Obhaja me misel, ne prvič, da se v svojih kolumnah ponavljam in da je čisto mogoče, da mi bo to nekega dne očital tudi urednik. Ampak po drugi strani se ponavljajo tudi dogodki, mali, veliki in največji. Isti domači in tuji zlobneži, ista svarila, isti pozivi, enaka majhna zadovoljstva in velika razočaranja.  Recikliranje argumentiranih resnic in zmotnih trditev brez argumentov.  

Zmota, ki je argumentirano zavrnjena, pri ponovitvi ni več zmota, temveč zavestna laž. Da z nenehnim ponavljanjem ne bi postala resnica, jo je potrebno vztrajno zavračati. To je razlog, da ponavljam dokazovanje, da obvezni zdravstveni prispevek najbolj zareže v plače in pokojnine najrevnejših državljanov in najmanj v plače najpremožnejših, da je torej regresiven in v nasprotju z načelom univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, da vsakdo prispeva po svojih zmožnostih.  K pisanju me je spodbudil nedavni zapis člana vodstva zdravniške zbornice, da je trditev o regresivnosti zdravstvenih prispevkov čisto zavajanje, saj so, prav obratno,  izrazito progresivni. To je »dokazoval« s številkami:  posameznik z minimalno plačo (1278 evrov bruto) prispeva  za zdravstvo 202 evra na mesec, s povprečno plačo (2497 evrov) 360 evrov, s trojno povprečno plačo (7491 evrov) pa 1005 evrov. V številkah je združil dva prispevka: prispevek v višini 6,36 %, ki ga za zdravstvo plačujemo od nekdaj, in nedavno uvedeni obvezni zdravstveni prispevek (OZP) v fiksnem znesku 37,17 evrov, dodal pa je še 6,56 % prispevek delodajalca, s čemer je znesek, ki ga plačujejo zaposleni, napačno več kot podvojil. Pravi zneski pri naštetih plačah so 118, 196 in 514 evrov. Vendar tudi ta popravek Roka Ravnikarja ne bi pokolebal: zneski naraščajo, saj je zadnja številka skoraj petkrat višja kot prva. Kaj tu ni jasno? Zato zaključi, da je govorjenje o krivičnih zdravstvenih prispevkih  »zavajanje, kjer avtorjem ni mar ne bolnik ne pravičnost, ampak zgolj nalaganje polen na kres ideologije, ki uničuje družbo«.

To, da nekdo z absolutnimi zneski dokazuje progresivnost davkov, se kar naprej ponavlja. Nekdanji direktor finančne uprave Ivan Simič je pred šestimi leti »sesul« moje dokazovanje prav tako s prikazovanjem absolutnih zneskov. Vrsta ekonomistov, gospodarstvenikov in bančnikov zato celo zahteva socialno kapico, ki naj odpravi krivico, ki se dogaja članom višjih dohodninskih razredov.

Socialni prispevki se kot večina drugih davkov določajo v odstotku. Prispevek za zdravstvo za zaposlene je 6,36 % in je torej proporcionalen. Če pa preračunamo zgornje tri prispevke v odstotek ustrezne plače, odstotek ni enak, temveč upada z naraščanjem plače: 9,27 %, 7,85 % in 6,86 %. Če dodamo še oba ekstremna prejemka: zagotovljeno pokojnino za 40 let delovne dobe (782 eur) in eno od najvišjih plač v državi (55000 eur), pridemo celo do razpona od 11,11 % do 6,43 %.  To se zgodi., ker moramo prišteti še OZP: 37 evrov   jemlje skoraj 5 % zagotovljene pokojnine in komaj 6 promilov najvišje plače v državi. Vendar to še ni vse: ker se del plače, ki se namenja socialnim prispevkom, ne všteva v osnovo za dohodnino, nam davčna uprava preko zmanjšane dohodnine »vrne« od 16 do 50% socialnih prispevkov, največ seveda tistim, ki spadajo v najvišji davčni razred. Tega darila niso deležni samo tisti, ki imajo tako nizke dohodke, da dohodnine sploh ne plačujejo in jim je zato ni mogoče zmanjšati. Več sto tisoč ljudi, ki živijo pod pragom revščine ali tik nad njim, so edini, ki plačujejo prispevke v celotnem odmerku. Odstotki, ki upoštevajo vpliv dohodnine, so naslednji: upokojenec z zagotovljeno pokojnino prispeva 11,11 %, delavec s povprečno plačo 6,86 %, finančni minister 3,91% in direktor NLB 3,21 %. Več kot trikratna razlika!!! Res pa je, da gre za odstotke bruto plač in je primerneje upoštevati plače po odšteti dohodnini. Tudi v tem  primeru je razlika še vedno dvakratna. Zelo poenostavljeno: posameznik z zagotovljeno pokojnino prispeva za zdravstvo dvakrat večji odstotek svoje pokojnine kot ljudje z najvišjimi plačami. Direktor NLB, čigar plača po odšteti dohodnini znaša 45 zagotovljenih pokojnin, plača 1768 evrov, 45 upokojencev s to pokojnino pa skupaj 3915 evrov. Prispevki so torej izrazito regresivni. Tu me zapusti hladno analiziranje: država ropa ljudi na pragu revščine, da bi najbolje plačani plačevali polovico manj.    

Oglašanje predstavnika zdravniške zbornice pa tudi medijev v lastništvu kapitala in desnih strank ima povod: to je napoved civilne iniciative Glas ljudstva, da bo zaradi neizpolnjevanja zaveze, ki jo je dala vladajoča koalicija,  vložila v parlamentarni postopek svoj zakon, v katerem predlaga spremembo fiksnega obveznega zdravstvenega prispevka 37 evrov v proporcionalnega v višini 1% za delojemalce in delodajalce in 1,5 % za upokojence (kar je enako 1 %, če bi pokojnino izrazili v bruto znesku). Namesto 37 evrov bi torej nekdo z zagotovljeno pokojnino plačeval 8 evrov, s povprečno plačo 19 evrov, finančni minister bi plačeval 39 evrov, direktor NLB pa 275 evrov. Zneski na račun prispevne stopnje 6,36 % bi seveda ostali enaki. Devetdeset odstotkov zaposlenih in upokojencev bo po uvedbi proporcionalnega prispevka plačevalo manj kot danes.

Gospodarstvo že vpije, da gre za novo davčno obremenitev že tako preveč obremenjenih plač. Zamolčuje, da predlog Glasu ljudstva ne povečuje obremenitve skupne mase plač, temveč da zgolj spreminja krivičen obstoječi davek v pravičnega. Če že poskušam razumeti osebne interese ljudi z nespodobno visokimi plačami, pa nikakor ne razumem trdovratnega vztrajanja predsednika vlade in finančnega ministra pri plenjenju siromašnih v korist premožnih. Bodo vsaj poslanci zbrali pogum, da bodo izpolnili obljubo, ki so jo dali volivcem?