Pred zadnjimi volitvami nisem bil edini, ki je opozarjal, da ni dovolj, da dosežemo sestop Janše z oblasti, nova vlada se mora programsko zavezati, da bo omogočila polno delovanje pravne in socialne države in da se bo odkrenila od neoliberalizma, privatizacije družbene lastnine in javnih sistemov ter prevlade kapitala nad delom[1]. Golobova vlada je veliko od teh pričakovanj volivcev in civilnih združenj zapisala v svoj program. Po slabem letu je morda prezgodaj za dokončno oceno njenega dela, je pa zadnji čas za opozorilo, da je na več področjih krenila v diametralno nasprotno smer. Eno od teh področij je zdravstvo.
Za začetek: ali je sedanja vlada res levosredinska?
Slovenija nikoli v tridesetih letih ni imela prave levosredinske, kaj šele leve vlade. Vselej je šlo zgolj za položaj, ki je manj desno od desnih Janševih vlad in ki jim je osnovni vzorec začrtala Drnovškova LDS: liberalna politika, ki zagovarja individualne svoboščine, pravno državo, tržno gospodarstvo in omejeno vlogo države v gospodarstvu ter osebnem življenju posameznikov. Ali, če odgovor na vprašanje, v čem se razlikujejo Janševe od ne-Janševih vlad, poenostavimo: samo po odnosu do demokracije, človekovih pravic in pravne države, sicer pa so vse enako okužene z virusom neoliberalizma in vse se v enaki meri uklanjajo volji kapitalskih elit. Bolj kot okrasek imajo naše »levosredinske« vlade bolj liberalna stališča do nekaterih socialnih in kulturnih vprašanj, kot so pravice istospolnih partnerjev, splav, priseljevanje, večkulturnost in varovanje okolja, ampak pogosto se tudi to konča pri govoričenju in ne pri vsebinskih reformah. Ko pa se odpirajo vprašanja, ki se dotikajo pravičnejše primarne udeležbe pri dodani vrednosti ali vsaj blaženja družbene neenakosti, tudi ne-Janševe vlade kažejo enako trd obraz. Kje so dokazi večje socialne pravičnosti, enakosti, solidarnosti, skrbi za ranljive in marginalizirane skupine ter družbeno odgovornost? Kje so višji davki za bogatejše, učinkoviti programi za revne in brezposelne ter varovanje pravic delavcev? Govorjenje o ekstremni levici v Sloveniji pa je sploh absurdno. Če kričanje Janševih vojščakov o levih ekstremistih razumemo kot strategijo v borbi za oblast, pa so stališča novinarjev in komentatorjev, ki na primer stranko Levica in posameznike, ki kritizirajo neoliberalizem, uvrščajo med skrajne levičarje, neprofesionalna in si jih lahko razložimo samo s korenčkom in palico, s katerima je domači pa tudi tuji kapital pokoril že domala ves slovenski medijski prostor. Denar učinkuje v vseh delih političnega spektra.
Slabo let po začetku delovanja Golobove vlade ni nobenega dvoma, kam jo lahko uvrstimo glede na zgoraj opisani spekter: še ena ne-Janševa vlada, umeščena levo od desnice. Res je, da obstajajo razlike med resorji, ki sodijo v kvoto Socialnih demokratov in Levice, in resorji Svobode, vendar nad malima strankama nenehno visi možnost, da ju bo premier ob pretiranem siljenju na levo zamenjal z Novo Slovenijo, ki mu je ideološko verjetno bližja. Temu primerno se tudi obnašata: ob programskih zasukih premierja in njegove stranke se s stisnjenimi zobmi zatekata v pomirjujoče izjave tipa: smo šele na začetku, cilj lahko dosežemo po različnih poteh. Sporočam jima: na obljubljeni cilj ne moreš priti, če si krenil v nasprotno smer.
