Spraševal: Janez Markeš.

Dr. Keber, problematiko javnega zdravstva sva na tem mestu odpirala vse od leta 2020. Tedaj sva  imela prvi pogovor, 2022 pa drugega z naslovom “Naše javno zdravstvo: spregledana svetinja v blatu”. Zdaj je bil sprejet noveliran zakon o zdravstveni dejavnosti. Kakšni so vaši občutki po petih letih  prizadevanja zanj, po vzponih in padcih, po velikih razočaranjih…?

Moje prizadevanje traja znatno dlje, najmanj od leta 2003, ko sem zaskrbljenost za javno zdravstvo ubesedil skupaj s sodelavci na Ministrstvu za zdravje v Beli knjigi zdravstvene reforme. Že takrat nam je bilo jasno, da se začenja spopad med nasprotniki in zagovorniki privatizacije zdravstva. Sledili sta dve desetletji mojega osamljenega protestiranja, dokler pred tremi leti nisem našel somišljenikov v civilni iniciativi Glas ljudstva, skupini neverjetno pogumnih, razgledanih in angažiranih aktivistov in aktivistk, ki niso samo ponotranjili  mojih pogledov, temveč so se pričeli z vsem žarom prizadevati zanje z najrazličnejšimi aktivnostmi, od mobiliziranja javnosti z uličnimi protesti, javnimi pozivi in tiskovnimi konferencami do polemičnih pa vendar konstruktivnih pogovorov s poslanci in poslankami koalicije, ministrico za zdravje in zagovorniki pa tudi nasprotniki zdravstvene dejavnosti kot javne službe. V parlamentarni postopek smo poslali lasten zakon, ki je prepovedoval delo javnih zdravnikov pri zasebnikih, s katerim smo nedvomno spodbudil vlado, da je napisala svojega, o katerem se bova pogovarjala. Sprejem novele Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) je zgodovinsko dejanje, ki bo ključnega pomena za ohranitev in krepitev javnega zdravstvenega sistema kot temeljnega stebra socialne države. Najin pogovor torej poteka v času, ko so moji občutki optimistični. Prizadevanja civilne družbe so naletela na razumevanje, da imajo najbolj pereči problemi javnega zdravstva – čakalne dobe, pacienti brez osebnega zdravnika in neenaka dostopnost – skupni imenovalec, ki se imenuje privatizacija oziroma podjetizacija javne zdravstvene službe. Če tega ne razrešimo, ne bo razrešen noben drug problem.

V čem se kaže zgodovinskost tega zakona?

 Odgovor zahteva nekaj  uvodnih podatkov. Slovenija je vse od osamosvojitve lahkomiselno dopuščala mešanje javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja. Pri tem mislim na koncesionarje, ki jim je poleg dela v javni mreži dovolila tudi zasebno dejavnost, in na javne zdravnike z dvojno prakso, ki izven rednega delovnega časa delajo tudi v zasebnem sektorju pri koncesionarjih ali čistih zasebnikih. Cilj javnih zdravnikov je dodaten zaslužek, ki lahko podvoji ali potroji plačo v javnem zavodu. Še tako visoki dohodki v javnem sektorju ne dosegajo dohodkov v dvojni praksi. Dvojna praksa predstavlja hudo navzkrižje interesov, ker preusmerja paciente in zdravstveno osebje iz javnega v zasebni sistem, omogoča umetno ustvarjanje čakalnih vrst in zlorabo javnih virov za zasebne storitve in vzpostavlja dvotirno zdravstvo za premožne in revne. Tako slovenske kot tuje izkušnje potrjujejo, da se vzporedno z dvojno prakso podaljšujejo čakalne vrste in zmanjšuje dostopnost, kar je logično: ni mogoče odpraviti čakalnih dob, če polovica zdravnikov, ki dela istočasno v javnem in zasebnem sektorju, čakalne dobe potrebuje, da bi imela dovolj samoplačnikov, in če javni zdravstveni sistem vodijo osebe s takimi interesi.

