Medijski portal Info360 je pred dvema dnevoma poročal, da ministra za finance Klemna Boštjančiča skrbijo posledice, ki jih bo povzročil amandma koalicijskih poslancev k noveli Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), po katerem se bodo zdravstvene storitve, ki jih izvajajo koncesionarji za javni denar, izvajale neprofitno. Z drugimi besedami: skrbi ga, ker si presežek prihodkov nad odhodki koncesionar ne bo smel izplačevati kot dobiček, s katerim si je doslej kupoval luksuzne predmete za osebno uporabo, temveč za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti: za investicije v prostore in opremo, za stroške usposabljanja in stalnega izpopolnjevanja, plače zaposlenih in tekoče stroške poslovanja. Neprofitnost, ki je za javne zdravstvene zavode od nekdaj samoumevna, je veljala tudi za koncesionarje do začetka leta 2019, ko ga je ustavno sodišče razveljavilo z odločbo, ki je tudi po kasnejšem mnenju nekaterih njegovih članov ena od njegovih največjih napak. Temeljila je na presoji, da omejitev razpolaganja z dobičkom predstavlja poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude.

Med mukotrpnim rojevanjem novele ZZDej v zadnjem letu je poskus ponovnega uvajanja neprofitnega razpolaganja z javnim denarjem naletel na velikanska nasprotovanja kapitalskih lobijev, kar  je imelo za posledico, da so zaporedne različice zakona izmenjaje razglašale delo koncesionarjev za profitno ali neprofitno. V oči bode dejstvo, da so bili razlogi za neprofitnost sijajno utemeljeni, pri profitni različici pa se je ministrstvo za zdravje zadovoljilo s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča. V parlamentarno obravnavo je romala »profitna« različica in šele poslanci koalicije so jo med drugim branjem hvalevredno ponovno  spremenili v »neprofitno«.

Neprofitnost uporabe namenskega javnega denarja za zdravstvo ima jasne razloge. Javna zdravstvena služba ni gospodarska dejavnost, ki ima za edini cilj pridobivanje dobička, temveč je njen cilj skrb za zdravje vseh prebivalcev. Kadar je cilj dobiček, ga izvajalci hočejo maksimirati: »optimizirajo« svoje davčne obveznosti, varčujejo pri stroških za zdravstveno osebje in materiale, zmanjšujejo število zaposlenih in povečujejo njihove obremenitve, selektivno izbirajo manj zahtevne paciente itd. Koncesije v javnem zdravstvu niso tipične koncesije, saj koncesionar ne deluje v razmerah svobodne konkurence na trgu in ne nosi nobenih tveganj, vir plačila je javen, zagotovljen in trajen.

Naj za nepoznavalce zapišem, da zaradi neprofitnosti svojega dela koncesionarji ne bodo obubožali. Za razliko od javnih zavodov, kjer so plače regulirane, si lahko izplačujejo poljubno visoke plače. Seveda pa plače spremljajo socialni prispevki in dohodnina, pa še marsikaj drugega, zaradi česar so si doslej koncesionarji tako kot večina podjetnikov izplačevali le minimalne plače in večino dohodkov  ustvarjali na davčno ugodnejše načine. Mimogrede: ali ni perverzno, da mnogi koncesionarji plačujejo manjši zdravstveni prispevek (in ostale socialne prispevke) kot mnogi državljani z znatno manjšimi dohodki, čeprav je prav ta zdravstveni prispevek poglavitni vir njihovih dohodkov?  Za povrh koncesionar še vedno svobodno razpolaga z dobičkom, ki ga ustvari na samoplačniškem trgu, kjer pa prevzame nase tudi ekonomska tveganja za svoje poslovanje.

Skrb finančnega ministra za dobičke koncesionarjev je v nasprotju z njegovo odgovornostjo za napolnjenost državne blagajne: dobički koncesionarjev so v znatni meri posledica izogibanja plačevanja davkov in prispevkov. Poleg tega ti dobički v  čedalje večji meri odtekajo v tujino, saj zasebni medicinski centri, ki kujejo milijonske dobičke predvsem iz javnega denarja, vse hitreje prehajajo v roke tujih lastnikov, ki so zavohali priložnost, zdravniki v njih pa postajajo, ne da bi se tega zavedali, mezdni delavci. Finančnega ministra očitno ne skrbi toliko usoda manjših koncesionarjev, na primer družinskih zdravnikov, ki delujejo kot posamezniki, temveč usoda večjih medicinskih centrov, saj je eksplicitno omenil prav enega od njih: Diagnostični center Bled, ki začenja gradnjo zasebne bolnišnice poleg rehabilitacijskega centra URI Soča. Jasno je, da se bo napajala na javnih jaslih, odvzem razpolaganja z dobičkom pa bi hudo udaril njene lastnike. V tej luči ni presenetljivo, je pa škandalozno, da je kot lobist proti noveli zakona  v državnem zboru na povabilo SDS nastopila ameriška gospodarska zbornica AmCham.

Istega ministra pa ne zanima neizpolnjena obljuba njegove vlade in koalicije, da bo obvezni zdravstveni prispevek, ki ga v enaki višini plačujejo vsi državljani, spremenila v proporcionalnega, torej odvisnega od prihodkov vsakega posameznika. Brezbrižen je do dejstva, da upokojenka na minimalni plači plačuje vsak mesec 37 evrov, kar je kakih deset odstotkov njene pokojnine, on sam pa plačuje zgolj 18 evrov in pol, kar je manj kot pol odstotka njegove plače. Ne ve, da je način zbiranja denarja za zdravstvo v Sloveniji eden od najbolj krivičnih v EU. Ne pozna ali pa se požvižga na sveto načelo univerzalnega zdravstvenega varstva, ki ga implicitno vsebuje tudi naša ustava: vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Dvakrat v zadnjem letu sem se soočil z njegovimi sodelavkami, ki so mi uradniško hladno zatrjevale, da problem krivičnega zdravstvenega prispevka ne spada med prioritete finančnega ministrstva in vlade.

Čigave interese zastopa minister? Skrbi ga, da si z dobički iz javnega denarja koncesionarji ne bodo več mogli kupovati razkošnih rezidenc in jaht, ne skrbi pa ga, kako preživi upokojenec, ki mu en sam prispevek odvzame desetino pokojnine. Takih upokojencev je petdeset tisoč – in še mnogo tistih, ki imajo komaj malo več. Če že ne zaradi socialnega sočutja, ki naj bi ga gojila levosredinska vlada, bi ga ti sodržavljani morali zanimati kot volivci. Ima me, da bi ugibal, za katero delovno mesto se pripravlja, ko bo zaključil svoj mandat.