Knjiga sto in ene kolumne z naslovom Solidarnost ali pohlep v izdaji založbe Sanje je hkrati kronika in kronologija dogodkov v procesu izčrpavanja javnega zdravstva.
Dr. Dušan Keber velja za nepopustljivega zagovornika javnega zdravstvenega sistema, ki ga danes bolj kot kadarkoli prej pestijo (pre)dolge čakalne dobe, pospremljene z begom zdravnikov in zdravstvenega osebja v udobnejše zavetje zasebnih zdravstvenih ustanov in vzporednim finančnim izčrpavanjem zdravstvene in davčne blagajne na račun visokih zasebnih dobičkov.
Nova knjiga dr. Kebra z nedvomno provokativnim naslovom Solidarnost ali pohlep pomaga pri razumevanju, kateri interesi in odločitve so v zadnjih desetletjih oblikovale javno zdravstvo, v katerem so posamezniki v zdravniških vrstah in z njimi povezanimi somišljeniki v političnih, zavarovalniških, gospodarskih in sorodnih vodah kmalu po osamosvojitvi prepoznali priložnost za osebno bogatenje. Gre za izbor kolumn, ki jih je upokojeni zdravnik, profesor, znanstvenik, nekdanji minister za zdravje, publicist, dolgoletni aktivist in danes nosilec idejne zasnove prenove zdravstva, za kakršno se zavzema civilna iniciativa Glas ljudstva, objavljal v časopisu Dnevnik med leti 2005 in 2023.
Knjigo kolumn je mogoče brati tudi kot priročnik o javnem zdravstvu in zakaj je boj za njegovo ohranitev nujen, hkrati je tudi pomnik napačnih odločitev in stranpoti, iz katerih so zrasli danes močni zasebni zdravstveni imperiji. Na poljuden način ponudi pregled ključnih dogodkov, kako, cinično rečeno, še danes uspešno nadaljujemo z razgrajevanjem nekdaj trdnih temeljev javnega zdravstvenega sistema. Predvsem med prebiranjem kolumn starejšega datuma preseneti njihova aktualnost: ukvarjajo se s še danes nerazrešenimi dilemami javnega zdravstva in zapiranjem oči države pred dejstvom, da je privatizacija vzrok in ne rešiteljica težav v zdravstvu.
Kljub nezadržnemu procesu privatizacije javnega zdravstva vse od osamosvojitve dalje in, kot se vsakokrat izkaže, zgolj občasnemu upočasnjevanju tega dogajanja, med pogovorom dr. Keber večkrat zagotovi, da ostaja optimist. Verjame, da kljub napakam in načrtovanim napačnim odločitvam v preteklosti še ni vse izgubljeno; verjame v solidarno in vsem dostopno zdravstveno varstvo brez nedopustno dolgih čakalnih dob in v času, ko ljudje radi gledamo proč in prepustimo bitke za spremembe drugim, verjame, da se je za to vredno boriti. Morda zato v njegovih kolumnah kljub izgubljenim bitkam za javno zdravstvo ni zaznati brezvoljnosti in brezupa.
Med pohlepom in solidarnostjo
»Upam, a hkrati dvomim, da bodo knjigo prebrali ljudje, ki bi jo morali, torej politiki, zdravniki in pripadniki drugih vplivnih skupin, ki kreirajo zdravstveno politiko,« odgovarja na vprašanje, komu je knjiga namenjena. Želi si tudi, da bi prišla v roke študentov medicine in mladih zdravnikov, ki so pod vplivom in zgledom starejših kolegov zbegani pri odločanju o smeri svoje karierne poti: naj se posvetijo javnemu zdravstvu ali sledijo trendu odhodov v dobro plačani zasebni sektor z omejenimi možnostmi za strokovni napredek? Meni, da bi lahko knjiga mlajšim generacijam pomagala pri odgovoru na vprašanje, zakaj mora zdravstvo ostati javno, saj je v novi državi domala izginilo razmišljanje, kaj je socialna država in kakšne posledice ima vdor profitnega interesa v javno službo. »Ustvarjanje dobička na račun bolezni in trpljenja je popolnoma nesprejemljivo, četudi živimo v času vseprisotnega individualizma in tekmovalnosti. Prinesel ju je neoliberalizem, o katerem ob nastanku države nismo glasovali.«
Seveda je knjiga namenjena tudi najširši javnosti, ljudem, ki se sprašujejo, zakaj jih zdravniki v javnem zavodu proti plačilu napotujejo v svoje popoldanske ambulante, kjer čakalnih vrst ni. Privatizacija, ki naj bi bila po zagotovilih njenih zagovornikov učinkovitejša, je privedla do današnjih dolgih čakalnih vrst in nastajanja zasebnih zdravstvenih imperijev, ki se napajajo iz javnega zdravstvenega denarja.
