V času od osamosvojitve so zdravniki stavkali več kot desetkrat, njihovi pacienti nikoli.  Plače zdravnikov so se po vsaki stavki povečale. Ko enkrat samkrat ni šlo za plače, so si izborili ugodnejše delovne normative. V zadnjih petindvajsetih letih se je število zdravnikov povečalo za šestdeset odstotkov. Čakalne dobe na preiskave in zdravljenje so se nenehno daljšale.

Kaj je vzrok, da se razmere slabšajo? Velika večina državljanov pozna odgovor: to je vdor zasebnega interesa  v javno zdravstvo. Medtem ko mora javni sektor izpolnjevati interes pacientov, to so dobre in dostopne storitve za vse, ki jih potrebujejo, je edini interes zasebnega sektorja dobiček. Zasebni sektor se ni izločil od javnega, temveč na njem parazitira: odvzema mu zdravnike, medicinske sestre in javni denar. Javni zdravniki prehajajo med koncesionarje in za seboj puščajo na pol izpraznjene zdravstvene domove.

Še zlasti negativen  je razmah dvoživk, zdravnikov, ki delajo istočasno v javnem in zasebnem sektorju. Samo v ljubljanskem kliničnem centru je med 1000 specialisti 800 dvoživk. Ti zdravniki uživajo socialno varnost v javnem sistemu in se ženejo za dobičkom v zasebnem. Ker zasedajo visoke položaje v javnem zdravstvu, ga tudi usmerjajo in upravljajo. Ali res kdo verjame, da ti ljudje delujejo v korist javnega zdravstva? Ali res kdo verjame, da osem od 10 zdravnikov v KC, ki delajo v zasebnem sektorju, čuti pripadnost do svoje ustanove in se trudi za njeno uspešno delo?

Državljane in državljanke pa tarejo tudi druge stranpoti zdravstvenega sistema. Plačujejo ene od najbolj krivičnih zdravstvenih dajatev v EU. Bolniška strežnica ali vzgojiteljica v vrtcu plačujeta trikrat večji delež svojega dohodka za zdravstvo kot zdravnik, ki je napovedal stavko, ker zahteva plačo predsednice države.  Država je tudi brezbrižna do privatnih zavarovanj, ki omogočajo moralno nesprejemljivo preskakovanje čakalnih vrst v javnem zdravstvu.  Odhajanje javnih zdravnikov v zasebni sektor vzpodbuija slaba zakonodaja, ki omogoča, da zasebnik ob enakem javnem plačilu dobi trikrat boljši dohodek. Žebelj v krsto je zabilo ustavno sodišče z razsodbo, da si koncesionarji, ki so plačani z javnim denarjem, lahko izplačujejo dobiček.

Korak čez rdečo črto je pred tremi leti storil takratni minister za zdravje, ko je dovolil družinskim zdravnikom odklanjanje bolnikov, ko dosežejo določen prag; od takrat do danes je več kot 130.000 bolnikov, zavarovancev, ki vse življenje plačujejo zdravstvene dajatve, ostalo brez osebnega zdravnika in s tem brez dostopa v zdravstveni sistem. Brez ukrepov jih bo v nekaj letih 350.000. To ni samo še eno krizno stanje več, to je z dekretom države vzpostavljena neenakost ljudi pri dostopnosti do ene od temeljnih pravic: pravice do zdravstvenega varstva. Gre za sramoten madež na obrazu pravne in socialne države, ki kljub svoji neustavnosti vse do danes ni bil izbrisan.

To so razlogi, zakaj danes stavkamo.

Stavka ni uperjena proti tistim zdravnikom, še zlasti družinskim zdravnikom, ki vztrajajo in izgorevajo v vedno bolj nemogočih razmerah. Spoštujemo jih in smo jim hvaležni. Pozivamo pa jih, naj nas ne odklanjajo, ker jih potrebujemo. Za zmanjšanje svojih obremenitev naj se borijo na druge načine. Pacienti jih bomo podprli.

Stavka tudi ni uperjena proti vladi, saj je šele na začetku mandata. Pacienti pa jo opozarjamo, da obljube niso dovolj. Pozivamo jo, naj obljube potrdi z dejanji. Skrbi nas njeno odmikanje obljub v prihodnost, saj bi nekatere že lahko uresničila. Napovedana reforma ne bo povečala števila družinskih zdravnikov. Čez dve leti jih bo še manj zaradi upokojevanja. Ukrepi čez leto dni bodo enaki kot bi bili takojšnji. Uvedba posebnih ambulant za izbrisane paciente je slaba rešitev. Civilna družba predlaga ukrepe, ki bi v nekaj mesecih omogočile, da bi vsak pacient imel osebnega zdravnika; z njimi se strinjajo tudi družinski zdravniki. Gre za administrativne razbremenitve, prenos dela strokovnih zadolžitev na druge sodelavce v timu in pritegnitev specalizantov drugih specialnosti. Ti ukrepi zahtevajo interventno zakonodajo, ki ob tako veliki stiski pacientov brez zdravnika za vlado ne bi smela biti problem. 

Od vlade tudi pričakujemo, da bo napovedana zdravstvena reforma odpravila sedanje parazitiranje zasebnega sektorja na javnem in da bo odpravila dvoživke. V obljubljenih usmeritvah želimo v civilni družbi videti jasno namero, da je vlada odločena zaustaviti sedanje rušenje javnega zdravstva.  Tega doslej nismo opazili pri nobenem ukrepu.

S stavko izražamo nasprotovanje  tistim posameznikom in skupinam v politiki, zdravstvu, zavarovalništvu in svetu kapitala, ki že vrsto let izčrpavajo javno zdravstvo in ga postopoma privatizirajo. Sporočamo jim, da ne bomo dopustili, da nam ugrabijo naše javno zdravstvo, naše zdravstvene domove in bolnišnice

Vladi sporočamo, da smo mi, državljani, lastnik javnega zdravstvenaga sistema in da ga ona v našem imenu samo upravlja; upoštevati mora naš interes in ne interes podjetnikov in kapitala. Pričakujemo, da bo svoje obljube potrdila z otipljivimi ukrepi. Sporočamo ji, da bo prvi preizkus njene iskrenosti v tem, kako hitro bo rešila problem pacientov brez izbranega zdravnika.

Jutri bodo stavkali najbolje plačani zdravniki, ki hočejo plače predsednice države. Pred tem jih bo sprejel minister za zdravje in verjetno jim bo popustil. Nas ni povabil na pogovor, našo stavko je razglasil za ekstremizem.  

Z današnjim dnem odpiramo nov list v zgodovini slovenskega zdravstva. Zaslišal se je glas pacientov. Ne bomo odnehali: napovedujemo nepopustljivo prizadevanje za naše pravice, za naše zdravstvene domove, za naše bolnišnice.