Stanje v zdravstvu ob nastopu nove vlade
Sedanja oblast je našla zdravstvo v slabem stanju: razloge sem obširno opisal na drugem mestu[2]. Nenehni šibek položaj zdravstvene dejavnosti določajo kronično premajhno javno financiranje, premajhno število zdravstvenih delavcev, zlasti zdravnikov, in naraščajoče zdravstvene potrebe državljanov. Za strmo poslabšanje razmer pa moramo pokazati na še en, morda najpomembnejši vzrok: vdor zasebnih interesov in privatizacije, ki jih poganjajo zdravniki, zavarovalnice, dobavitelji, farmacevti in različni drugi lobiji v navezavi s politiko. Med javnim in zasebnim zdravstvenim sektorjem obstaja ključna razlika: medtem ko so cilj javnega sektorja dobre in dostopne storitve za vse, ki jih potrebujejo, je edini cilj zasebnega sektorja dobiček. Zaradi svojega osrednjega položaja v zdravstveni dejavnosti so zdravniki najpomembnejši pospeševalec privatizacije.
Zasebno delo zdravnikov večina držav dopušča in ni sporno, če je povsem ločeno od javnega, vendar ima zaradi majhne kupne moči večine prebivalstva majhen obseg. Bolj pogosta oblika zasebne dejavnosti je koncesionarstvo: zasebno delo, ki ga plačuje javna zdravstvena blagajna pod pogojem, da to delo zapolnjuje praznine v mreži javnih izvajalcev. Ta povsem legalna oblika se je v Sloveniji izmuznila regulaciji: zdravniki na najrazličnejše, ne redko nelegalne načine pridobivajo koncesije tudi v primerih, ko te niso v interesu pacientov, interes zanje pa spodbujajo nerealne cene, ki omogočajo zasebnikom izbiranje najbolj donosnih storitev, ter slaba davčna zakonodaja, ki privilegira zasebnike. Še bolj donosna in obenem varna pa je tretja oblika zasebnega dela: delo v dvojni praksi, popularno imenovano dvoživkarstvo. Ta oblika zasebništva danes prevladuje. Zdravniki delajo istočasno v javnem in zasebnem sektorju: v javnem uživajo socialno varnost, v zasebnem pa pridobivajo znatne dodatne dohodke. Kljub zakonskim omejitvam zdravnik zlahka dobi od svojega predstojnika dovoljenje za dvojno prakso, saj je v večini primerov tudi predstojnik dvoživka. Ključnega pomena za cvetenje dvoživkarstva so dolge čakalne dobe, neobstoj ali nizki normativi za redno delo in nemotiviranost za dodatno delo v javnem sektorju zaradi slabega plačila. To so razlogi, zaradi katerih mora javna zdravstvena blagajna (ZZZS) prepuščati znaten del javnega programa zasebnim izvajalcem. Povsem predvidljivo je, da zdravniki dvoživke, ki v javnem sektorju zasedajo ključne položaje, niso motivirani za skrajševanje čakalnih dob, saj jim le-te omogočajo, da lažje in bolj donosne obravnave selijo v zasebni sektor. Na prve preglede v specialističnih ambulantah, kjer se postavljajo diagnoze in določa zdravljenje, čaka več kot sto tisoč ljudi, na vse storitve še nekajkrat več; čakalne dobe so lahko dolge več let. Javni sektor doživlja institucionalni in moralni razkroj.
Pred tremi leti je takratni minister za zdravje Aleš Šabeder storil še korak dlje: prekršil je ustavne pravice pacientov s tem, da je dovolil družinskim zdravnikom odklanjanje novih bolnikov, ko dosežejo kvoto 1350 registriranih pacientov. Prag je bil postavljen neprimerljivo nižje od katerekoli države v EU (1600 do 2100 pacientov) in če bi ga vsi zdravniki uveljavili takoj, bi brez izbranega osebnega zdravnika ostalo 350.000 pacientov, tako pa jih je »samo« 130.000. Seveda pa to število narašča. Ker posameznik lahko vstopa v zdravstveni sistem samo preko osebnega zdravnika, je »izbrisanim« pacientom onemogočen dostop do katerekoli zdravstvene storitve razen nujne pomoči. To je bilo dejanje brez precedensa: z dekretom ministra je bila ljudem odvzeta pravica do zdravstvenega varstva.
