Primarij dr. Janez Remškar se je v prejšnji številki Sobotne priloge odzval na moj teden dni starejši prispevek, v katerem pojasnjujem, zakaj je dvojna praksa zdravnikov, »dvoživkarstvo«, ključni razlog za sedanjo krizo slovenskega javnega zdravstva. Pričakoval sem, da bo polemiziral s to radikalno trditvijo, utemeljeno na kar štirih straneh, vendar sem doživel zgolj osebno diskreditacijo. Pogreva zgodbo, ki sem jo javno že pojasnil, o moji zasebni izobraževalni dejavnosti pred tridesetimi leti in jo predstavlja kot vzorčni začetni primer dvojne prakse. Veseli ga, da sem kasneje spregledal, da to ni v redu.
Razočaral ga bom: nisem spregledal, saj mi ni bilo treba. Ne samo, da sem takrat preveril na pristojnih mestih, ali to dejavnost lahko opravljam in da sem jo opravljal pod davčno najbolj zahtevnimi pogoji (in ne kot s.p.), enako dejavnost vse do danes opravljajo mnogi, med drugimi tudi ustavni sodniki. Dvojna ali tudi trojna dejavnost ni vprašljiva, če ni enaka kot tista, ki jo izvaja »prvi« delodajalec in bi mu lahko konkurirala. Tako kot vsak drug je tudi zdravnik poleg redne zaposlitve lahko poklicni glasbenik ali avtoprevoznik. Delo z bolniki pri drugem delodajalcu pa lahko opravlja samo pod pogojem, če ima zanj pisno soglasje delodajalca.
In v čem je problem, ko pa ima velika večina zdravnikov (ne pa vsi) to dovoljenje svojega šefa? Problem tiči v navzkrižju interesov, pri katerem vodstveni delavci podeljujejo soglasja svojim podrejenim in jih dobivajo od svojih nadrejenih, pri čemer dajejo prednost zasebnim interesom in zanemarjajo interes svoje ustanove. Po nekaterih ocenah je takih dovoljenj več tisoč, njihovo število v zadnjih letih strmo narašča. Kljub temu, da se je število zdravnikov v zadnjih osmih letih povečalo za 30 % in da se je za 40 % realno povečalo javno financiranje zdravstva, so se čakalne dobe podvojile, obseg storitev v javnem sektorju pa je ostal enak; storilnost se je torej zmanjšala. Interventni milijoni ministra Loredana so se v velikem deležu preusmerili k zasebnikom.
Soglasje za delo pri drugem delodajalcu ni sporno, kadar gre za reševanje kadrovske stiske dveh javnih zavodov, kar pa ne velja za primer, ko je eden od delodajalcev zasebnik. V članku sem naštel škodljive posledice take dvojne prakse, ki jih z nekaj besedami lahko opišemo kot parazitiranje zasebnega sektorja na javnem. Za cvetenje take praske so čakalne dobe nujen pogoj, saj bi brez njih zasebni sektor ostal brez dela. Trdim, da zdravniki z dvojno prakso, zlasti tisti na vodstvenih položajih, niso motivirani za odpravljanje problemov javnega zdravstva. To destruktivno stanje je prišlo tako daleč, da ga lahko prekine samo odločen rez s strani zdravstvenih oblasti. Da, prepoved hkratnega dela v javnem in zasebnem sektorju.
Remškar mi očita, da ne omenjam drugih, po njegovem mnenju pravih razlogov za zdravstveno krizo (dvojna praksa torej ni med njimi). Moj odgovor je preprost: članek sem namenil problematiki dvojne praske. O drugih problemih sem pisal in tudi še bom. Zapisal pa sem, da je dvojna praksa mati večine drugih problemov, in da je ločitev javnega in zasebnega dela zdravnikov nujni pogoj, brez katerega ne bo uspešno uveden skoraj noben od drugih potrebnih ukrepov. Javnim zdravnikom je potrebno vrniti občutek pripadnosti in zavzetost za delo v lastni javni ustanovi.
Remškarju vračam vprašanje: zakaj v polemičnem pismu govori o vsem drugem, ne pove pa svojega stališča do dvojne prakse? Pove ga samo v mojem primeru, ki se mu ne zdi »v redu«. Čému je še, poleg diskreditacije, namenjeno njegovo pismo? Morda njegovemu sporočilu, da smo odgovorni vsi od politikov do zaposlenih v zdravstvu, še najbolj pa pacienti, ki ob kolapsu zdravstva ostajajo tiho. Tipično vsegliharstvo: vsi smo krivi, nihče ni kriv. Dr. Remškar je spregledal, da se pacienti že dolgo oglašajo: ker jih drugače ne slišijo, to počno na ulici.
