Štiri stvari je potrebno povedati na rob predstavljeni napovedi zdravstvene reforme.   

Prvič: prikaz stanja v zdravstvu na dobrih sto straneh je izdelek, sestavljen iz rednih statističnih letopisov NIJZ in OECD brez kakršnega koli dodatnega raziskovalnega napora. Podatki so iz leta v leto na voljo že desetletja dolgo in za njihovo urejanje ni bilo potrebno osem mesecev. Največ dva tedna. Poročilo je lahko naredilo vtis samo na novopečeno oblast in dopuščam možnost, da je slabo obveščeni predsednik vlade (PV) iskreno menil, da je stanje slabše, kot si kdorkoli misli. Sam nisem izvedel ničesar novega; prepričan sem, da nisem edini.  

Drugič: analiza podatkov je pomanjkljiva, tako da se v javnih predstavitvah z njimi lahko manuipulira. Ne presega vsakokratne letne analize iz zgoraj omenjenih letopisov, ki so praviloma oprezni s kritiko vsakokratne oblasti. Ampak ocena stanja, ki naj določi reformne ukrepe, bi morala biti drugačna. Morda se zato prikazane smernice skoraj ne naslanjajo na prikazane podatke ali pa jih uporabljajo pristransko. Naj naštejem nekaj primerov.  

1. PV je v uvodnem nagovoru poudaril, da brez izkoreninjenja korupcije sploh ne bo reforme. V dokumentu korupcija ni omenjena niti z eno besedo. Res je, da jo je težko uloviti v statistične številke, vendar bi jo bilo potrebno utemeljiti vsaj z mehkejšimi argumenti. Kot obrekovanje je v zvezi s tem zvenelo pogosto omenjanje bolniške blagajne (ZZZS) in njenih milijard, saj ta ustanova denar samo razporeja zdravstvenim zavodom, le-ti pa nabave blaga in storitev, ki so vir korupcije, opravljajo sami. O obsegu korupcije nismo izvedeli ničesar. Ali naj se naslanjamo na podatke o pol milijardni korupciji, ki jo že vrsto let razglaša nacionalni junak boja proti krupciji, ko pa celoten obseg nabav blaga in storitev zdravstvenih zavodov znaša sedemsto milijonov evrov (brez upoštevanja kovidnih let)?

2. Slabo utemeljena kritika ZZZS ne omenja področja, kjer pa je bolniška blagajna res velik dolžnik: že  dvajset let vztraja pri domala nespremenjenih cenah, kar ima za posledico kopico precenjenih in podcenjenih storitev, med katerimi veselo pobirajo smetano tisti, ki storitve lahko izbirajo: predvsem zasebni sektor.

3. Pa še manipulacija s pacienti brez izbranega zdravnika. Res je, da dobrih pet odstotkov (sto tisoč) mladih in zdravih državljanov nima izbranega zdravnika, saj ga izbere šele, ko prvič resno zboli, vendar bi taki »odlašalci« do leta 2019 osebnega zdravnika vselej lahko izbrali, če bi ga potrebovali, po tem letu pa nič več zaradi odloka tedanjega ministra za zdravje, da zdravniki nove bolnike lahko odklonijo, ko dosežejo določen prag, ki je bil določen prenizko. Poleg njih pa gre še za dodatnih 30.000 pacientov, ki so osebnega zdravnika imeli, a so ga izgubili, ker se je upokojil ali odšel med zasebnike. Gre torej za nov in ne za star problem.

4. PV se je izognil razlogu, zakaj so boleznine v zadnjih treh letih porasle za petdeset odstotkov: na 650 milijonov evrov. V tem času je bil z zakonom znaten del stroškov za boleznine prenešen od delodajalcev  na ZZZS. Doživeli smo tudi epidemijo, med katero so bili stotisoči na bolniškem dopustu. Drugih vzrokov za absentizem, o katerih obstaja obilica poglobljenih razprav, ne bom omenjal. Vsekakor jih ne bo mogoče zmanjšati z vladnim odlokom.

5. In še brezbrižnost, ki si jo je privoščil PV: 60 milijonski dobiček iz dopolnilnega zavarovanja po njegovem ne zasluži prednostne obravnave, saj bi ob nepreglednem pretakanju milijard javnega denarja to pomenilo, da se namesto z resnimi problemi ukvarjamo s kurjimi tatovi. Tako nekako. Spregledal je, da je k temu »drobižu« potrebno prišteti tudi stroške zasebnih zavarovalnic, kar skupaj znese dobrih sto milijonov na leto. V treh letih podaljševanja obstoja dopolnilnega zavarovanja, ki ga lahkotno dopušča PV,  je to 300 milijonov dokazljivega prihranka. Avtorji reforme niso prikazali niti evra prihrankov.  

Tretjič: reformne usmeritve, ki sledijo iz prikazane analize, so nejasne. Pravzaprav smo dobili samo kazalo in časovnico brez vsebine. Jasno je samo nekaj: ne upoštevajo obljub volivcem in zavez iz koalicijske pogodbe. Iz nobene od usmeritev ni mogoče razbrati, da bo krepila položaj javnega zdravstvenega sektorja v primerjavi z zasebnim. Od nobene tudi ni mogoče pričakovati, da bo že kratkoročno izboljšala stiske pacientov:  čakalne dobe in dostop do izbranega zdravnika.

Pač, omenjeni so nekateri, ne pa vsi ukrepi, ki jih je za odpravo problema pacientov brez izbranega zdravnika predlaga iniciativa Glas ljudstva (GL): administrativne razbremenitve. S to razliko, da GL predlaga tudi interventno okrepitev z dodatnimi kadri in vrnitev normativa na prejšnjo raven, kar bi  problem odpravilo, medtem ko so ukrepi vlade nezadostni in diskriminatorno trošijo velika sredstva za delovanje ambulant za izbrisane bolnike.  

In četrtič: v oči bode tisto, česar se analiza in napovedane usmeritve ne dotaknejo niti z besedo: naraščajoče privatizacije, parazitiranja zasebnega sektorja na javnem, dvoživkarstva, pretiranega koncesionarstva in razlogov za odhajanje javnih zdravnikov v zasebni sektor. Vemo, zakaj je tako: ker je za ministra – to je izjavil že na začetku mandata – privatizacija izmišljen problem. Analiza z Brda temu stališču ubogljivo sledi. Napovedana reforma je s tem molkom glasnejša od besed: ne namerava zaustaviti rušenja javnega zdravstva. Majhen dodaten dokaz je slabo skrivano odobravanje s strani politične desnice.

Zaključujem z vprašanjem: ali je civilna družba z dvoletnim protestiranjem pomagala priti na oblast še enemu trojanskemu konju neoliberalnega kapitala? Pozitiven odgovor bi bil krivičen do marsikaterega od vladnih resorjev, ampak za zdravstvo nedvomno drži.