Ne domišljam si, da je kolumna, v kateri sem pred štirimi  tedni predlagal samoprispevek oziroma solidarnostni prispevek za obnovo po poplavi, kakorkoli vplivala na to, da je vlada predlagala in državni zbor sprejel zakonsko določilo o uvedbi obveznega solidarnostnega prispevka za obnovo Slovenije. Nedvomno je, da so o tem razmišljali tudi drugi. Pri Ninamediji so se odločili o tem povprašati državljane, pri čemer so se naslonili na moj predlog, da bi vsi zaposleni in upokojenci  prispevali en odstotek svojih dohodkov za odpravljanje posledic poplav. Anketo je agencija izvedla, še preden je javnost izvedela za vladni predlog o 0,3 % prispevku na dohodninsko osnovo; le-ta pri večini državljanov pomeni neto plačo, zato nekoliko poenostavljeno lahko zapišem, da je agencija anketirance vprašala za mnenje o trikrat večjem prispevku, kot ga je kasneje uzakonila vlada. Rezultat je bil presenetljiv zlasti zato, ker bi državljani katerikoli drug davek zavrnili z velikansko večino; navsezadnje je prav zaradi takega predvidljivega rezultata ustavno sodišče prepovedalo referendume o davkih. Solidarnostni prispevek v višini enega odstotka je podprlo »kar« 44 % vprašanih in »le« 46 % mu je nasprotovalo. Načelno strinjanje s prispevkom pa sta izrekli kar dve tretjini anketirancev. Oba podatka dajeta vladni odločitvi veliko legitimnost

Žal se zdi, da je vlada podcenila pripravljenost državljanov, da iz lastnih denarnic prispevajo k obnovi, in skuša s spremljajočimi ukrepi in z retoriko svojih predstavnikov pomen solidarnostnega prispevka čim bolj zmanjšati. Najprej s samo višino prispevka. 0,3 % dohodninske osnove pomeni, da bodo  državljani pri dohodkih okrog 500 evrov  na mesec (pod tem dohodkom bodo prispevka oproščeni) prispevali 1,4 evra na mesec, posameznik s povprečno plačo 4,4 evra, predsednik vlade 12,5 evra in predsednik uprave NLB z dvesto tisočaki mesečne neto plače 55 evrov na mesec. Če se je vlada zbala nezadovoljstva državljanov, bi bilo dobro vedeti, katera socialna skupina bi ji te praktično neopazne prispevke zamerila? Bi bili to tisti z najnižjimi dohodki, ki bi ob »mojem« trikrat večjem prispevku plačevali pet evrov na mesec, ali tisti z najvišjimi, ki bi prispevali sto petdeset evrov? Vsekakor so vik in krik dvignili menedžerji, neoliberalni finančni analitiki in politična opozicija. Večji pogum od vlade je pokazala Ana Roš, ki je bogatašem zaračunala eksotično večerjo po 800 evrov, da so se za obloženo mizo lahko mastili v soju svoje radodarnosti, ki jo bo marsikomu plačalo podjetje ali pa si jo bo kot poslovni strošek odštel od davka. Morda bodo zahtevali, da se jim za ceno večerje zmanjša solidarnostni prispevek. Ali pa bodo zahtevali socialno kapico na prispevek.

Drugi dokaz, kako se vlada trudi prepričati državljane, da ne bo posegla v njihove denarnice,  je njeno zatrjevanje, da se bo večina ljudi  itak odločila, da svojo solidarnost »oddela«  z delovno soboto, v denarju pa bo zgolj doplačala razliko do 0,3 % svoje davčne osnove. Ker en delovni dan v letu dni pomeni približno 0,4 % letne plače, je trditev vlade na kratek rok utemeljena. Prispevek bodo plačali delodajalci. Račun bi se morda izšel, če bi zaposleni na delovno soboto za ustrezen odstotek povečali proizvodnjo in proizvode tudi prodali, vendar se povpraševanje v zadnjem času zmanjšuje in proizvodnja že na običajne delovne dni ne izrablja vseh zmogljivosti. V javnem sektorju, kjer bodo z delovnimi sobotami samo povečali stroške, ne da bi zato dobili dodatna sredstva, bodo zato, da bodo plače ostale enake, morali osiromašiti druge postavke svojih proračunov. Ne preveč tvegan zaključek je, da v  večini primerov zaposleni na delovno soboto ne bodo zaslužili denarja za svoj prispevek, temveč bodo celo povečali stroške na račun svoje prisotnosti na delovnem mestu. Še najceneje bo, če bodo podjetja in ustanove prikazovala fiktivne delovne sobote, da delavci ne bodo po nepotrebnem  prihajali prižigat luči.

Nerazumno je, da se država trudi dokazati, da so državljani lahko solidarni tako, da se jim to ne pozna na denarnicah. Fantomski denar bodo delodajalci morali nekje najti.  Z zaviranjem rasti plač. Ali z odpuščanjem. Ali z daljšimi čakalnimi dobami v zdravstvu in zvišanjem cen v domovih starejših  občanov in vrtcih. Ali z zamrznitvijo obljubljenih reform. Na koncu ga bodo plačali tisti, ki jim vlada obljublja, da je za njihovo solidarnost dovolj delovna sobota. Namesto tega ovinkarjenja, ki bo povečalo neenakost v družbi,  bi vlada morala priznati, da je škoda prevelika, da bi jo lahko obvladala samo z obstoječimi davki in zadolževanjem. Ljudje bi to razumeli. Ko vidijo, da denar za drugi tir zbiramo deset let in več, jih ne prepričajo »strokovnjaki«, ki trdijo, da je prispevek nepotreben in da lahko z levo roko zberemo denar  za pet tirov, kolikor bo predvidoma znašala cena obnove. Zakaj ti strokovnjaki s svojimi nasveti še niso odpravili pomanjkanje denarja za zdravstvo in socialno varstvo?

V tednih po poplavah se je pokazalo, kako se tudi ljudje, ki imajo najmanj  – ali pa zlasti oni – želijo pridružiti veliki akciji družbene solidarnosti. Seveda pričakujejo, da bodo prispevali vsi in da bo prispevek pravičen in bo upošteval zmožnosti vsakega posameznika. Lahko bi bil večji od 0,3 %, poleg tega bi moral biti progresiven: glede na dohodke bi lahko naraščal od 0,5 do 2 %. Država mora sprejeti pravo odločitev: da bo za ceno majhnega zmanjšanja osebnega standarda preprečila drastično osiromašenje družbenega. Naravna katastrofa je priložnost, da okrepimo zavedanje, kako smo odvisni drug od drugega in kako že na zelo bližnji rok ne bomo preživeli brez solidarnosti.