»Greh« koncesionarjev, predvsem tistih, ki opravljajo storitve na sekundarni ravni zdravstvenega varstva,  je podoben: le deloma še služijo interesu javne zdravstvene službe, da zapolnjujejo vrzeli v javni mreži, saj so se namnožili predvsem tam, kjer tudi javnih ustanov ne manjka, vendar zaradi čakalnih dob v teh ustanovah zdravniki prisiljujejo državo, da jim podeli koncesijo in v povezavi z domačimi in vse bolj tudi tujimi investitorji opremljajo zasebne ustanove, kjer si izbirajo najlažje bolnike in najbolje plačane storitve. Iste storitve lahko opravljajo tudi samoplačniško, kar je prav tako primer dvojne prakse in predstavlja grobo navzkrižje interesov, saj koncesionar lahko  na različne načine preusmerja svoje javne paciente k samoplačništvu. Ta praksa je v nekaterih državah strogo prepovedana (Kanada, Švedska, Norveška, Danska, delno Finska), pri nas pa omogoča, da koncesionarji odpirajo dodatna delovišča in privabljajo javne zdravnike.

 Dvojna praksa javnih zdravnikov in koncesionarjev povečuje družbeno neenakost, ker daje prednost premožnejšim pacientom, ki si lahko privoščijo samoplačniške storitve ali se dodatno zavarujejo. Vendar tudi čisto zasebništvo brez koncesije ni povsem nevtralno v odnosu do javnega, saj pogosto opravlja zgolj diagnostične storitve in s tem omogoča preskakovanje vrst za zahtevnejša zdravljenja v javnem sistemu.

V skupnem sobivanju zasebni sektor vselej spodkopava javnega. Če želi država ohraniti univerzalno zdravstveno varstvo, bi morala ločiti javni in zasebni sektor, omejiti ali prepovedati dvojno prakso in poskrbeti za konkurenčne pogoje dela v javnem sektorju. Sedanja oblast je prva v samostojni Sloveniji, ki je spoznala, da čakalnih dob ne moreš odpraviti, če ne spremeniš sistema, ki jih ustvarja. Še več istega – več denarja, več zdravnikov, novi zidovi bolnišnic, še ena medicinska fakulteta – vsi ti ukrepi ne bodo uspešni, če se ne odpravi ključnega vzroka: vdora podjetniških motivov (beri: gona za dobičkom) v javno zdravstvo, ki v boleznih in trpljenju ljudi vidijo odlično priložnost za ustvarjanje velikanskih dobičkov.  Posamični ukrepi brez temeljitega sistemskega zasuka se po vrsti razbijajo na čereh zasebnih interesov, kar se je izkazalo z neuspešnim vlaganjem dodatnega denarja za skrajševanje čakalnih vrst. Mislim, da je ta slaba izkušnja prepričala predsednik vlade, da je med politiki najbolj  odločno in odkrito spregovoril o razlogih, ki zahtevajo radikalno ločitev javnega in zasebnega sektorja.

Zgodovinskost zakona, o katerem govoriva, je v tem, da vzpostavlja ločitev med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, da dvojno prakso strogo omejuje in v nekaterih primerih prepoveduje in da povečuje konkurenčnost pogojev dela v javnem sektorju.

S katerimi konkretnimi določili dosega zakon ločitev javnega in zasebnega sektorja?

Zakon na več načinov razbija fronto zasebnih interesov, čeprav se nepoučenemu opazovalcu lahko zdi, da se ukvarja zgolj s posameznimi kamenčki iz mozaika. To je tudi zato, ker je predlagatelj lovil ravnotežje med pritiski vplivnih nosilcev zasebnih interesov in večinsko množico državljanov, katerih zahteve je artikulirala civilna družba. Določil, ki jih omenjam, zato ne najdete pod izstopajočimi naslovi zakonskih poglavij, čeprav bi si to zaslužila, temveč jih je potrebno odkrivati med spremembami členov obstoječega zakona. Tri določila so ključna. Prvo je jasna opredelitev, kaj je javna zdravstvena služba. Z drugim postaja delo koncesionarjev ponovno neprofitno. Tretje je skupek omejitev  in v nekaterih primerih prepovedi dela javnih zdravnikov pri zasebnih izvajalcih in spodbud za dodatno delo v  lastni ustanovi.  

