Naša javnost se je strpno odzvala na pobude o uvedbi enotne davčne stopnje. Oglasilo se je sicer nekaj odločnih nasprotnikov in nekateri tujci so nas v diplomatskem jeziku vprašali, ali imamo res tako zabite državljane, da bi jim bogata manjšina lahko obesila del svojih davkov, ne da bi jim počil film. Vendar so ti signali obtičali v resnem tisku in niso našli poti med ljudi.

Davki, ki naraščajo hitreje kot dohodek, torej progresivni davki, so nujno potrebni: na tak način država poskrbi za zelo majhno prerazporejanje bogastva po socialni lestvici navzdol, saj bi se brez tega mehanizma denar (še hitreje kot sicer) kopičil pri najbogatejših. Na blažitev socialnih razlik in zagotavljanje osnovnih pogojev za človeka vredno življenje s pomočjo tega prerazporejanja ljudje ne bi smeli gledati kot na posebno dobrotljivost države: navsezadnje bogati potrebujejo za svoje bogatenje kupce. Tudi tisti dolar ali dva, ki ga zasluži na dan milijarda revežev tega sveta, je treba speljati v blagajne internacionalnih družb.

Če bi o davkih odločali samo bogati, ne da bi jim bilo treba za to polagati račune, bi že davno imeli enotno davčno stopnjo, morda pa bi jim uspelo doseči, da bi bili davki celo regresivni in bi revnejši plačevali višji odstotek kot bogati. Da se to ne zgodi, imajo državljani pomembno varovalko: volitve, na katerih zamenjajo preveč pogoltne politike. Pravim, preveč pogoltne, kajti nobenega dvoma ni, da je pogoltnost lastnost večine oblastnikov. Pravzaprav večine ljudi. Samo da reveži niso nikoli na oblasti in si s svojo pogoltnostjo ne morejo izboriti privilegijev. Ne samo, da nimajo oblasti, tudi do javnega glasu ne pridejo. Vsi tisti, ki nastopajo v javnosti – novinarji, publicisti, intelektualci, politiki – imajo dohodke, ki so zelo ali vsaj malo nad povprečjem in vedo, da bi jim enotna davčna stopnja pustila v žepu več denarja, kot ga imajo zdaj. Tudi voditelji velikih sindikatov imajo precej višje plače kot njihovo članstvo. Ali v tem tiči vzrok, da se niso kaj prida vznemirili?

Oglejmo si enega od primerov, kjer smo do nedavnega že imeli enotno davčno stopnjo: prispevek za zdravstveno varstvo, ki se je odmerjal v enakem odstotku od plače ne glede na to, kako velika je. Ker pa prispevek zajema samo plačo, ne pa tudi drugih dohodkov, je v svojem bistvu regresiven: ljudje z višjimi dohodki prispevajo relativno precej manj kot tisti z nižjimi. V državah, kjer se javno zdravstvo financira iz državnega proračuna, in teh ni tako malo, je prispevek državljanov za zdravstvo progresiven: bogati plačujejo za zdravstvo večji odstotek kot revni.

Vendar to vladnim ekonomistom pred dvanajstimi leti ni bilo dovolj. Z uvedbo visokih doplačil za domala vse zdravstvene storitve so državljane prisilili, da so se dopolnilno zavarovali, hkrati pa so znižali zdravstveni prispevek. Premije dopolnilnega zavarovanja se seveda ne plačujejo v odstotku od plače, temveč so enake za vse v absolutnem znesku, kar pomeni, da so revnejše državljane obremenile bistveno bolj kot bogate. Danes za zdravstvo prispevajo bogati manj kot 8 odstotkov mesečne plače, revni pa tudi do dvakrat toliko. Zbiranje sredstev za zdravstvo je postalo izrazito regresivno. V primerjavi s prejšnjim stanjem je bila premožnejša tretjina prebivalstva razbremenjena za več deset milijard na leto, prav toliko več pa morata plačati spodnji dve tretjini. To darilo bogatim in rop srednjega in spodnjega razreda se je odigral, ne da bi kdorkoli dvignil glas v javnosti. Da se niso oglasili »navadni« državljani, je razumljivo, saj niso niti vedeli, kaj se jim je zgodilo. Tudi za tiste, ki običajno polnijo medijski prostor, obstaja opravičilo: posledice zakona tudi njim niso bile znane, saj so jih sestavljavci zakona prikrivali. Zakaj so jih zamolčali, je postalo jasno, ko je hotela zdravstvena reforma izpred dveh let to anomalijo odpraviti in ponovno zagotoviti pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja z enotnim zdravstvenim prispevkom – identično stvar, kot jo zdaj predlagajo »neoliberalni« ekonomisti za dohodnino in druge davke. Vendar je bil njihov odpor ob zdravstveni reformi povsem drugačen: razbremenitev revežev na račun bogatih bi po njihovem mnenju ogrozila gospodarstvo in onemogočila vstop v evropsko monetarno unijo. Spominjam se nekoga, ki je cinično izjavil, da bi bila prava norost vračati tistim, ki se niti ne zavedajo, da jim je bilo kaj vzeto, in drugega, ki je rekel, da si revnejši državljani z dvema ali tremi tisočaki, ki bi jih pridobili na mesec z reformo, ne bi prav nič pomagali, saj bi jih nemudoma zapravili, povečali povpraševanje in pospešili inflacijo, nasprotno pa bogati prihranjene milijarde lahko vlagajo v razvoj. Argument, da si bodo bogati, če bodo poslej več plačevali za zdravstvo, zvišali tudi plače, je razkril pritlehno resnico: lažje se je ubraniti gneva revnih kot gneva bogatih.

Razprava je bila v nasprotju s prejšnjim primerom, ko so bogati dobili darilo na račun revnih, glasna in dolgotrajna. Sodelovali so samo tisti z visokimi dohodki. Tisti drugi so molčali – razen enkrat, ko je nekdo povedal, da mora s tremi tisočaki preživeti teden dni.

Očitno je torej, da je enotna davčna stopnja za njene predlagatelje dobra samo takrat, ko razbremeni bogate, nikakor pa ne takrat, kadar bi jih obremenila. Ob tem je nezaslišano norčevanje iz zdravega razuma državljanov, da sprememba progresivnega obdavčenja v enotno obdavčitev ne bi udarila po ljudeh iz srednjega in spodnjega dela socialne lestvice. Če zbereš manj denarja od bogatih, ga moraš toliko več od preostalih. Pa saj zagovorniki enotne davčne stopnje ne zagovarjajo enakega obsega zbranih davkov: država naj postane bolj siromašna in naj ljudem prepusti, da v večji meri skrbijo sami zase. Zlasti imajo v mislih zdravstvo – kar pa bo seveda še dodatno razbremenilo bogatejše in obremenilo vse druge.

Pravzaprav se sprašujem, zakaj namesto enotne davčne stopnje ne predlagajo – tako kot pri zdravstvu – regresivne obdavčitve. Ali pa kar enakih premij za tiste maloštevilne javne izdatke, kolikor bi jih sploh še prepustili državi. Nevidna roka trga in tekmovalnost bi uredili vse stvari po naravnih zakonih. Svobodni volkovi bi živeli med svobodnimi ovcami in svobodne lisice bi se sprehajale po svobodnih kokošnjakih. Narava bi že poskrbela za ravnotežje.