In če bi se morda zdele kolumne, ki bralce na poljuden način vodijo skozi labirint preteklih (ne)odločitev, ki so ukrojila današnje razmere v javnem zdravstvu, težko branje, je avtor poskrbel, da se ob njihovem prebiranju tudi – vsaj grenko – nasmehnemo. Pred vsako kolumno je kot ironičen povzetek njene vsebine vstavil kratek strip po vzoru legendarne Mladinine Diareje. Z dovoljenjem njenega ustvarjalca Tomaža Lavriča in spletne aplikacije ‘Naredi si sam Diareja’ jih je Keber pripravil sam. In je, kot prizna, neznansko užival med ustvarjanjem bodic, ki jih je uperil predvsem v zdravnike, politike in poslovneže. Tako v enem od dialogov beremo, kako zdravnik pri bolniku išče rešitev za svojo dilemo: »Kot zdravnik si prizadevam za zdravje bolnikov. Kot človek podlegam pohlepu. Kaj naj storim?« Sledi odgovor bolnika: »Poskusite se pohlepno prizadevati za zdravje bolnikov.« Podobno ironičen je odgovor zdravnika na vprašanje novinarke, zakaj potrebujemo dva javna in dva zasebna kirurška centra, če pa so kirurgi eni in isti. »Ker zaslužek ni isti.«
Pozabljeno poslanstvo
Solidarnost in pohlep sta dve gonilni sili človeštva, ki sta v nepomirljivem nasprotju. Naslov knjige cilja tako na zdravnika posameznika, ki ga pesti dilema, ali bo svoje poklicno življenje posvetil interesom bolnikov ali lastnim interesom, kot na državo kot varuha javnega zdravstva, ki dopušča, da se univerzalno zdravstveno varstvo vse bolj razdvaja na zdravstvo za revne in zdravstvo za bogate.
Keber meni, da za ljudi, ki so si za cilj zadali kopičenje denarja, zdravniški poklic morda ni najprimernejša izbira študija. »Seveda je prav, da mora biti zdravniški poklic, ki je zelo zahteven in odgovoren, tudi dobro plačan. Prav je, da se po višini plačila uvršča na vrh lestvice plač v javnem sektorju. Vendar pa se ne more pa izvzeti iz nje in se povzpeti nad njo, kar danes stavkajoči zdravniki zahtevajo. Zdravniki ne bi smeli iskati načinov za dodatno bogatenje znotraj javnega sistema ali izven njega.«
»Če se odločiš, da boš v zdravstvu delal kot zasebnik, greš v to z namenom, da boš z zdravstvenimi storitvami ustvarjal dobiček. To je pravilo in zakonitost vsakršnega zasebnega dela,« dodaja Keber. Veliko odgovornost za krepitev dobičkarstva v zdravstvu pripisuje ustavnemu sodišču, ki je konec leta 2018 razsodilo, da je lahko zasebno izvajanje zdravstvene dejavnosti s koncesijo pridobitno.