Lahko o vsebini teh treh določb poveste nekaj več?

Začel bom s tisto, ki je zaradi svoje abstraktnosti v javnosti ostala neopažena in ni sprožila nobenih polemik ali teoretskih razprav: izboljšano definicijo javne zdravstvene službe. Dosedanji ZZDej je enačil javno zdravstveno službo z zdravstvenimi storitvami, ki jih državljanom zagotavlja država  kot pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta ozka opredelitev omogoča interpretacijo, da je bistvo javne zdravstvene službe obvezno zdravstveno zavarovanje, medtem ko ni pomembno, kdo izvaja te storitve, tako da bi jih lahko pretežno ali v celoti izvajali tudi koncesionarji. Takšno je tudi v resnici stanje v številnih državah, ki zase trdijo, da imajo javno zdravstveno službo. Po mnenju nekaterih teoretikov to formalno drži, vendar se zdravstvena služba, v kateri večina izvajalcev ni javna, sooča z resnimi omejitvami. Oteženo je na primer krizno upravljanje (kar se je pokazalo v času epidemije covida-19), komercialna logika zasebnih izvajalcev ovira javni interes in ustvarja neenako dostopnost  (izbiranje in odklanjanje pacientov), delovanje je bolj nepredvidljivo  (zapiranje ordinacij ali prekinjanje pogodb). Predvsem pa država prej ali slej postane žrtev monopola zasebnih izvajalcev.  Močno javno izvajalsko jedro je ključno, saj le z njim lahko država v krizi prerazporeja kadre in določa nove obveznosti. Če so izvajalci pretežno zasebniki, država težje razglasi delovno obveznost, saj z njimi nima delovnega razmerja.

Novela zakona upošteva predlog Glasu ljudstva, da je javna zdravstvena služba celovit sistem javne skrbi za zdravje prebivalstva. Čeprav v členu manjka naše dodatno besedilo, da celovit sistem pomeni »trajno in nemoteno financiranje, dostopnost pod enakimi pogoji, usklajeno in nepretrgano izvajanje ter regulacijo in nadzor« pa je to zapisano v obrazložitvi: javna zdravstvena služba niso zgolj javne zdravstvene storitve in njihovo javno financiranje, temveč se »vpliv javnega v smislu aktivne skrbi države in samoupravne lokalne skupnosti kaže tudi v njenem koordiniranem oziroma usklajenem izvajanju, regulaciji (urejanju) in nadzoru.« V nekaterih državah ima javna zdravstvena  služba lastnosti državnega monopola. V Kanadi zasebniki ne smejo izvajati storitev, ki so javno financirane, saj bi to pomenilo boljši dostop do zdravstvenih storitev za tiste, ki jih lahko plačajo iz žepa. Je pa Kanada s to načelnostjo izjema.

Pa tudi primer dobre prakse…

Res je. Več drugih držav ima le nekoliko manj strikten pristop. Omenil sem že države, ki tega početja ne dovoljujejo koncesionarjem. Slovenija je pravzaprav izjema s svojim ležernim in nenadzorovanim dopuščanjem, da koncesionarji lahko opravljajo enake storitve za javno ali zasebno plačilo. Novela ZZDej tega problema žal ne rešuje.