Prvo leto vladanja: neuspeh interventnih ukrepov
Nemogoče razmere so zaradi epidemije Covida-19 ostajale v ozadju, ob nastopu nove vlade pa so z vso silo pridrle na dan. Dosegle so takšno stopnjo, da bi bilo potrebno krizno ukrepanje; ni namreč mogoče čakati na sistemske reforme, ki zahtevajo čas in delujejo šele po več letih. Tu smo državljani doživeli z novo vlado prvo razočaranje: ministrstvo za zdravje se je izkazalo za počasno in slabo odzivno na stiske državljanov. V letu dni je pripravilo le dva omembe vredna interventna ukrepa; oba sta zgrešila cilj.
S prvim je MZ skušalo zmanjšati problem pacientov brez izbranega zdravnika. Ob nespremenjenem številu družinskih zdravnikov je odredilo ustanavljanje ambulant za neopredeljene bolnike: v njih zdravniki, ki v svojih rednih ambulantah odklanjajo bolnike, obravnavajo take bolnike za pretirano dobro in manj obdavčeno plačilo (80 evrov na uro). Spornost te rešitve je v tem, da bolnik v taki ambulanti vselej naleti na drugega zdravnika in da je obravnava zato zamudnejša, nepopolna in manj kakovostna. Pretirano plačilo cilja na pohlep: zdravniki, ki so si zaradi izčrpanosti izpogajali znižanje normativov, naj bi ob primernem plačilu radi delali dlje in bolj intenzivno. Takoj je prišlo do zlorab. (Opisan je primer, ko je zdravnik svojo redno ambulanto prepustil upokojenemu zdravniku, da lahko v ambulanti »za odpisane« prejema nekajkrat večje plačilo. Drug primer: zdravstveni dom ne nadomesti zdravnika, ki se je upokojil, temveč odpre štirikrat bolje plačano ambulanto za neopredeljene. Nekatere ambulante obravnavajo manj kot pet pacientov na teden, plačilo za uro dela pa ostaja enako visoko.) Če že gre za denarno motivacijo, bi bilo strokovno in moralno ustreznejše in za za paciente veliko bolje, da bi dobro plačali zdravnike za vsakega dodatnega bolnika nad normativom – tako bi bolniki lahko obdržali svoje izbrane zdravnike. Vsekakor po štirih mesecih ukrep nima opaznega učinka: nove ambulante so doslej zajele osem tisoč pacientov, vendar se je tudi število ljudi brez izbranega zdravnika povečalo za osem tisoč.
Drugi interventni ukrep je zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema, ki je zagotovil javnim zdravstvenim zavodom in koncesionarjem plačilo vseh opravljenih zdravstvenih storitev ne glede na njihovo vrsto in količino. Po izjavah ministra za zdravje naj bi bil to stresni test, kibo pokazal, koliko posamezen izvajalec največ zmore. Julija 2022 je napovedal, da se bodo čakalne vrste v letu dni skrajšale na polovico. Kritiki smo opozarjali, da ta »helikopterski« denar ne bo povečal izvajanja najbolj potrebnih storitev, temveč najbolj profitabilnih. Svarili smo, da se produktivnost v javnih zavodih lahko celo zmanjša in da se bodo zdravniki iz njih selili med koncesionarje zaradi večjih zaslužkov. Napovedali smo, da bo novi denar v nesorazmerni količini odtekel v zasebni sektor.
To je potrdila analiza civilne iniciative Glas ljudstva, ki je temeljila na javno dostopnih podatkih ZZZS. Leta 2022 se je v primerjavi s prejšnjim letom število pacientov, ki čakajo nedopustno dolgo, povečalo za trideset tisoč, v primerjavi s predkovidnim letom 2019 pa za štirideset tisoč. Število bolnišničnih obravnav je bilo lani za petnajst tisoč manjše kot v predkovidnem letu 2019, v javnih zavodih se je med letoma 2019 in 2022 zmanjšalo tudi število ortopedskih in srčnih operacij. Število vseh teh storitev se je povečalo pri zasebnikih, vendar v večini primerov bistveno premalo, da bi nadomestilo izpad v javnih. Nedopustno dolge čakalne dobe na prvi pregled, ki omogočajo razmah zasebnih zavarovanj za preskakovanje vrst, so se še podaljšale. Leta 2022 je bilo v javnem sektorju opravljenih 60 tisoč pregledov manj kot leta 2019, pri koncesionarjih pa 27 tisoč več. Število bolnikov brez osebnega zdravnika še naprej narašča: samo od novembra 2022 do februarja 2023 od 132 na 140 tisoč. Za ta neuspeh je bilo (brez ambulant za neopredeljene) v treh mesecih porabljenih 79 milijonov dodatnega denarja; od tega so javni zavodi potrošili 51 milijonov, zasebni pa 28 milijonov. Glede na svoje kapacitete so zasebni izvajalci prejeli trikrat več denarja kot javni.
