Razpleta se usoda najpomembnejšega zakona te vlade: novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Napovedana ločitev  javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja, ki je zgodovinskega pomena ne le za javno zdravstvo, temveč za vse javne službe in s tem socialno državo, je obtičala na pol poti: med vrsticami še vedno dopušča delo javnih zdravnikov v zasebni praksi. Vlada kot predlagatelj zakona je  prepustila poslancem, da se spopadejo z nedoslednostmi, ki so jih v zakon vrinili privatizacijski lobiji. Kljub tem darilom ga še naprej kritizirajo vse zdravniške organizacije in večina zdravnikov, ki se v medijih oglašajo posamično. Njihov glavni, pravzaprav edini argument je, da bo ločitev javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja povzročila, da bodo mnogi zdravniki zapustili javne zavode in se bodo razmere še dodatno poslabšale. Njihove izjave so polne tarnanja nad izgorelostjo, ki jo povzroča tlaka v javnih zavodih, pri čemer ostaja skrivnost, kako je ob tolikšnem garanju možno še dodatno delati v zasebnem sektorju. Kritiki med zdravniki niso doslej niti enkrat v zadnjem desetletju dopustili možnost, da bi se okoliščinam navkljub dalo zmanjšati v nebo vpijočo stisko bolnikov. Spregledujejo, da še pred desetimi leti nismo imeli večjih problemov s čakalnimi dobami in da so vsi pacienti dobili osebnega zdravnika, če so ga potrebovali, pa čeprav smo takrat imeli tretjino zdravnikov manj in tudi tretjino manj denarja za zdravstvo. Edina rešitev, ki jo vidijo, je boljše plačilo in več zdravnikov. Torej več denarja in manj dela. In pa seveda delo v zasebnem sektorju. Smo izčrpani, sporočajo, kljub temu pa v svojem prostem času z delom pri zasebnikih pomagamo skrajševati čakalne dobe. To jim očigledno ne uspeva, saj se kljub naraščajoči armadi zdravnikov z dvojno prakso čakalne dobe nenehno podaljšujejo. Danes je zdravnikov dvoživk že več kot dva tisoč. Za objektivne opazovalce ni dvoma in tudi mednarodne izkušnje to potrjujejo: zasebna praksa potrebuje za svoj razcvet dolge čakalne dobe, zdravniki  v dvojni praksi pa imajo številne možnosti, da vplivajo na nastanek in vzdrževanje čakalnih dob.  Pacient, ki čaka nesprejemljivo dolgo, je pripravljen postrgati vse svoje prihranke.

Plastični kirurg Tine Arnež iz UKC Ljubljana, ki je v prostem času zasebnik, napoveduje zdravniški eksodus in njegove strašljive posledice: »Kar delamo popoldan v prostem času, čakalne vrste samo krajša. Vse ostalo, kar vam tvezijo mediji, je laž. Oddelek, dežurna služba, oskrba poškodovancev, opečencev…vse to se bo sesulo, že če oddelek zapusti eden ali dva. Potem bodo odšli se ostali, ker tega ne bodo zdržali. To je klic v sili – nihče od nas ne ve, kdaj bo potreboval visoko specializirano oskrbo, ampak na ta način bomo za nekaj generacij ostali brez nje!  Če bomo tako nadaljevali in bo sistem “zanihal”, se bo v Sloveniji začelo dogajati, da bodo ljudje zopet umirali zaradi kožnega raka, da bo vaš opečeni otrok umrl ali ostal iznakažen, da boste ostali brez prsta, ki si ga boste odrezali s krožno žago, da vam bodo amputirali nogo, če boste imeli odprti zlom, da boste ostale brez dojke, če vam jo bodo odstranili zaradi raka, da bo vas paraplegični stric obsojen živeti s preležanino do konca življenja… In tako dalje, seznam posegov, ki jih izvajamo samo mi, je zelo dolg!« Da, nam sporoča Arnež, še na mnogo drugih načinov lahko škodimo vam, vašemu otroku in vašemu stricu.

Nekateri mediji so Arneževo pismo razglasili za »pretresljivi klic zdravnika v sili«. Bi bili podobno sočutni z gasilci, ki bi pretreseno« oznanjali, da ne bodo gasili in bodo ljudje zgoreli v svojih domovih, ali s policisti, ki bi napovedovali rope in posilstva, ki jih ne bodo preprečevali? Zdravnik pretaka  krokodilje solze nad napovedanim trpljenjem bolnikov, ki ga bo pomagal ustvariti, čeprav bi ga lahko preprečil. Svojim pacientom sporoča: zapustil vas bom in zato boste ogroženi. Žal mi je za vas, ampak denar ima prednost. Grožnje z invalidnostjo in smrtjo pacientov presega mejo sprejemljivega poklicnega in moralnega vedenja in so v popolnem nasprotju s kodeksom zdravniške etike. Zdravniške organizacije jih predvidljivo niso obsodile.  Jih tudi niso mogle, saj tudi same, le bolj prikrito, pretijo s podobnimi posledicami.

Saj res, Mladi zdravniki Slovenije so poslancem evropskega parlamenta in von der Leynovi naslovili pismo, v katerem tarnajo nad pomanjkanjem demokracije v naši državi. Vlada je namreč oslabila učinkovitost njihove stavke, ker je podaljšala seznam storitev, ki jih morajo opravljati med stavko. Res nezaslišano: zdravnikom je omejila možnosti, da bi med stavko še bolj ogrožali paciente: na primer tako, da bi jim v primeru sumljivega kožnega znamenja še bolj odlagali pregled, ali da bi paraplegika prepustili usodi, dokler mu preležanina ne bi segla do kosti.   

Vstop v kapitalizem je nekaterim zdravnikom zameglil vrednote in moralo. Pozabili so, da se z odločitvijo za študij medicine niso odločili za podjetništvo, temveč za javno službo v korist vseh prebivalcev. S tem so pristali tudi na dohodke, ki jim jih javna služba lahko omogoči. Pri tem bi se morali nehati pritoževati,  saj so danes njihove plače za osemurni delovnik najvišje v javnem sektorju. Ampak to jim ni dovolj: svoje storitve želijo prodajati tudi na trgu. Velik pomen svojega poklica izkoriščajo za izsiljevanje vedno novih ugodnosti in njihov monopolni položaj jim omogoča, da s tem ne bodo nikoli prenehali. Država jim je dolgo, predolgo, popuščala. Čas je, da jim sporoči, da ne morejo sedeti na dveh stolih.  

Naveličal sem se vsakič znova zatrjevati, da so zdravniki, ki postavljajo lastne interese nad dobrobit pacientov, v manjšini. Čudi pa me, zakaj večina molči. Zakaj ne reče svojim kolegom, ki gledajo na zdravstvo kot na tržno dejavnost: pa pojdite med trgovce z zdravjem, zmogli bomo brez vas?