Naslednja točka je v neprofitnosti koncesionarjev…

Da. Zakon ponovno uvaja določilo, ki ga je leta 2018 razveljavilo ustavno sodišče (US), da morajo koncesionarji enako kot javni zavodi opravljati zdravstvene storitve, ki jih plačuje zdravstvena blagajna, na nepridobiten način. To pomeni, da bodo morali izvajalci morebitni presežek prihodkov nad odhodki (dobiček) vlagati v izboljšanje kakovosti zdravstvenih storitev (na primer za izobraževanje, investicije v prostore in opremo), ne pa za izplačilo dobička sebi ali družabnikom ali za razvoj kake druge gospodarske dejavnosti. US je menilo, da prisilna neprofitnost koncesionarjev pretirano posega v ustavno pravico do svobodnegospodarske pobude zasebnikov. Naslonilo se je na statusno pravno obliko koncesionarja kot podjetnika, čigar cilj je ustvarjanje dobička, in ni upoštevalo, da je javna zdravstvena služba  negospodarska dejavnost in da so cilj javnega zdravstva kakovostne in dostopne zdravstvene usluge za vse državljane, ne pa dobiček. Svojevrsten paradoks je, da se je US postavilo na stran koncesionarjev prav z argumentom, da je pridobivanje dobička njihov ključni motiv, medtem ko se le-ti ob drugih prilikah vztrajno otepajo očitkov, da jim gre predvsem za dobiček in ne za paciente.

US bi se lahko odločilo tudi drugače. Koncesionarji v zdravstveni dejavnosti ne delujejo na prostem trgu in ne nosijo ekonomskih tveganj kot v gospodarstvu. S koncesijo postane koncesionar del javne zdravstvene mreže, kar mu omogoča doživljenjsko delo in javne dohodke v javnem sistemu. Tu ne delujejo pravila trga in konkurenca, ki je celo nezaželena, omejenost človeških virov mu zagotavljata relativno monopolen položaj. Poleg tega so k neprofitnosti zavezani samo v delu, ki ga opravljajo za javnega plačnika, pa tudi tu pridobivanje dobička ni prepovedano, le njegova uporaba je usmerjena. 

Zakaj je potekala tako zagrizena kampanja, da se ohrani profitnost dela koncesionarjev? Celo do te mere, da sta ji na koncu nasprotovala dva ministra?

Pri neprofitnosti je edini vir koncesionarjevega dohodka plača z dodatki. Za razliko od plač javnih zdravnikov, ki so določene s sistemom plač v javnem sektorju, si koncesionar plačo lahko odmeri v poljubni višini in pri tem uporabi ves predvideni dobiček, vendar mora plačati tudi vse davke in prispevke. Profitnost pa mu omogoča, da si odmeri minimalno plačo, glavnino dohodka pa si izplačuje kot dobiček, ki je znatno manj obdavčen. Predvsem pa gre za to, da bo koncesionar, ki mu je omogočeno, da svobodno razpolaga z dobičkom iz javnih plačil, storil vse, da bo tak dobiček tudi ustvaril, tudi če bo to šlo v škodo bolnikov. Dobiček terjajo tudi lastniki, ki so vse pogosteje  nezdravniki, domače ali tuje zavarovalnice in finančni skladi. Dobiček neizogibno odvzema del denarja, namenjenega izpolnjevanju zdravstvenega programa. Zavarovanci svojega denarja ne namenjamo za lukrativne osebne potrebe izvajalcev ali izplačila družbenikom.  Zakaj se naš denar raje ne bi porabil za skrajševanje čakalnih dob?

Na vprašanje, ali bi se neprofitnost dalo nadomestiti z manj radikalnimi ukrepi, na primer z ustrezno politiko cen, ki bi preprečila neupravičene dobičke, je odgovor negativen: podjetnik dela za dobiček ali pa opusti dejavnost. Prav možnost ustvarjanja in razpolaganja z dobičkom je ključni vzrok za selitev vse večjega števila zdravnikov v zasebni sektor. Ne pomaga, da dosegajo javni zdravniki med vsemi zaposlenimi v javnem sektorju najvišje osnovne plače, z dodatki pa lahko dva do trikrat presegajo plače najvišjih državnih funkcionarjev. Ne pomaga tudi, da jih v zadnjih letih dobro plačujejo za storitve, ki jih v javnem zavodu opravijo izven rednega delovnega časa. Duh dobička je ušel iz steklenice, kljub najvišjemu položaju na javni plačni lestvici nekateri zdravniki še vedno rinejo v zasebni sektor.

Ampak ustavno sodišče bo verjetno ponovno odločalo o tem vprašanju.  