Povezava med zmanjšanjem števila določenih storitev v javnem sektorju in porastom v zasebnem je tako pogosta, da ne more biti dvoma o njeni vzročnosti: v javnih zavodih se je storilnost zmanjšala, čakalne dobe so se podaljšale, manj tvegane in donosne storitve se selijo h koncesionarjem. Družinski zdravniki dajejo odpovedi in se zaposlujejo pri koncesionarjih, zdravniki iz bolnišnic pa se kot samostojni podjetniki pridružujejo dvoživkam. Interventni zakon torej pospešuje privatizacijo javnega zdravstva. V javnih ustanovah ostajajo na čakalnih seznamih najtežji in najbolj tvegani bolniki, ki čakajo dlje. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan ta katastrofalni neuspeh razlaga kot uspeh z naslednjimi besedami: »Zakon je kljub temu učinkovit, saj bi se sicer čakalne dobe še bolj povečale.«
Odgovor vlade na pričakovanja civilne družbe
Civilna iniciativa Glas ljudstva je od nove vlade zahtevala več vrst ukrepov: takojšnje ukrepe, ki naj naslovijo največje zdravstvene stiske državljanov, kot so čakalne dobe in dostop do izbranega zdravnika; nato take, ki jih je mogoče izvesti v kratkem času: tu je na prvo mesto postavila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja; in končno take, ki zahtevajo več kot eno leto: dosledno ločitev javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja, prepoved dvoživk, regulacijo koncesionarskega dela in odpravo razlogov, ki omogočajo zavarovanje za preskakovanje čakalnih vrst. Od vlade je pričakovala odločno sporočilo zdravnikom in javnosti, da se zaveda svoje vloge varuha javnega zdravstva in ga namerava zaščititi pred vdorom zasebništva. Koalicija je v svojo pogodbo zapisala večino teh pričakovanj.
Po dolgem čakanju na reformne ukrepe je prišlo neprijetno presenečenje. Poslanci vladajočih strank so se podpisali pod naslednjih deset točk zdravstvene reforme: 1. digitalizacija zdravstvenega sistema, 2. reforma plačnega sistema javnih uslužbencev, 3. reševanje problematike družinske in urgentne medicine, 4. strukturna prenova Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), 5. prenova nadzora in vodenja javnih zavodov, 6. ureditev področja absentizma, 7. koncesionarstvo in koncesije, 8. kadri v zdravstvu, 9. celovita prenova financiranja in 10. centralizirano javno naročanje.
Iz teh točk ni mogoče razbrati v uvodu dokumenta zapisanega osnovnega cilja: učinkovit javni zdravstveni sistem, ki vsakomur omogoča pravočasen dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev. Nobeden od ukrepov ne obljublja skrajšanja čakalnih vrst, obnovitve dostopnosti do osebnega zdravnika, ločitve javnega in zasebnega zdravstva in prepovedi dvoživk. S tem molkom je napovedana reforma glasnejša od besed: zdravstvena politika namerava ohraniti sedanje prepletanje javnega in zasebnega zdravstva.
Prva dva reformna zakona se ne dotikata krize v zdravstvu
Nedavno je vlada predstavila prva dva zakona iz reformnega paketa, ki ju nosilci zdravstvene reforme na čelu s predsednikom vlade razglašajo za ključna. Prvi je namenjen digitalizaciji zdravstvenega sistema, drugi pa prenovi upravljanja in vodenja zdravstvene blagajne. Nobeden od njiju ne poskuša razreševati stisk, ki jih danes doživljajo pacienti.
