Koalicija je sklenila, da bo povečala tako najnižje kot najvišje plače v javnem sektorju. Po tem, ko so se minimalne plače pred meseci zvišale v povprečju za sto evrov (kar so menedžerji sprejeli s kritikami), je prišel čas tudi za njihove plače, ki bodo po novem za dva tisočaka višje (kar so menedžerji sprejeli z odobravanjem). Na ministrstvu za javno upravo so sporočili, da je bilo ob vzpostavitvi plačnega sistema leta 2008 to razmerje ena proti 10,5, danes pa je le še ena proti 4,7. K temu je bilo dodano še nekaj namigov, da je Slovenija po enakosti svojih državljanov v svetovnem vrhu; resda je ta podatek obvisel v zraku, ker nihče ni upal izzivati, da nam ta nezaslišana uravnilovka škodi, ampak kadar koli nam neolibeberalni mediji in njihovi ekonomski komentatorji pričnejo pridigati o našem svetovnem rekordu na področju enakosti, moramo posumiti, da je na pohodu večja neenakost. Krivično nizke najvišje plače je potrebno vsaj malce popraviti: ena proti sedem pa ja ne bo preveč, kajne? Nihče ne bo na slabšem, zatrjujejo ministri.

V resnici bo za vse z nizkimi plačami zelo kmalu še slabše. Zaradi enostavnejšega prikaza bom opisana plačna razmerja oropal decimalnih vejic: govoril bom o razmerjih 1:5, 1:7 in 1:10.

Najprej: kaj naj bi pomenilo, da je bilo razmerje med najvišjo in najnižjo plačo 10:1, danes pa je 5:1? Pa menda ja ne, da so se plače direktorjev javnih podjetij, politikov in zdravnikov v zadnjih petnajstih letih znižale? Seveda ne: v kolikor to razmerje sploh drži in ni posledica drugačne metodologije, to razmerje pomeni le to, da so bile takrat najnižje plače res sramotno nizke in da se je ta sramota v naslednjih letih postopoma odpravljala. Če minimalno plačo zvišaš od 300 na 600 evrov, najvišja pa ostane nespremenjena pri 3000 evrih, se je prejšnje plačno razmerje resda razpolovilo, ampak ali je to upravičen razlog za jadikovanje tistih z višjimi plačami?  

Vzemimo primer podjetja, ki se je odločilo, da bo razmerje med plačami povišalo od 1:5 na 1:7, pri čemer se v njegovem poslovanju ni nič spremenilo: enaka produktivnost, enaka dodana vrednost, nobenega razloga za povečanje skupnih sredstev za plače. Osnovnošolska matematika pove, da to pomeni prerazporejanje sredstev za plače od tistih z najnižjimi plačami k tistim z najvišjimi. Če bodo tisti na vrhu dobili 40 % višje plače, je ta denar nekomu potrebno vzeti. Če bo petina zaposlenih na vrhu lestvice v povprečju prejela 20 % višje plače, bodo preostali v povprečju prejeli 5 % nižje. Lahko pa podjetje porabi dobiček ali vzame denar iz drugih proračunskih postavk ter naredi razvojni samomor.

Rekli boste, da se to na ravni vse države ne more zgoditi, saj je minimalna plača določena v nominalnem znesku. Res je: torej bo dodatni denar potrebno vzeti od drugod: v zdravstvu na primer od denarja, ki je namenjen za druge stroške zdravstvenih storitev. Če se bo to zgodilo, se bodo čakalne dobe še podaljšale ali pa se bo zmanjšala košarica pravic. To si država ne bo smela privoščiti. Morda se bo zadolžila in to tudi počne, ampak ta rešitev bo kratkega daha, zato bo slej ko prej potrebno povečati prispevke in davke ali pa povečati plačila iz žepa. Če k temu dodamo inflacijo, bodo državljani že v roku enega leta s stotimi evri višjo minimalno plačo lahko kupili manj kot s prejšnjo plačo. Tisti z najvišjimi plačami bodo trajno ostali na boljšem; ta njihov boljši položaj bodo plačali vsi preostali državljani.

Ne nasmihajte se, prosim: čisto resno se sprašujem, zakaj se v razmerje 1: 5 ne bi mogli umestiti vsi zaposleni v javnem sektorju? Če bi bila minimalna plača tolikšna, da bi omogočala približno dostojno preživetje, na primer 1500 evrov bruto, ali bi bilo pet krat več res premalo za najbolj zahtevne in odgovorne poklice? Če bi ob vsakokratnem povečanju plač določili samo novo minimalno plačo, bi sto evrov pri najnižji avtomatično pomenilo petsto evrov pri najvišji. Ali je to premalo? Niti ne, vendar je za sorazmerno povečevanje plač potrebno mnogo več denarja kot za selektivno povečanje najvišjih. Elita ne želi deliti usode delavcev, zato potrebuje načine, kako se lahko od njih skokovito odmakne. Povečanje plačnega razpona je način, kako si najbolje plačani povečajo plače, ob tem pa tiste z najnižjimi pustijo na cedilu. Ne govorijo o tem, da so si za štirideset odstotkov povečali plače, govorijo o potrebnem povečanju razpona plač, ki je pri nas med najnižjimi na svetu.  

Pa dobro: tudi 1:7 morda ni pretirano. Res je nekoliko bizarno gledati nizko plačo predsednika vlade v primerjavi s plačami direktorjev javnih podjetij in morda je res potrebno zagotoviti nekaj prostora za boljše dohodke tistih zaposlenih, ki ne zasedajo vodilnih položajev. Podcenjujoče do državljanov pa je, da nam vlada ne natoči čistega vina in nas ne poskuša prepričati s pravimi utemeljitvami, zakaj je bil ukrep potreben, ne pa da nas zavaja s trditvami, da bomo vsi na boljšem. Še huje pa bi bilo, če nemara tudi sama misli, da bomo vsi na boljšem in zato ne bo pripravljena na reakcijo, ki bo sledila, ko bodo državljani sami ugotovili, da so bili opeharjeni.  

Sprememba plačnih razmerij ponovno poteka brez razmisleka, da bi del povečanja uporabili za variabilni del plače, odvisen od izpolnjevanja delovnih normativov ter količine in kakovosti opravljenega dela. Prav tako vlada očitno ne razmišlja, da bi vzporedno s povečanjem plač končno uvedla pravičnejše plačevanje zdravstvenega zavarovanja, ki ga danes tisti z najvišjimi plačami v odstotku plačujejo trikrat manj kot tisti z najnižjimi. Prav nasprotno: zgornji razred bo še naprej zahteval, da se njegova obremenitev s socialnimi prispevki še dodatno razbremeni s socialno kapico.