Vendar bo soočeno z oceno, da je njegova sporna odločitev pospešila podjetizacijo zdravstva. Upati je, da bo tokrat dalo prednost javnemu interesu pred pravico posameznika. Nekaj razlogov sem že naštel. Zagotavljanje trajnega, kakovostnega in univerzalnega dostopa do potrebnih zdravstvenih storitev v okviru javne zdravstvene službe je v javnem interesu, kar upravičuje delni poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Tržna logika se v zdravstvu ne obnese. Pacient ni tipičen kupec, ki bi lahko izbiral med ponudbami na osnovi cene, kakovosti in koristi. Zaradi zaupanja v zdravniško avtoriteto se pogosto odloči za dražje, hitrejše ali tudi nepotrebne storitve, ki mu jih zdravniki, gnani s podjetniškimi interesi, neredko ponujajo. To postane še posebej problematično, kadar koncesionarji poleg javnih izvajajo tudi samoplačniške storitve, saj so dobesedno ob vsakem javnem pacientu motivirani, da mu predlagajo plačljivo storitev. Če že pristajamo, da se javne zdravstvene storitve izvajajo tudi samoplačniško, bi se pridobivanju dobička morali izogniti vsaj takrat, ko jih plačuje javna blagajna. Ko davkoplačevalci financirajo zdravstveni sistem, pričakujejo, da bo ta usmerjen k ljudem, ne k bilanci izvajalca. Uvedba neprofitnosti tudi odpravlja neenakost med javnimi zavodi, ki morajo presežke vračati v sistem, in koncesionarji, ki jim tega ni treba.

Povedano s prispodobo: dobiček je virus, na katerega so odporni le redki posamezniki. Da ne bi okužil in uničil vsega javnega sistema, ga je potrebno izkoreniniti.

In zdaj sva pri tretji točki ločitve javnega od zasebnega zdravstva…

Da, z njo sva pri ključnem motivu za sprejem tega zakona. Že v prejšnjih odgovorih sem utemeljeval, zakaj je stroga omejitev dvojne prakse javnih zdravnikov nujen korak za zaščito javnega zdravstva. Omenil sem tudi škodljivost dvojne prakse koncesionarjev, ki se je zakon žal ne dotika. Če naj javni sistem preživi, ne more delovati po dveh hitrostih: eno za tiste, ki delajo izključno javno, in druge za tiste, ki delajo tudi za dobiček. Brez ločitve javnega od zasebnega zdravstva bomo še naprej zdravili simptome, ne pa vzroka.

Novela ZZDej vsebuje skupek ukrepov, ki prepovedujejo delo javnih zdravnikov pri čistih zasebnikih in močno omejujejo njihovo delo pri koncesionarjih, vodstvene delavce pa povsem izključujejo iz take prakse. Koncesionarje zavezujejo, da program, ki jim ga odobri javna blagajna, izvedejo z lastnimi zaposlenimi. Uvaja finančne spodbude in davčne olajšave pri plačilu za dodatno delo v lastni ustanovi. Vseh ukrepov zaradi številnosti ne bom našteval, vendar prav njihovo veliko število dokazuje, da zakon uvaja ločitev javnega od zasebnega sektorja po številnih ovinkih in zato vsebuje nekatere možnosti obvodov, zaradi katerih dvojna praksa ne bo popolnoma izkoreninjena.  

Glavni, večinoma edini motiv za delo zdravnika pri več delodajalcih je boljši dohodek. Zakaj torej sploh vztrajajo tudi pri delu v javnem?  Ker imajo od tega koristi: socialno varnost, možnost rekrutiranja pacientov za zasebno delo, možnost izkoriščanja javnih virov, vzdrževanje in pridobivanje novega znanja in veščin, ohranjanje stika z zahtevnejšimi bolniki, dostop do informacij in možnost novih poklicnih usmeritev. Vplivna ameriška poznavalka jih opisuje kot podjetnike, ki so si javni sistem izbrali za molzno kravo, ker na pravem zasebnem trgu ne morejo uspeti. Vlogo pri ostajanju v javnem sektorju pa igrajo tudi kariera, delovni pogoji ter prestižnost dela v javnih ustanovah. Ne nazadnje je zasebni trg majhen in odvisen od kupne moči prebivalstva.   

