Ves čas epidemije je potekala glasna javna kritika na račun napačnih in nesorazmernih vladnih ukrepov, poveljniške komunikacije, represije in kršenja človekovih pravic ter zlorabe epidemije za vzpostavljanje avtoritarne oblasti, bogatenje in korupcijo. Ampak največkrat izraženi očitek je bil  naslednji: izid epidemije bi bil znatno ugodnejši, če bi oblast upoštevala priporočila epidemiologov.  

Ali res? Ne morem se domisliti niti enega predloga epidemiologov, ki bi izboljšal potek epidemije, pa ga je oblast zavrnila. Naštejem lahko samo nekaj polglasnih zavračanj ukrepov zaradi njihove nesorazmernosti in nekoristnosti, s čemer so odrinjeni epidemiologi pokazali nekaj malega državljanskega poguma, vendar si težko zamišljam, da bi upoštevanje njihove kritike privedlo do bistveno drugačnih rezultatov. Obenem pa so ti strokovnjaki – domači in tuji na čelu s Svetovno zdravstveno organizacijo – v znatni meri odpovedali pri eni od svojih ključnih nalog: omejevanju širjenja epidemije. Dolgo časa so namreč zanikali dokaze in argumente, da se epidemija Covida-19 širi z okuženim zrakom. Ko so aerogeno širjenje bolezni po letu dni končno priznali, so to storili skoraj naskrivaj, tako da je vse do danes ključni ukrep – odstranjevanje kužnega aerosola iz zraka v notranjih prostorih – ostal v večini držav na ravni nekakšnega pomožnega ukrepa.  

Naredimo primerjavo z boleznimi, ki se širijo z uživanjem okužene vode. Kakšne  bi  bile posledice, če bi se ob izbruhu epidemije kolere posvečali maskam in umivanju rok, omejevanju fizičnega približevanja, izolaciji okuženih, iskanju cepiva in zdravljenju obolelih, ljudje pa bi še naprej pili okuženo vodo? Pravzaprav posledice poznamo: milijoni mrtvih po vsem svetu v stoletjih pred uvedbo kloriranja vode v začetku dvajsetega stoletja, ki je podaljšalo življenjsko dobo ljudi na planetu prvič od  kamene dobe in to za skoraj dvajset let. Žal pitna voda še vedno ni dosegljiva vsakemu četrtemu Zemljanu in zaradi tega še vedno umre vsako leto več kot milijon ljudi. 

Kaj pa onesnaženi zrak? Razumevanje, da je vdihavanje onesnaženega zraka vsaj toliko nevarno kot pitje okužene vode, se prebija zelo počasi. Za najbolj nevarnega onesnaževalca štejejo trdni delci PM2,5 s premerom 2,5 mikrometra in manj,  ker najgloblje prodrejo v v dihalni sistem. Med druge onesnaževalce spadajo ozon in nekateri drugi plini, hlapne organske spojine, težke kovine itd. Bolezni, ki jih povzročajo, so obstruktivna pljučna bolezen, astma in pljučni rak, pa tudi srčnožilne bolezni, bolezni centralnega živčevja in kožne bolezni. Zaradi onesnaženega zraka umre vsako leto med sedem in devet milijonov ljudi, kar ga med vzroki smrti uvršča na tretje mesto za zvišanim krvnim tlakom in kajenjem. Zanimivo je, da epidemiološka stroka med te smrti ne šteje smrti zaradi aerogenih okužb, čeprav bi jih po analogiji z okuženo vodo morala. Tudi milijon smrti zaradi pasivnega kajenja uvršča v drugo skupino. Onesnaženje zraka bi torej moralo biti med vzroki bolezni in smrti daleč na prvem mestu. Samo zaradi Covida-19 je v enem letu umrlo pet milijonov ljudi!

Danes nihče  več ne ugovarja trditvi, da do večine okužb s koronavirusom pride zaradi  vdihavanja kužnega aereosola v notranjih prostorih. K temu pa je potrebno dodati še eno odkritje: bolj kot je zrak onesnažen tudi z delci PM2,5, večja je umrljivost za Covidom-19. Opažanje je statistično in še ne pomeni vzročne povezanosti, če pa upoštevamo že dokazan vpliv onesnaženega zraka na bolezni dihalnih organov, ni preveč tvegano domnevati,  da kronična izpostavljenost onesnaženemu zraku naredi dihalne poti dovzetnejše za težji potek nalezljivih  bolezni.

Viri onesnaženja zraka v razvitih državah, kjer smo v glavnem opustili ogrevanje in kuhanje s trdimi gorivi, so pretežno zunanji: promet in proizvodnja, vendar to ne pomeni, da smo na kratek rok nemočni, ker bomo zunanji zrak čistili še desetletja dolgo. Onesnaženost zunanjega zraka se namreč prenaša na zrak v notranjih prostorih. Ker v notranjih prostorih prebijemo več kot 80 % vsega časa, je na dlani, da je takojšnji način spopadanja z onesnaženostjo zunanjega zraka čiščenje notranjega zraka. Ne samo zaradi Covida-19 ali gripe: zaradi vseh bolezni, pri katerih je soudeležen onesnažen zrak. Prizadevanje za čist zrak v notranjem okolju odpira novo poglavje v zgodovini medicine in javnega zdravstva, vsaj tako pomembno kot prizadevanje za pitno vodo.

Vse to je epidemiološka stroka med sedanjo epidemijo zanemarila. Ne samo skrbi za čist zrak, zanemarila je celo varnost zdravstvenih delavcev, ker jim ni priporočila uporabe mask FFP2, ki bi njoih same ščitile pred vdihavanjem kužnega aerosola. Obnašala se je podobno kot v času, ko je že bilo dokazano, da se kolera širi z okuženo vodo, vendar večina stroke temu še pol stoletja ni verjela.

Te dni slavimo opuščanje obvezne uporabe mask. Upam, da zaradi nesorazmernosti ukrepa in ne zato, ker menimo, da v nikaršnih okoliščinah niso več potrebne. Dnevno število okužb in umrlih  je namreč nekajkrat večje kot takrat, ko smo jih uvedli kot obvezo. Res so trenutne različice bolezni manj nevarne, obstaja tudi cepljenje in nekatera zdravila, vendar se lahko pojavi tudi nevarnejši in bolj nalezljiv sev, kar bo ob zelo nizki precepljenosti povzročilo nov val smrti ob koncu leta, ko se bomo spet zatekli v zaprte in slabo zračene notranje prostore.   

Upam, da bo oblast srečala pamet in da bo vsaj do zime poskrbela za ustrezno prečiščevanje zraka v javnih ustanovah. Upam, da bodo FFP2 maske vsaj pri najbolj ogroženih ljudeh vsaj v času epidemij postale vsakdanji pribor za sobivanje v večjih skupinah v zaprtih tesnih prostorih in v javnem prometu. Upam tudi, da bomo kot posamezniki pričeli načrtovati ukrepe za čist zrak v  prostorih, v katerih živimo večino časa.