Ni preseneča me, da naša zakonodaja, ki do nedavna ni dopuščala posvojitve otroka istospolnemu paru, to že dolga leta dopušča samski osebi, ne da bi to omejila na heteroseksualne posameznike. Gej ali lezbijka torej lahko posvojita otroka, če sta samska. Glede na duh zakona je šlo verjetno zgolj za nedoslednost njegovih piscev, ki ni imel posledic: ne verjamem, da je kadarkoli samska oseba z istospolnimi nagnjenji dobila možnost posvojiti otroka. Drug zakon, ki obravnava postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), je bolj dosledno diskriminatoren: možnost zdravljenja neplodnosti odreka ne samo istospolnim parom, temveč tudi samskim ženskam. Kako daleč sega to zapostavljanje, kažeta dva drastična primera. V prvem primeru so ženski, ki se je zdravila zaradi neplodnosti, postopek OBMP po nenadni smrti moža ustavili, ker je postala samska. V drugem primeru se je ena od partnerk v istospolni skupnosti odločila za spremembo spola: ko je uradno postala moški, so paru odobrili postopek OBMP.

V obeh zakonodajah je na delu predsodek, da bi istospolna usmerjenost staršev kvarno vplivala na otrokov razvoj, pri diskriminaciji samskih žensk pa še predpostavka, da sta za zdravo odraščanje in vzgojo otrok potrebna oče in mati. Izločitev samskih žensk so pred dvema desetletjema podprli tudi slovenski ginekologi z bizarno trditvijo, da je neplodnost skupna bolezen moškega in ženske, ker je brez neuspešnih poskusov zanositve po naravni poti ni mogoče dokazati. (Ta trditev bo ostala zapisana v zgodovini slovenske medicine kot ena najbolj sramotnih strokovnih zlorab.) Zagovorniki dostopnosti OBMP za vse, ki jo potrebujejo, smo trdili, da naštete zakonske omejitve pomenijo kršitev ustave in več zakonov zaradi diskriminacije glede na spol, spolno usmerjenost in osebni status, vendar nas je povozila odločitev državljanov na referendumu, ki danes verjetno ne bi bil dovoljen, ker je uveljavljal voljo večine nad neznatno manjšino.  

Nekatere od opisanih kršitev je letos prepoznalo ustavno sodišče. Odločilo je, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da partnerja, ki živita v istospolni partnerski zvezi, ne moreta posvojiti otroka. S tem je istospolnemu paru odprlo možnost posvojitve, vendar pa je poudarilo, da njegova odločitev ne zmanjšuje pomena, ki ga ima tradicionalna družina za korist otroka. Kako bodo primernost posvojiteljev v posamičnem primeru ocenili centri za socialno delo? Ali bo raznospolni par ob enakih drugih pogojih imel prednost pred istospolnim? Ali bo par žensk imel prednost pred moškim parom? Domnevam, da bodo istospolni pari lahko posvojili otroka zgolj v  primerih, ko ne bo raznospolnih kandidatov.

Vendar je omara z okostnjaki odprta. Odločitev ustavnega sodišča zavrača večino utemeljitev, na katerih sloni nedostopnost OMBP istospolnim parom. Član Državne komisije za OBMP zasebno meni, da bo kmalu omogočeno zdravljenje neplodnosti lezbičnim parom. Hvalevredno, vendar ne dovolj: možnost umetne oploditve mora država priznati tudi samskim ženskam.

Stanje v evropskih državah je različno: ponekod so bolj dojemljivi za OBMP pri samskih ženskah, drugod pri lezbičnih parih. Od 43 evropskih držav jih 12 oziroma 16, odvisno od postopka oploditve, ne dovoljuje umetne oploditve samskih žensk, dobra polovica pa ženskam v istospolni zvezi.

Samske ženske so v mnogih okoljih stigmatizirane kot osebe, ki se čustveno ne morejo zavezati k stabilnemu razmerju in ne znajo ustvariti družinskih in prijateljskih vezi, zato svojemu otroku težko zagotovijo trdno čustveno in finančno okolje. Obstajajo pa tudi drugačni pogledi. Vse več strokovnjakov opozarja, da je potrebno upoštevati fluidnost sodobnih družbenih in družinskih odnosov in nov položaj ženske v njih, kar zahteva razširitev definicije neplodnosti tudi na okoliščine, zaradi katerih zdrava ženska ne zanosi po naravni poti. Ne gre samo za istospolno usmerjene ženske; vse več žensk zavestno odlaga odločitev o zanositvi v višjo starost, kar spremlja večja zahtevnost pri iskanju partnerja, ne zmanjšuje pa njihove želje po  materinstvu. Zanositev s priložnostnim spolnim odnosom brez ljubezni zavračajo iz moralnih in zdravstvenih razlogov, pa tudi pravnih zapletov v zvezi z očetovstvom. Te ženske terjajo dostop do OBMP in vse več strokovnjakov meni, da to pomoč potrebujejo kot »zdravljenje neplodnosti zaradi osebnih okoliščin«. Možnost, da se samske ženske lahko zatečejo v nekatere države po to pomoč, če jo lahko plačajo, ni ustrezna rešitev, saj vzpostavlja neenakopravnost pri omogočanju materinstva.

Zdi se, da s priznanjem dostopnosti do umetne oploditve pri lezbičnih parih ne bo težav. Dostopnost pa mora država priznati tudi samskim ženskam tako v primeru biološke neplodnosti kot neplodnosti zaradi osebnih okoliščin. Še vedno bo potrebno od primera do primera ugotavljati, ali od kandidatke lahko pričakujemo odgovorno starševstvo, vendar pa bo ob odsotnosti utemeljenega razloga za zaskrbljenost potrebno vse bodoče starše obravnavati kot primerne. Dvajset let po zloglasnem referendumu smemo upati, da se zaradi diskriminacije samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah ne bo potrebno zateči na ustavno sodišče.