Koncesionarjev bi bilo malo, če bi se koncesije podeljevale, kot določa zakon: zaradi praznin v javni mreži in ne zaradi želja zdravnikov. Tako pa imamo več kot 1500 koncesionarjev, ki se kopičijo tam, kjer imajo največ odjemalcev z večjo kupno močjo (velika mesta) in ne tam, kjer bi izboljševali dostopnost. Tudi čisti zasebni sektor bi bil majhen, če ga ne bi nenehno dopolnjevalo dva tisoč zdravnikov iz javnega sektorja z dvojno prakso. Vsi ti zdravniki imajo interes, da se čakalne dobe ne skrajšujejo; kljub povečanju števila zdravnikov za 50 % v zadnjih 10 letih in realnega povečanja financiranja za 40 % se celo podaljšujejo. Zato trdim, da čakalne dobe umetno vzdržujejo zdravniki z dvojno prakso, saj imajo s svojo prisotnostjo v javnem sektorju največ možnosti za to. K temu je prispevalo tudi znižanje normativov v javnem zdravstvu, ki so si jih izborili zdravniki. Zaradi njih je 150 tisoč bolnikov brez izbranega zdravnika.

Torej menite, da bi bile čakalne vrste lahko že odpravljene, če bi hoteli?

Da. V osnovnem zdravstvu je bilo leta 2024 opravljeno dvajset milijonov obravnav,  v specialističnih ambulantah pa sedem milijonov in pol. V bolnišnicah so obravnavali štiristo tisoč primerov. Seveda se sliši veliko, če čaka sto tisoč pacientov, ampak v primerjavi z milijoni obravnav je to slab odstotek. Kako je torej mogoče, da iz leta v leto vztraja enak rep čakajočih pacientov, ki bi ga lahko z minimalnim dvigom produktivnosti odpravili? Odgovor je vselej enak: ker čakalne dobe zasebni sektor potrebuje.  

Ko je pred tremi leti nastopila nova vlada, podprta na volitvah tudi s civilno iniciativo, je predsednik vlade Golob za zdravstvenega ministra imenoval Danijela Bešića Loredana. Zdravstvu je namenil dvesto milijonov evrov, razlaga zdravstvenega ministra pa je bila, da bo s porabo tega denarja v zdravstvu šlo za stresni test. Takrat je poteza izkazala za zelo slabo in če se dobro spomnim, ste bili zelo slabe volje. Kako zdaj vidite razvoj dogodkov?

Napovedal sem, da bo ta denar pretežno šel zasebnikom in to se je tudi zgodilo. Javni zdravniki so vedeli, da bodo od tega denarja iztržili znatno več, če bodo dodatne storitve opravljali pri zasebniku.

In kakšen je bil izplen?

Nikakršen, kar ni bilo presenečenje. Čakalne dobe so le neznatno zanihale. Znano je več primerov, ko se čakalne dobe, kljub temu, da se povečuje število storitev, ne spreminjajo oziroma se celo podaljšujejo. Eden takih je operacija sive mrene. Še do leta 2010 za ta poseg ni bilo čakalnih dob, pri čemer so zdravniki v letu dni opravili 10 tisoč operacij. Danes jih opravijo 26 tisoč, od tega 16 tisoč zasebniki, čakalna doba pa znaša osem mesecev. To kaže na spreminjanje standardov in indikacij v zasebnem sektorju ter nepotrebne operacije, morda pa tudi na zlorabe, ki jih nihče ne poskuša raziskati.

Mar v teh trendih ni mogoče videti elementov kršenja zdravniške etike?

Seveda. Kodeks zdravniške etike pravi, da zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi. Tudi odklanjanja pacientov, ki se dogaja pri izbranih zdravnikih, kodeks ne dopušča.