Digitalizacija je dvajsetletna mantra vseh resorjev, tudi zdravstvenega, in ves ta čas ob številnih spotikanjih tudi poteka. Seveda bo vsebinska razširitev in poenotenje informacijskih sistemov koristna, vendar ni jasno, zakaj je po prioriteti uvrščena na vrh reformnih prizadevanj in razglašena za predpogoj ostalih faz reforme, saj bo za implementacijo potrebovala vrsto let. Zakon lahko sprejmemo kot pomemben tehnični dokument v sklopu istočasno sprejetih drugih reformnih zakonov, nikakor pa ga ni mogoče videti kot ključnega. Kaj bodo od njega imeli državljani v letih, ki tej vladi ostanejo do konca mandata?
Enaka splošna pripomba velja za drugi zakon, ki strukturno prenavlja ZZZS. Vendar pa je ta zakon za razliko od prejšnjega zlovešč po svojem osnovnem cilju: predstavlja namreč podržavljenje obstoječega in ustavno določenega financiranja zdravstvenega zavarovanja, v katerem zavarovanci avtonomno določajo pravice in razporejajo sredstva, ki jih zbirajo. Država v to avtonomijo ne bi smela posegati. Očitni in edini cilj zakona je prenos upravljanja zdravstvenih milijard od zavarovancev na vladajočo politiko; pravzaprav kar na ministra za zdravje. Poleg odprave avtonomije napoveduje netransparentno ravnanje z denarjem in nestabilno poslovanje zaradi kadrovskih sprememb ob vsaki menjavi oblasti. Tega ne spremeni določilo, da imajo večino v skupščini zavoda delojemalci, saj jih izbere Ekonomsko socialni svet, v katerem imajo delojemalci samo tretjino glasov. Za ohranitev vsaj kančka verodostojnosti trditve predlagateljev, da zakon ohranja dosedanjo avtonomijo ZZZS, bi morali delojemalci sami izbrati svoje predstavnike. Vendar tudi to ne bi pomagalo: na seje skupščine zavoda so obvezno vabljeni kar trije ministri, v zakonu pa so številna določila, ki ministru za zdravje dajejo končno besedo pri vseh važnih odločitvah. Beseda »minister« se v povezavi z glagoli »odloči, soglaša, imenuje« pojavi več kot petdesetkrat. Minister je očitno obseden z idejo, da bo zdravstvo urejeno samo tako, da vse vzvode odločanje prevzame v svoje roke.
Za piko na i zakon izenačuje javne in zasebne izvajalce, saj določa, da ZZZS na enakopravni podlagi sklepa pogodbe z vsemi izvajalci, ki bodo nudili storitve s seznama obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni uzakonitev pretakanja javnega denarja v zasebni zdravstveni sektor.
Trije zakonski predlogi Glasu ljudstva
Zaradi neodzivnosti vlade na zdravstveno krizo je civilna iniciativa Glas ljudstva pripravila in poslancem koalicije predložila tri zakone, ki bi jih bilo mogoče hitro uveljaviti. Vsi so napisani v duihu koalicijskih zavez.
Prvi zakon posega v sedanji interventni zakon in temelji na izsledkih analize njegove (ne)uspešnosti. Namesto dosedanjega bianko čeka za katerokoli storitev usmerja dodatni denar k prvim pregledom pri specialistih, diagnostičnim preiskavam, najbolj nujnim posegom in obravnavi otrok ter drugih ranljivih skupin. Poleg tega zahteva oblikovanje mreže družinskih zdravnikov in preprečuje naraščajočo prakso, da morajo pacienti hoditi k osebnemu zdravniku v oddaljene kraje. Zahteva vzpostavitev normativov za redno zdravniško delo, ki mora postati predpogoj za kakršnokoli delo izven rednega delovnega časa. Našteva administrativne in druge razbremenitve družinskih zdravnikov, ki naj omogočijo, da bi družinski zdravniki ponovno registrirali večje število pacientov in bi vsak državljan in državljanka imela svojega osebnega zdravnika, zdravniki pa bi bili za to presežno delo bolje nagrajeni.
