Nina me je peljala v kino Sloga, pardon: kino Dvor. Sloga pomeni solidarnost, enotnost, strinjanje,  skupno delovanje, mir. V današnjem času zveni staromodno in pompozno: geslo “v slogi je moč” se ne izreka več niti v slavnostnih govorih, njeni moralni teži smo se v stari državi posmehovali z izrekom »v slogi je kino«. V novi državi je beseda izginila iz besednjaka in dobili smo kino Dvor: v zamenjavi imena se zrcali zamenjava vrednot stare in nove države.   

Film Megalopolis me ni očaral. Raztrgan scenarij z nedokončanimi zamislimi: civilizacija Novega Rima, ki umira zaradi pohlepa in sle po oblasti, ljudstvo kot amorfna gmota v ozadju, Cicero  in Katilina  v zamenjanih vlogah, reinkarnacija patricijev antičnega Rima s kratkimi vdori diktatorjev novega veka, aluzije na Trumpa in Muska. Kako dolgo še, grmi Cicero, ki podžiga k uničenju svojega nasprotnika, koliko minut še, sem se spraševal jaz, do propada tega filmskega megalopoliosa, ki ga od prvega kadra napovedujejo zločini, zarote, bakanalije in Pandorina skrinja znanstvenih dosežkov. Še najmanj me je prepričal konec: po jedrski nesreči se iz pepela rodi lepši svet, Cicero in Katalina si podata roko, preživetje omogočita prelomna tehnologija in ljubezen. Deus ex machina, če naj ostanem v antiki. Bil sem zmeden: ali nam Coppola sporoča, da bodo svet rešili tisti, ki ga bodo pred tem uničili? Meni ljubšo vizijo, prav tako utopično, je pred sto leti dal Lang v Metropolisu: v tehnologiji je videl nevarnost razčlovečenja in odtujitve, roko sta si podala pripadnika elite in delavskega razreda. Glavo in roke naj poveže srce, pravi Lang: srce kot simbol sočutja in človečnosti.

Moji hčerki pa je bil konec filma všeč. Že vse življenje poslušam črne napovedi o koncu sveta in zamujenih priložnostih za rešitev. Hočem odživeti življenje, ki mi pripada, v svetu, ki mi ne bo nenehno grozil s koncem. Hočem verjeti, da imam prihodnost in da ima načrtovanje te prihodnosti smisel.

Kako dolgo je še do konca sveta,  sem  doma vprašal umetno inteligenco. Nisem ji hotel dati možnosti, da se izvije iz neomajnosti moje vhodne trditve. Pa se je vseeno trudila. Da, mi je pritrdila, tvoj pesimizem je razumljiv: kopičenje vse več bogastva v rokah vse manj ljudi, podnebna kriza, vojne, ki pretijo z jedrskim uničenjem … Vendar nas to ne sme paralizirati. Človeštvo ni prvič na preizkušnji, doslej se je vedno izognilo najhujšemu. Rekel sem ji, naj ne naklada in me ne zavaja z govori milijarderjev na propadlih mirovnih in okoljskih konferencah. Napoveduj samo na podlagi stvarnih podatkov in zgodovinskih trendov. Še se ni dala. Res je, da so vsi trendi slabi, ampak hitrost slabšanja je odvisna od mnogo stvari in tudi tehnološki preboji so še mogoči. Meriš na čudež? sem jo vprašal. Za čudeže se ni počutila pristojno. Sva se pa oba strinjala, da je daleč najmanj verjetno, da se bodo vladajoče elite preusmerile od pohlepa k solidarnosti.  Langova vizija torej odpade. Pripeljal sem jo do tja, kamor sem hotel. Kaj bodo torej storile elite, ko bodo zaradi celih kontinentov, ki ne bodo več omogočali preživetja, stotine milijonov ljudi potovale na sever in jug planeta? Ali ne bo z njihovega stališča najustreznejši ukrep depopulacija? Sogovornica se je razgovorila: da, to je realno tveganje in temelji na zgodovinskih primerih, ko so oblastniki uporabljali represivne ukrepe za ohranjanje svojega položaja, namesto da bi poiskali rešitve, ki bi koristile večini. Elite se bojijo nepredvidljivih odzivov ljudi v kriznih situacijah. Depopulacija bi se jim lahko zdela primeren način za preprečevanja kaosa. Pri tem jim bo v današnjem času pomagal razvoj tehnologij – od biološkega orožja do umetne inteligence – ki omogoča potencialno učinkovit in “neoseben” način razredčenja človeštva. Prebral sem, da je Coppola svoj film opisal kot zelo optimističen film z vero v človeško genialnost, ki lahko reši katerikoli problem.” Jaz sem videl dva mogotca, ki  skleneta premirje in še naprej vladata svetu, ki je uničen, in človeštvu, ki je zdesetkano. Musk, ki kroži okrog razdejane Zemlje?

Ker sem bil ravno v zaletu, sem spletno sogovornico vprašal še za lokalno prognozo: kako dolgo bo še trajalo, preden bo pohlep uničil javno zdravstvo v Sloveniji? Odgovor je bil presenetljivo poznavalski: »To je odvisno od številnih dejavnikov, vključno s političnimi odločitvami, družbenimi gibanji in odzivom javnosti. V zadnjem času smo priča pozivom k jasni ločitvi med javnim in zasebnim zdravstvom, da bi preprečili nadaljnjo erozijo javnega sistema. Pomembno je, da državljani aktivno sodelujejo v razpravah ter odločitvah o prihodnosti zdravstvenega sistema.« Umetna inteligenca ni poznala podrobnosti o zavlačevanju oblasti, da bi izpolnila obljube državljanom, vedela pa je, da bi vdaja politike zasebnim interesom pomenila smrtni udarec slovenski socialni državi.

Nina je več kot dvakrat mlajša od mene. Prav je, da se mladi ne predajajo malodušju. To velja tudi za vse ostale, ki jih je neki samooklicani elitnik razglasil za amorfno gmoto. Kako dolgo še bodo ti javni in zakulisni elitneži zlorabljali našo potrpežljivost? Bomo dopustili, da uničijo javno zdravstvo, socialno državo, planet? Odvisno je od tebe, Nina, od mene, od vseh nas. Upanje ne zadošča, potrebna so dejanja. Ne smemo dovoliti, da uspe zarota posameznikov proti ljudstvu, proti človeštvu.   

V slogi je moč. Zaželimo si veliko sreče in poguma v novem letu.

^*Quo usque tandem abutere, Catilina, patientia nostra? Kako dolgo boš še zlorabljal, Katilina, našo potrpežljivost?” Začetek znamenitega Ciceronovega govora v rimskem senatu, v katerem je Katilino obtožil zarote proti državi in ljudstvu.