Po dveh tednih se izmenjava očitkov med vlado in zdravniki na račun stavke vrti okrog (ne)izdajanja bolniških listov, kar je naravnost bizarno, saj gre za majhno in odpravljivo škodo. O nepopravljivi škodi, ki jo stavka povzroča zdravju državljanov, ne govori ne ena ne druga stran, razen, da jo zanikata. Kar ni res. Če bi bila stavka res tako neškodljiva, bi to pomenilo, da zdravnikov, razen tistih, ki delajo v urgentnih ambulantah, sploh ne potrebujemo, pa še ti lahko vse delo opravijo brez nadur. Zato v obrambo pomena zdravniškega poklica javno kličem: stavka škodi zdravju državljanov vsak dan svojega trajanja. Ni mi treba iskati dokazov; v lastni družini sem v nekaj dnevnem razmiku doživel dva taka primera.   

Prvi primer: sorodnica se je na urgenco zatekla zaradi močnih napadov bolečine v spodnji polovici trebuha in krvavitve iz rodil. Triažna sestra jo je po telefonskem posvetu z zdravnikom poslala domov z navodilom, naj jemlje analgetike in se po potrebi naslednji dan obrne na osebnega zdravnika. Pisnega izvida ni dobila. Ko mi je o tem pripovedovala in ko sem jo pretipal, sem poklical ginekologa v urgenci in ga opozoril na možnost izvenmaternične nosečnosti. Morda je pomagal moj opis simptomov ali pa moje ime (se moram opravičiti, ker sem zaradi interesa osebe, ki mi je blizu, zlorabil svoj položaj v družbi?), diagnoza je bila v naslednje pol ure potrjena in dekle je bilo v dveh urah operirano. Posledice zakasnele obravnave tega stanja so lahko huda krvavitev, okužba in tudi smrt. 

Drugi primer: dveletni pranečak je padel po stopnicah na glavo. S krpo na krvaveči rani na čelu in veliko oteklino so starši odpeljali otroka na urgenco, kjer je triažna sestra, potem ko je za hip odmaknila prevezo, izjavila, da ni nič hudega in naj se vrnejo domov, ker ga štrajkajoči zdravnik ne bo pregledal.  Tudi v tem primeru starši niso dobili pisnega izvida. Prizadetost možganov ni bila izključena, neoskrbljena rana bi se lahko zagnojila, še najmanjša posledica bo morda trajna brazgotina na obrazu.  

Če smo v moji maloštevilni družini doživeli dva taka primera, koliko je podobnih primerov, ki se morda končajo manj srečno, v vsej državi? Njihova skupna značilnost je, da ne bodo prišli v statistiko posledic stavke. Če bi zaradi težjih posledic vendarle prišli v javnost, bi zdravniki trdili, da s primeri niso bili seznanjeni ali da ni mogoče potrditi vzročne zveze med odklonitvijo pacienta in poslabšanjem njegovega zdravja. Vendar so pritožbe bolnikov  redke, ker se bolniki bojijo zameriti zdravnikom. Če se izjemoma izpostavijo, govorijo zakrinkani in s spremenjenimi glasovi, v pismih medijem pa zatrjujejo, da pripovedujejo o izkušnjah drugih, saj imajo sami čudovitega zdravnika. Podobno oprezni so tudi novinarji. Ali smo tako daleč, da se zdravnikov ne bojijo le bolniki, temveč tudi politiki in novinarji?

Zdravniki spadajo med tiste poklicne skupine, ki morajo med vsemi poklici svojo pravico do stavke uporabljati najbolj premišljeno, saj s stavko hoteno ogrožajo zdravje svojih bolnikov. Kljub temu so prav zdravniki v zadnjih tridesetih letih stavkali kar enajstkrat in dosegli praktično vse, kar je v enotnem javnem sistemu plač mogoče doseči. Danes je zdravnikov, ki lahko dosežejo plačo predsednika vlade, kakih tisoč. Imajo tudi mesec dni daljše dopuste kot drugi poklici. Tudi v sedanji stavki gre izključno za plače in za privilegiran položaj v javnem sektorju. Zdravniški sindikat Fides sicer našteva nekatere druge probleme, vendar njihovega reševanja ne vključuje med svoje stavkovne zahteve. Sklicuje se na obljubljene dodatne ugodnosti, ki jih je od vlade izsilili pred letom dni, pri čemer je bilo vsakemu poznavalcu jasno, da jih ne bo mogoče izpolniti. Po nekaterih ocenah gre za več tisoč evrov višje plače. Namesto, da bi vlada priznala in se opravičila, ker je v stiski zaradi groženj s stavko zdravnikom obljubila luno z neba, ti pa jo sedaj zahtevajo, se še naprej zateka k zavajanju, da bo obljubo izpolnila, samo več časa potrebuje. S tem priliva olje na ogenj zdravniških apetitov in odpira prostor za generalno stavko vseh javnih delavcev.   

Ampak odgovornost je znatno večja na strani zdravnikov: tudi oni vedo ali bi morali vedeti, da so sestavni del družbe, od katere so že davno izsilili vse in več, kot jim lahko nudi. Med drugim tudi normative, ki so sto štirideset tisočim bolnikom odvzeli osebnega zdravnika. Nemoralno je in v neskladju s poslanstvom zdravniškega poklica, da se za dodatne privilegije borijo tako, da ogrožajo zdravje svojih bolnikov. Ne pade jim na misel, da bi namesto zdravja drugih ljudi ogrožali svoje lastno – na primer z gladovno stavko.

Zdravniki so si v svoj Kodeks zdravniške etike zapisali: Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi. Razvpiti zdravnik se je nedavno širokoustil, da bo raje opustil svoj poklic, kot da bi ga kdorkoli silil, da prekrši svoj kodeks. Sedaj molči skupaj z drugimi, ki prav tako molčijo. Fides domala uživaško napoveduje še ostrejše stavkovne ukrepe; torej takšne, ki bi povzročili še več gorja bolnikom. K inovativnim predlogom nagovarja zdravnike v vseh zdravstvenih zavodih. Kaj je lahko bolj sprevrženo, večja kršitev zdravniške etike, kot načrtno ogrožanje zdravja bolnikov? Zakaj se od tega ne odvrnejo zdravniki, ki se s tem ne strinjajo?

Državljani z minimalno plačo so pravkar prejeli letošnjo povišico 50 evrov bruto oziroma kakih 30 evrov neto na mesec. Za ta denar jih je vlada že vnaprej opeharila s tem, da jim je naložila krivičen zdravstveni prispevek, ki je za premožnejše, torej tudi za zdravnike, za polovico nižji. Jim bo naložila tudi nove davke, da bo zadostila pohlepu zdravnikov?