezancev, prispevka ne zvišuje, temveč znižuje. Zvišuje ga samo desetim odstotkom tistih, ki ga danes plačujejo premalo. Drugo zavajanje je trditev, da je plačevanje vestnih plačnikov za tiste, ki se prispevkom izmikajo, solidarnost. Vlada svojo nesposobnost, da bi izterjala davke, uporablja kot argument, zakaj je treba ohraniti sedanje stanje: neustrezno bi bilo, pravi, da bi se ob neplačnikih prispevek premožnih zvišal. Še naprej naj torej tudi za neplačnike plačujejo več tisti s povprečnimi in podpovprečnimi dohodki.

Naslednja cvetka je iz trte izviti argument, ki ga je vladi podtaknila menedžerska elita, da bo nekaj deset evrov več prispevka pri višjih plačah odvrnilo tuje strokovnjake, da bi iskali zaposlitev v Sloveniji. Pri tem gre vlada tako daleč, da razglaša že sedanji OZP, ki ga zaradi vrnjene dohodnine menedžerji plačujejo le v polovičnem znesku, za oviro mednarodne konkurenčnosti delovnih mest. Če je magnet finančnega ministrstva za privabljanje tujih talentov to, da bodo plačevali pol manjši znesek OZP kot njihove čistilke, imajo na tem ministrstvu resen problem.

Vlada ponavlja tudi mantro menedžerjev o preveliki obremenitvi dela. Res je, da predlog zakona prenaša OZP tudi na delodajalce (tako, kot je to pri osnovnem zdravstvenem prispevku), vendar še zdaleč ni res, da je delo pri nas med davčno najbolj obremenjenimi v EU. Zadnje poročilo Eurostata uvršča Slovenijo po deležu davkov in prispevkov v BDP pod povprečje EU na 16. mesto.    

Vseh nesmiselnih argumentov v vladnem mnenju zaradi kratkosti kolumne ne morem našteti. Niti eden ne govori v prid proporcionalnega prispevka. Njihov skupni imenovalec  je očiten. Breme prispevka naj ostane še naprej nepravično razporejeno, da bo denarnica najpremožnejših ostala nedotaknjena. Ne gre za »proticiklični stabilizator«, kot trdi vlada, gre za stabilizator socialne nepravičnosti. Vlada je izbrala kapital namesto ljudi.

Protest civilne družbe je prebudil poslance državnega zbora, ki se zaklinjajo, da podpirajo predlog zakona. Vendar besede ne bodo zadoščale.