Druga dva zakonska predloga sta namenjena odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ). Njun cilj je odprava krivičnega financiranja zdravstvenega varstva s strani zavarovancev, saj enotne premije DZZ obremenujejo bistveno bolj posameznike z nizkimi dohodki kot tiste z višjimi. Zakona predvidevata ukinitev doplačil in uvedbo socialnega prispevka iz dohodnine, odmerjenega v višini 1,4 % iz dohodninske osnove, in 1,4 % povečanja zdravstvenega prispevka za delodajalce. Ta sredstva bi se stekala neposredno v zdravstveno blagajno. Novi prispevek ne bi dodatno obremenjeval državnega proračuna. Izračuni kažejo, da bi kar 99 % upokojencev in 89 % zaposlenih plačevalo manj od dosedanje premije v višini 35 evrov; tisti z najnižjimi dohodki kar 25 evrov manj.
Zakonski predlog zdravniške zbornice
Zdravniška zbornica Slovenije je nedavno predstavila svoj predlog zakona za povečanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in okrepitvi javne zdravstvene mreže. Zdravstveni zavodi naj bi se preoblikovali v gospodarske družbe, pravni položaj zaposlenih pa bi se izenačil s položajem zaposlenih v gospodarstvu. Financiranje javnih in zasebnih ponudnikov zdravstvenih storitev bi se izenačilo, zato koncesije ne bi bile več potrebne in bi se ukinile. Zbornica uvaja neodvisnega ponudnika zdravstvenih storitev – zdravnika svobodnjaka, ki bi lahko ostal zaposlen v javnem zavodu, poleg tega pa bi kot zasebnik preko davčno ugodnih podjemnih pogodb delal pri drugih javnih in zasebnih izvajalcih.
Zakon prvikrat povsem nedvoumno kaže na prave cilje zdravniške zbornice: profitno izvajanje zdravstvene dejavnosti ob ohranjanju njenega javnega financiranja. Obsodbe vredno je, da zdravniki v zbornici pozabljajo na ključno razliko med javno službo in gospodarsko dejavnostjo: prizadevanje za javno dobro za razliko od prizadevanja za dobiček. Zdravstveni zavodi bi se kot podjetja prerivali pri plačniku zgolj za dobičkanosne storitve in odklanjali tiste z izgubo; ko bi izpolnili plačani program, bi po zakonitostih gospodarstva prenehali delati tudi dva meseca pred koncem leta. Javna zdravstvena mreža bi razpadla na posamezne med seboj tekmujoče ponudnike. Kar se tiče zdravnika svobodnjaka, gre za uzakonitev in utrditev današnjega položaja zdravnikov dvoživk: socialna varnost v javnem sektorju in dodaten dohodek v zasebnem. V enem stavku: zakon ubeseduje natančno tisto, proti čemer se je potebno v prizadevanjih za ohranitev javnega zdravstva boriti. Zdravje ne sme postati predmet trgovanja.
Ni naključje, da je minister za zdravje pokazal naklonjenost temu predlogu, vsekakor večjo kot predlogom Glasu ljudstva. Ni tudi izključeno, da je zakon nastal v tihem dogovoru med njim in zdravniško zbornico.
Preobrat v zadnjih dnevih: ukinitev dopolnilnega zavarovanja
Zadnji dnevi so prinesli presenečenje: prostovoljno premijo DZZ bo nadomestil obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov. Dopolnilno zavarovanje bo ugasnilo. Dobički in stroški zasebnih zavarovalnic v višini 50 in več milijonov evrov bodo namenjeni zdravstvenim potrebam državljanov.
Z ukinitvijo doplačil za zdravstvene storitve in uvedbo obveznega zdravstvenega prispevka je vlada storila prvi korak pri uresničevanju zahteve velike večine državljanov. Glede na to, da je še nedavno napovedovala to ukinitev za leto 2025 ter 50 in več milijonski dobiček zasebnih zavarovalnic še za nekaj let prepuščala »kurjim tatovom«, kot je zavarovalnice imenoval predsednik vlade, je to ugoden razvoj. Ne glede na to, ali je vlada to storila zaradi vztrajnih zahtev civilne družbe ali pa zaradi napovedane podražitve premij DZZ, ki je sodu izbila dno, lahko vsi tisti, ki so se leta dolgo trudili za ukinitev DZZ, čutijo zadoščenje.