»Kar pomeni, da lahko koncesionar z javnim denarjem ustvarjen dobiček zadrži in vloži kamor koli, lahko v kupovanje stanovanj ali delnice tobačne industrije.« Ustvarjanje dobička je glavni krivec za razslojitev zdravnikov na tiste, ki delajo v javnem zdravstvu (kjer zavodi z dobički ne smejo prosto razpolagati) in na zdravnike koncesionarje, ki lahko dobiček, ustvarjen iz javnega denarja, zadržijo zase. »To povzroča, da se bodo javni zdravniki ne glede na višino svojih plač vedno počutili premalo plačane v primerjavi s kolegi v zasebništvu. Res je za posameznega bolnika vseeno, ali se zdravi pri javnem zdravniku ali koncesionarju, za državo kot regulatorja javnega zdravstva pa to pomeni stalen latenten konflikt med zdravstvenimi delavci in višje stroške za enako delo.«
Kdaj bo dovolj obljub?
Ni še vsega konec, javno zdravstvo še imamo, je pa osiromašeno, razvrednoteno in deloma razkosano. Imamo ga, ker ga hoče imeti velika večina ljudi, smo pa na točki, ko mora ukrepe za njegovo ohranitev in razvoj sprejeti tudi aktualna vlada, ki se z izjemo predvolilnega zavzemanja za javno zdravstvo še ni izkazala, opozarja sogovornik. Skrajni čas je, da z zakoni in ne s praznimi obljubami zavaruje javno zdravstvo. S hotenim brisanjem meje med javnim in zasebnim zdravstvom je bila vzpostavljena enosmerna pot izčrpavanja javnega zdravstva. Prišli smo tako daleč, da tudi v dobri veri sprejeti parcialni ukrepi, ki naj bi krepili javno zdravstvo, v resnici služijo zasebnemu kovanju dobičkov iz javnega denarja. Zakaj? Ker v upravah in svetih javnih zavodov, strokovnih svetih, na medicinski fakulteti in v sorodnih ustanovah, ki veljajo za centre odločanja, visoke položaje zasedajo zdravniki z dvojno prakso, ki jih Keber na njihovo veliko nezadovoljstvo imenuje dvoživke. In njihov cilj, kot dodaja, ni skrajševanje čakalnih vrst, saj bi s tem le zmanjšali svoj dobiček. Dvoživke so po njegovem mnenju bistveno večji problem kot koncesionarji.
Ali lahko javno zdravstvo popolnoma propade? Ne, odgovarja Keber, saj ga dvoživke potrebujejo. Javno zdravstvo jim zagotavlja socialno varnost: nadomestila za bolniške odsotnosti, nerazumno dolge letne dopuste, različna izobraževanja in druge ugodnosti, tako da zasebni delodajalci s tem nimajo stroškov in jih plačujejo samo za konkretno opravljeno delo. »Nekoč sem verjel, da gre pri pomikanju zdravstva v smeri privatizacije za skupen učinek neorganiziranih prizadevanj posameznikov za boljši osebni standard, ampak tega ne verjamem več«. Danes je prepričan, da je izčrpavanje javnega zdravstva načrtno in sistematično.
Na pripombo, da z nepopustljivim zagovarjanjem javnega zdravstva in kritikami ministrov za zdravje ter drugih centrov odločanja, ki niso znali, zmogli ali želeli ustaviti vdora zasebnih interesov v javno zdravstvo, med zdravniki ni pridobil prijateljev, se dr. Keber odzove z nasmeškom in odgovorom, da všečnosti drugim nikoli ni postavljal med svoje prioritete. »Prizadevanje za solidarnost v zdravstvu v majhni državi je delček v svetovnem iskanju izhoda iz trajne krize, ki je posledica pohlepa in se kaže v globalnem tekmovanju vsakega vsakim, v iskanju dobička v sleherni dejavnosti,« je zapisal v epilogu svoje knjige. Zavzemanje za javno zdravstvo razume za svojo dolžnost in poslanstvo, saj, kot dodaja, »če bomo le čakali, da bo kaj storil kdo drug, bo zmagal pohlep.«
»Nekoč sem verjel, da gre pri pomikanju zdravstva v smeri privatizacije za skupen učinek neorganiziranih prizadevanj posameznikov za boljši osebni standard, ampak tega ne verjamem več«.