Zdravniška zbornica ugotavlja, da bodo čakalne dobe še daljše. Bolniki da bodo s tem zakonom še slabše obravnavani…

Vodstvo zdravniške zbornice, ki sicer ob vsaki priliki poroča o izčrpanosti in izgorelosti zdravnikov, pravzaprav sporoča naslednje: Ni nam dovolj, da imamo najvišje plače v javnem sektorju in da z dodatnim delom lahko dosežemo trikratni dohodek predsednice države, protestiramo, ker ne bomo mogli z dodatnim delom v zasebnem sektorju in iz žepov naših bolnikov vleči dodaten zaslužek. Zato bomo zapustili javni sektor in s tem povzročili še dodatno podaljšanje čakalnih vrst. Višek nebrzdanega pohlepa in nemoralnosti institucije, ki med drugim oblikuje kodeks medicinske deontologije. Ta zdravniška elita je spregledala, da živijo v državi, kjer je zdravstvena dejavnost  javna služba, ki je ne morejo po svojih željah spremeniti v podjetje, tako kot tega ne morejo storiti sodniki, policisti, gasilci in še mnogi drugi. Pozablja, da javna služba v  kriznih razmerah lahko uvede delovno obveznost. Če koprnijo po še večjih dohodkih, naj jih poskusi doseči v čistem zasebništvu. Majhna kupna moč Slovencev zadostuje za bogatenje peščice med njimi, nikakor pa ne za stotine, kar si morda predstavljajo.

Morda predpostavljajo, da jim bo država podelila koncesije.

Zelo verjetno. To, da država ne popusti njihovemu izsiljevanju, je eden od ključnih pogojev za uspeh zakona. Pravzaprav gre za še en poskus, da bi javni zdravniki postali zasebniki svobodnjaki, ki bi posamično sklepali pogodbe z zdravstveno blagajno. To bi pomenilo konec javne zdravstvene službe.

Opredelila sva nevarnosti za naprej, pa se še zadrživa pri nevarnostih za nazaj. Vlada je na začetku naredila nekaj velikih spodrsljajev, vendar je bila neka svetla točka. To je bila odprava dopolnilnega zavarovanja…

Ja, odprava dopolnilnega zavarovanja je bila pravi korak, ker je ustavila odtekanje dobička v žepe delničarjev zavarovalnic, vendar je bila izpeljana polovično, saj je ohranila enotno premijo in jo zgolj spremenila v obvezni prispevek, enak za vse. Pravzaprav je stanje v tem oziru še slabše: ker se prispevek izloča iz dohodninske osnove, ga posamezniki z najvišjimi dohodki plačujejo samo v polovičnem znesku, torej 18 € in pol, medtem ko vseh 37 € plačujejo vsi tisti, katerih dohodki so tako nizki, da ne plačujejo dohodnine. Upokojenki s z 300 €  prispevek vzame več kot 10 % pokojnine, direktorju ljubljanske banke pa 2 promila. To je neverjetno krivičen, regresiven davek in škandal za vlado, ki naj bi skrbela predvsem za najbolj ranljive državljane.  Skratka: dobra odločitev  združena z veliko napako. In sedaj nova dobra, prelomna poteza: ZZDej, ki je nedvomno največji uspeh te oblasti.   

Lobiji so delovali do konca. To se je dobro  pokazalo, ko sta se dva ministra vlade, to je finančni in zdravstvena ministrica, pri sprejemanju zakona, ki ga je predlagala vlada, distancirala od samih sebe…

Da, šlo je za pritiske. Ali  pa za interesne povezave. Glede na moč kapitalskih lobijev, domačih in tujih, se lahko vprašava, od kod vladajoči koaliciji sploh pogum, da je storila ta korak.  

Ni skrivnost, da je predsednik vlade avtokratski tip voditelja znotraj svoje lastne stranke in znotraj vlade. Nihče ne ve do zadnjega dne, kaj bo treba storiti, kaj bo predlagal. Ali je možno, da se dva ministra upreta dikciji lastnega zakona brez njegove odobritve ali vednosti?