Kaj so koristi ukinitve DZZ? V uradnih prikazih virov financiranja zdravstvenega varstva se bo delež zasebnega financiranja znižal od od 27 % na 14 %, delež javnega financiranja pa povečal od 73 % na 86 %. S tem bo Slovenija od držav z najnižjim deležem javnega financiranja v EU prišla na njen vrh. Lahko bomo trdili, da za kritje zdravstvenih potreb slovenski državljani najmanj v EU posegamo v lastne žepe in da imamo končno skoraj popolno univerzalno zdravstveno zavarovanje. Ampak to so zgolj podatki za mednarodne primerjave. Če bi SZO še enkrat opravila analizo pravičnosti financiranja zdravstva, bi Slovenija ostala na enako neuglednem mestu ali bi padla še nižje.
Ukrep se še naprej odmika od prve polovice glavnega načela javnega zdravstva: vsakdo po svojih možnostih, vsakomur po njegovih potrebah. Zdravstvena prispevka, po novem dva, ostajata enako krivična kot doslej. Zaposleni in upokojenci z najnižjimi prejemki bodo še vedno plačevali skoraj desetino mesečnih prihodkov za zdravstveno zavarovanje, tisti z najvišjimi prejemki pa približno trikrat manjši odstotek. Glavna zahteva civilne družbe, da se regresivno zavarovanje spremeni v proporcionalno, ostaja neuresničena. Pacienti od te spremembe ne bodo imeli ničesar, kar utegne nezadosten vladni ukrep spremeniti v bumerang.
Vlada sicer napoveduje tudi drugi korak, vendar se zastavlja se vprašanje, zakaj ji je zmanjkalo poguma, da bi oba koraka naredila hkrati in namesto enakega zneska predlagala enak odstotek dohodka vseh zavarovancev, kar predlaga Glas ljudstva. Edina razlaga je, da se boji »elit« z visokimi dohodki, med katere spada tudi sama. Kljub temu, da se prav tem elitam obetajo do dva tisoč evrov višje plače na podlagi novega razmerja plač 1 proti 7, se branijo dodatnega plačila nekaj deset evrov. Pozivi za odpravo krivičnega plačevanja zdravstvenih prispevkov bodo torej še naprej potrebni.
Kratek odmik od zdravstvene tematike: neuspeh davčne reforme
Uklanjanje elitam je verjetno razlog, zakaj je – vsaj za zdaj – spodletela davčna reforma. Dobra davčna politika države je taka, ki jo državljani dojemajo kot pravično. Državljani pričakujejo, da jih država obremeni vsaj sorazmerno z njihovimi dohodki, za redistribucijo bogastva pa je potrebno, da je vsaj del davkov progresiven. Svetovna zdravstvena organizacija poziva, naj bodo tudi zdravstveni prispevki progresivni. Žal je v večini držav, tudi v Sloveniji, skupni delež davkov in prispevkov, ki jih plačujemo državljani, znatno regresiven. Edini progresivni davek, dohodnina, je bil v zadnjem desetletju deležen različnih mini reform v obliki dohodninskih olajšav. Te olajšave politika vselej prikazujejo kot korist za najrevnejše, ker z njimi pridobijo nekaj evrov, prikrito pa ostaja, da največ pridobijo najpremožnejši,. Vzemimo primer: ko regres še ni spadal med dohodninske olajšave, so ga morali najpremožnejši pustiti polovico v davčni blagajni, odkar pa je pred nekaj leti postal olajšava, ga prejemajo v celoti. Najrevnejšim ta olajšava ni prinesla ničesar, saj dohodnine sploh ne plačujejo. Dohodninske olajšave so torej koncesije bogatim in ne revnim: ker država zaradi njih pobere manj davkov, mora slej ko prej zvišati druge davke in rezultat je, da olajšave za bogate plačajo revnejši.
S tega stališča je bila napovedana davčna reforma sedanje vlade korak v pravo smer. S tem, da je napovedala ukinitev vseh dohodinskih olajšav, razen socialnih prispevkov, in vzpostavitev razmeroma širokega najnižjega razreda brez dohodnine, je obnovila nekdanjo progresivnost tega davka: višji dohodninski razredi bi plačevali več in nižji manj kot danes. Verjetni avtor te reforme, odstopljeni državni sekretar na ministrstvu za finance, je torej predlagal pravičnejšo obdavčitev: breme je preusmeril na tiste, ki lahko prispevajo več. Predsednik vlade je nepričakovano vrgel puško v koruzo s trditvijo, da ministrstvo ni poskrbelo, da bi davkoplačevalci razumeli namen reforme. Bojim se, da so ga razumeli vsaj tisti z najvišjimi dohodki, ki seveda niso mogli dovoliti, da se jim vzame njihove dohodninske olajšave. Bili so uslišani. Verjetno so isti krogi preprečili tudi vzpostavitev proporcionalnega davka kot nadomestilo za premijo DZZ.
