V preteklem tednu me je osupnilo pojasnilo stranke Gibanje Svoboda (GS), zakaj zavrača zakonski predlog civilne iniciative Glas ljudstva, ki ima podporo preostalih dveh strank koalicije SD in Levice ter neodvisnih poslancev Mojce Šetinc Pašek in Mihe Kordiša, in ki obvezni zdravstveni prispevek (OZP) v fiksnem znesku spreminja v proporcionalnega v odstotku posameznikovega prihodka: plače, pokojnine ali katastrskega dohodka (za kmete). Pojasnilo GS se glasi: »Nimamo privilegija, da bi lahko sprejemali politično všečne ukrepe.« Stavek diskreditira politični zaveznici kot neresni partnerici, ki se dobrikata (levim) volivcem, medtem ko GS zavrača populistične ukrepe, pa čeprav zaradi tega trpi njegova priljubljenost.

Temu stališču vodilne koalicijske stranke bi prikimali, če bi predlagani zakon vseboval všečne, a neizvedljive ukrepe ali če bi pristransko privilegiral določene družbene skupine (v našem primeru socialno šibkejše zavarovance) z namenom, da na svojo stran pridobi najštevilnejši del volilnega telesa. Dejstva so drugačna: GS je avtor in zagovornik krivičnega zakonskega določila, zaradi katerega državljani z najnižjimi dohodki namenjajo dvakrat višji odstotek svojih dohodkov za dva zdravstvena prispevka kot tisti z najvišjimi plačami. Samo OZP (brez osnovnega zavarovanja v višini 6,36 % za delavce in 5,96 % za upokojence)  odnese upokojencu s štirideset leti delovne dobe kar pet odstotkov zagotovljene pokojnine, predsedniku vlade le en odstotek mesečne neto plače, najbolje plačanim poslovnežem pa komaj nekaj promilov.  

OZP je nasledil premije ukinjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ), ki smo jih prav tako plačevali v enakih zneskih. To je bilo mogoče  utemeljiti s pravili zasebnih zavarovanj, vendar je bila prav njihova dohodkovna nesolidarnost vzrok za desetletja dolgo prizadevanje za ukinitev DZZ. Dodatni, po pomenu drugotni razlog so bili neupravičeni dobički zasebnih zavarovalnic, ki so skupaj z njihovimi stroški (nepotrebnimi, če bi se to zavarovanje nadomestilo z javno dajatvijo) v dveh desetletjih znesli krepko čez milijardo evrov.  Predsedniku vlade in GS Robertu Golobu se je sprva ta problem zdel malenkosten, saj je  je še na začetku leta 2003 izjavil, da ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni prioriteta reforme, ki se osredotoča na “bistveno večje probleme, ne pa na lovljenje kurjih tatov”, vendar je nekaj mesecev kasneje pod pritiskom napovedi, da bo ukinitev DZZ predlagala opozicijska stranka, spremenil stališče. Koalicija je ukinila DZZ, pri čemer je zamenjala vrstni red razlogov za to odločitev: dobičke zasebnega sektorja je postavila na prvo mesto, reševanje nesolidarnosti premij pa odrinila v prihodnost. Fiksna premija DZZ se je spremenila v  fiksni OZP. Strošek za najrevnejše državljane je ostal nespremenjen, pridobili pa so premožnejši državljani, ki v najvišjem davčnem razredu plačujejo kar polovico manj, kot so poprej plačevali s premijo DZZ. Nesolidarnost se je še bistveno povečala. Edino znano kuloarsko pojasnilo je bilo, da vlada ni nameravala še dodatno jeziti kapitalskih elit, jeznih že zaradi ukinitve DZZ.  Bi bil jezen finančni minister, če bi plačeval dvajset evrov več? Ali direktor NLB, ki bi ob milijonski letni plači plačeval dvesto evrov več na mesec? 

GS sicer trdi, da podpira pravičnejšo rešitev, vendar jo zavlačuje s smešnimi izgovori,  da je to vprašanje potrebno reševati skupaj z ukrepi za omejevanje stroškov za boleznine in z reorganizacijo zdravstvene blagajne. Ne bom se čudil, če bodo k temu dodali še nadomestila za škodo zaradi toče ali članstvo v Natu. Več kot očitno je, da predsednik vlade in finančni minister  nasprotujeta proporcionalnemu prispevku, pri čemer ne navajata nobenih  argumentov, ki bi omogočili javno razpravo. Oropani smo možnosti, da bi njunim argumentom bodisi ugovarjali ali pa bi nas razsvetlili v naši nevednosti in bi jim lahko pritegnili. Neoprijemljivo blebetanje o kompleksnosti problematike in potrebi po celovitem reševanju, ki zahteva čas, me utrjuje v prepričanju, da se oba protagonista zavedata, da nimata prave utemeljitve. Zakaj torej vztrajata pri katastrofalni napaki, ki vsak mesec oropa dve tretjini revnejši državljanov v korist ene tretjine premožnejših? Ali gre res samo za trmoglavost predsednika vlade, ki ni sposoben priznati in popraviti svoje napake? Petindvajset evrov, ki jih OZP vsak mesec ukrade iz denarnice revnega upokojenca, je morda za Goloba res drobiž za kurje tatove (pri čemer je kurji tat prav on), vendar je to znesek, ki temu upokojencu omogoča večdnevno preživetje. Skupna vsota vseh zneskov, ki jih manj premožni zavarovanci plačujejo več, kot bi plačali v primeru proporcionalnega prispevka, znaša po grobi oceni 150 milijonov evrov letno. Toliko več plačujeta leto za letom vse od uvedbe dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja dve tretjini državljanov,  ki predstavljajo spodnji in srednji socialni sloj, in toliko manj plačajo državljani z boljšimi dohodki; skupaj so se v treh desetletjih  pretočile štiri milijarde evrov iz žepov revnejših v žepe premožnejših državljanov. Je to malenkost? Izjava GS, da je prizadevanje za ukinitev tega ropanja politično všečna predvolilna poteza, ni samo politično samodestruktivna,  temveč je predvsem moralno zavržna.

To, da se Golob ne zmeni za krivico, ki jo je povzročil njegov zakon zlasti najranljivejšim članom družbe, lahko pomeni samo eno: da se odpoveduje drugemu mandatu. Ni še znano, kakšno zlato padalo si je pripravil, jasno pa je, da na njem ne bo prostora za poslance njegove koalicije.