Pisal sem že, kako mi je general velike države po enournem obhodu kliničnega centra prišepnil, da odnosi med zaposlenimi najbrž niso najboljši. Ampak saj niste govorili z nikomer, sem rekel. Odvrnil je, da že telesna govorica zaposlenih veliko pove. Kaže na zdravniški paternalizem. Nisem ugovarjal.

Paternalizem je samoumevna prepričanost posameznika ali skupine o njihovi večvrednosti. Pri telesni govorici se kaže s hladno odmaknjenostjo teh oseb od vseh drugih, ki ne pripadajo njihovemu krogu, ali s prezirljivo vzvišenostjo. Najbrž ni naključje, da vodilni založnik angleških slovarjev Oxford Languages pojasnjuje uporabo besede paternalizem prav v povezavi z zdravniki:  “Odnosi v družbi utrjujejo določeno stopnjo paternalizma med zdravniki. “

Značilnost paternalizma slovenskih zdravnikov je, da slabo prenašajo kritiko. Razen, če jo sporočijo sami,  vendar je v takih primerih največkrat namenjena omejevanju škode, ki jo z razkritjem kakega negativnega dogodka povzročijo mediji. Celo v takih primerih pa visi v zraku njihovo pričakovanje, da jih bo družba pohvalila za samokritičnost. To se tudi zgodi. Vsak kritičen govor ali zapis na račun zdravništva se začne ali konča z zatrjevanjem avtorja, novinarja ali politika, da govori samo o posamičnem odklonu, in s komplimenti preostalemu zdravništvu. Zdravnikov si nihče ne upa užaliti. 

Za zdravnike je posebej nezaslišano, če se ob njihovo brezmadežnost spotakne drug zdravstveni delavec. To je v izvrstnem intervjuju storila medicinska sestra in predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monika Ažman. Izbral sem ključne stavke, ki so sprožili besne odzive zdravniških organizacij in posameznikov. »Medicinske sestre, bolničarke, negovalke in številni zdravstveni delavci ne stavkajo, delajo naprej oziroma rešujejo težave, ki jih je stavka povzročila. Fides nas je samo zlorabil za dosego svojih ciljev, ni jim pa mar, da bi zadeve uredili sistemsko in enako za vse. Medicinske sestre smo zagovornice pacientovih pravic in podpiramo vsem dostopno javno zdravstvo, ne pa privatizacije. … Problem pomanjkanja empatije je žal povezan tudi s sistemom, ki ga imamo. Naše izobraževanje temelji na točkah, na medicinsko fakulteto se lahko načeloma vpišejo zgolj zlati maturanti, ki že tako celo gimnazijo vse moči usmerjajo samo v učenje, nato pa jih čaka še šest let študija, ki je usmerjen v dril, ego in mesarsko klanje. Od takšnih študentov niti ne moremo pričakovati, da bodo na koncu timski ljudje.«

Zdravniška zbornica (ZZS)  ter sindikata Fides in Praktik.um so ogorčeni zlasti zaradi dvoma Ažmanove o pripravljenosti zdravnikov za timsko delo, saj naj bi s tem razplamtevala medijsko negativno pregreto ozračje proti zdravništvu in spodkopavala strokovno predane in iskrene delovne odnose v zdravstvenem timu. Izjavljajo, da oseba s takšnimi stališči ne more in ne sme zastopati vseh zaposlenih v zdravstvu, zato so jo pozvali k odstopu z mesta državne svetnice.  

Dotaknili so se tudi njenega odnosa do zdravniške stavke. Predsednica ZZS Bojana Beović, ki doslej ni imela težav z izolirano obravnavo zdravniških zahtev mimo ostalih zdravstvenih delavcev, je nenadoma  ugotovila, da je bilo pri urejanju njihovega statusa in plač nanje pozabljeno, zato jo preseneča, da se tudi v zbornici zdravstvene in babiške nege ne pridružijo zahtevam za izboljšanje njihovega položaja, temveč jih celo obsojajo (nerešeno ostaja, ali člane zbornice poziva, naj podprejo Fidesove zahteve ali naj začnejo lastno stavko). Tudi Igor Muževič, predsednik sindikata Praktik.um brani medicinske sestre pred odtujeno predsednico: »Če morda na svojih visokih položajih, daleč od bolnika in kolegov, ne slišite terena, vam zdravniki družinske medicine sporočamo: naši sodelavci, ambulantne medicinske sestre in tehniki, niso zadovoljni z razmerami v družinski medicini. So preobremenjeni, sramotno podplačani in vsakodnevno izpostavljeni gnevu in frustraciji pacientov…« Podobno razmišlja predsednik sindikata Fides Damjan Polh, ki Ažmanovi sporoča, da zdravniki nimajo nikakršnih težav z medicinskimi sestrami, ki na terenu ne delijo njenega vzvišenega mnenja. »Nasprotno, skupaj delimo vso bedo zdravstva, ki nas podi iz javnega zdravstva na boljša delovna mesta.« No, pri svojih stavkovnih zahtevah so zdravniki vsekakor pozabili na bedo članov svojih timov.

Ažmanova pa je pravzaprav kritična samo do sistema izobraževanja, ki selekcionira srednješolce za bodoči poklic zdravnika izključno po učnem uspehu in daje s tem prednost najbolj tekmovalnim dijakom. S to trditvijo ni nič narobe; vse pogosteje jo je slišati iz ust cele vrste domačih in tujih strokovnjakov, ki priporočajo globoke reforme. Njeno mnenje je kvečjemu nepopolno: izobraževanje namreč ni primarni razlog za naraščajoči individualizem in odsotnost empatije v družbi, saj je tudi samo žrtev izvirnega greha – vdora neoliberalnega pogleda na življenje kot na tekmovanje vsakega z vsakim in pehanje za dobičkom, v katerem preživijo in poberejo plen samo tisti, ki se takemu pogledu najbolj prilagodijo.

V svojem odgovoru, ki ga je po nepotrebnem naslovila »opravičilo«, Monika Ažman svoje izjave ni preklicala, temveč jo je dodatno pojasnila. Da ne gre za opravičilo, sta pravilno zaznala tako Muževič kot  Polh; slednji je vzvišeno izrekel obsodbo: »Bojim se, da iskreno opravičilo za izrečene misli ne bo dovolj.«

Saj res: kako naj bi bil za negativno javno mnenje o zdravnikih kriv Fides, ki vendar močno trpi, ker ga vlada s svojo nepopustljivostjo sili, da mora odkrivati nove in nove načine trpinčenja pacientov. Spominja me na duševne muke inkvizitorja, ki mora proti svoji vesti stopnjevati mučenje žrtve, da bi priznala čarovništvo. Ne, za negativno javno mnenje so krivi ljudje, kot je Monika Ažman. Njej je čarovništvo že dokazano. Treba jo je samo še sežgati.