Misli za konec
Vlada in njeno ministrstvo za zdravje v letu dni ni pripravilo niti enega ukrepa, ki bi okrepil položaj javnega zdravstva v primerjavi z zasebnim in še manj takega, ki bi omejil kaotično in nebrzdano razraščanje zasebnega sektorja. Podatki dokazujejo, da je interventni zakon pospešil odhajanje javnih zdravnikov med zasebnike. Način delitve dodatnih sredstev za krajšanje čakalnih vrst je mogoče razumeti bodisi kot popolno nesposobnost anticipiranja rezultatov ali pa namensko privilegiranje zasebnih izvajalcev. Zakon, ki prenavlja upravljanje zdravstvene blagajne, izenačuje javne in zasebne izvajalce pri pridobivanju javnih sredstev. Seznam prioritetnih reformnih ukrepov je vsebinsko prazen in ne naslavlja ključnih zavez volivcem. Branje med vrsticami ni več potrebno: vlada odkrito utrjuje sedanje stanje hibridnega sobivanja javnega in zasebnega sektorja, pri katerem drugi parazitira na prvem.
Najbolj osupljiva pa je brezbrižnost oblasti do največjih zdravstvenih problemov ljudi, ki jim vlada: do ljudi brez izbranega zdravnika, do ljudi, ki v strahu čakajo na diagnostično obravnavo dolge mesece, do preskakovanja čakalnih vrst, do usmerjanja bolnikov daleč stran od kraja bivanja, do krivičnosti zdravstvenih prispevkov, do mnogih drugih problemov, ki so vsakomur vidni s prostim očesom, politika pa jih želi šele prešteti s pomočjo digitalizacije, ki je še dolgo ne bo. Videti je, da se oblast še ni osvestila, kako velikansko krizo socialne in pravne države predstavljajo vsi ti problemi.
Poseben problem je minister za zdravje, ki uživa polno zaupanje predsednika vlade. Notorično je njegovo prazno izrekanje obljub ter napovedovanje in odlaganje časovnic. Spomniti se je treba njegove izjave na začetku mandata, da privatizacija zdravstva v Sloveniji ni problem. Očitno je, da paktira z zasebnimi izvajalci in da kritike dosledno usmerja samo na javne. Lastno krivdo, da zdravniki zapuščajo zdravstvene domove, prelaga s pomočjo anonimnih ovadb na direktorico zdravstvenega doma; zavrtel je celoten strankarski aparat, da bi jo odstavil, nemara celo s pomočjo posebnega zakona. Dodaten dokaz njegovega podpiranja zasebnega sektorja je slabo prikrito odobravanje s strani opozicije, pri kateri je črpal znaten del svojih predlogov. Minister, ki je sam dvoživka, ne bo ukinil dvoživk.
Nekateri se sprašujejo, ali predsednik vlade sploh ve za stališča in početje svojega minstra. Seveda ve; ostaja zgolj vprašanje, kdo med njima usmerja zdravstveno politiko. Rečeno v duhu nedavnega zapisa kolumnista: kdo med njima drugemu koplje grob? Nedvomno je najbolj odgovoren premier; poleg svojega položaja tudi zato, ker se je postavil na čelo zdravstvene reforme. Ali je mogoče, da smo se še enkrat zmotili? Da smo še enkrat izvolili Janševo žrtev in pri tem spregledali, da prihaja iz krogov kapitalskih elit?
Predsednik vlade ima še vedno čas, da temeljito zaokrene zdravstveno politiko. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je prvi korak v pravo smer. Zaenkrat tudi ta korak ostaja z nogo v zraku.
[1] https://www.delo.si/sobotna-priloga/morda-bo-spet-treba-napolniti-kongresni-trg/
[2] https://www.delo.si/sobotna-priloga/nase-javno-zdravstvo-je-spregledana-svetinja-v-blatu/