Razmišljal sem o tem in moj odgovor je, da ni možno. Od tu naprej pa sem v zadregi, kako naj si to razlagam. Predsednik vlade prihaja iz gospodarstva, kjer je dobiček  edini zakon in morda se je z ministroma strinjal, vendar je zadevo prepustil odločanju poslancev, ki so v tem primeru pokazali veliko mero neodvisnosti. Lahko pa je šlo tudi za taktiko, povezano z zavezami obeh ministrov  lobističnim skupinam.

Pojdiva korak naprej. V zadnjih mesecih je predsednik Golob nekako dojel, in to je tudi javno povedal, da je v zdravstveni zakonodaji bistvo njegovega mandata. Koalicija je vzdržala pritisk, verjetno iz zelo jasnih političnih razlogov, kajti če tega ne bi izpeljali, bi zelo verjetno že zaradi tega izgubili volitve. Toda  opozicijske stranke, katerim se obeta relativna zmaga na prihodnjih volitvah, že obljubljajo, da bodo ta zakon odpravili. Zdravniška zbornica in Fides najavljajo na naskok na ustavno sodišče, skratka, da bo ustavno sodišče presodilo o členu glede (ne)profitnosti, kar je enkrat že presodilo. Civilna iniciativa Glas ljudstva ne skriva svojega relativnega navdušenja in javno pove, da je Golobova vlada z zakonom naredila zelo dobro potezo. Kje smo torej zdaj?

Kar se tiče ustavnega sodišča, pričakujem, da bo tokrat odločilo drugače. Razloge za to sem že naštel.

Predpostaviva, da bo res tako. Vendar potem pridejo nove volitve in nova desna oblast odpravi zdravstveni zakon…

Ključna naloga te vlade je, prvič,  da čim hitreje implementira tiste člene tega zakona, ki ne zahtevajo daljših priprav, in da je njena kampanja, pa tudi kampanje civilne družbe usmerjena v to, da prepričajo volivce, naj ne podpirajo tistih, ki želijo zakon odpraviti. Borba za ta zakon bi morala postati ključna pri odločanju volivcev za eno ali drugo opcijo. Kot sem zapisal v naslovu svoje knjige kolumn: gre za solidarnost  ali pohlep.

Še vedno sva na političnem terenu. Ali menite, da je sam zdravstveni zakon zadosti za to, da Golobova svoboda prepričala volivce, ali so potrebni še kakšni drugi ukrepi? Navsezadnje ste tudi vpeti v gibanje Glas ljudstva in postavljate tudi druge zahteve…

Na zdravstvenem področju je to uvedba proporcionalnega zdravstvenega prispevka in rešitev problema 150 tisoč pacientov brez izbranega zdravnika, oboje je možno izpeljati takoj. Na drugih področjih omenjam stanovanjski zakon, po katerem stanovanje ne bi bilo investicija, temveč bivališče. Če sodim po anketah javnega mnenja in izidih referendumov,  bi koaliciji  koristil sprejem volilne zakonodaje, zakona o oploditvi z  biomedicinsko pomočjo, ki bo odpravil diskriminacijo samskih žensk, in zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja… Ne bom našteval naprej, saj ima koalicija na voljo le še leto dni.  

Rečeva torej, kot je rekel Shakespeare: Konec dober, vse dobro?

Če to pomeni, da ostane v spominu samo srečen izid, čeprav je pot do njega težavna in dolga, to zanesljivo velja za naša prizadevanja za ločitev javnega in zasebnega zdravstva. Res je, da nismo dosegli čisto vsega, se pa zavedamo, da bi sedanja opozicija krenila v diametralno nasprotno smer in bo to tudi storila, če bo prišla na oblast. Nenehno smo poslušali, naj nikar ne kritiziramo sedanje koalicije, saj s tem tlakujemo pot Janši na oblast. Dokazali smo obratno. Utemeljena kritika, spremljana s predlogi rešitev, čemur bomo ostali zavezani tudi v prihodnje, je pri koaliciji padla na plodna tla, kar bo koristilo tako državljanom kot koaliciji. Ampak nekoč v prihodnosti bo neka nova oblastna garnitura znova hotela potisniti javno zdravstvo v blato in takrat moramo biti državljani pripravljeni, da to preprečimo.