Morda je bilo naključje, ampak vsekakor zelo prikladno, da se je Komisija za medicinsko etiko (KME) na začetku epidemije Covid 19 odpovedala eni od svojih ključnih nalog, da pripravi smernice za triažo bolnikov za primer, ko se je zaradi njihovega velikega števila potrebno odločiti, koga obravnavati prej ali kasneje ali komu celo odreči določeno storitev. To nalogo,  ki zahteva neoporečne osebnosti z  velikimi izkušnjami in znanjem, je prenesla na vodstva zdravstvenih domov. S tem je odprla pot do sporne odločitve tedanjega ministra za zdravje, da bodo stanovalci domov starejših občanov (DSO), ki bodo zboleli za Covidom-19, ostali v domu, in da je vnaprej potrebno določiti tiste, pri katerih bo hospitalizacija neutemeljena celo v primeru, da bi se jim bolezen kritično poslabšala. Selekcijo so opravili v času, ko so bile bolnišnice komaj tretjinsko zasedene, brez vednosti stanovalcev ali njihovih svojcev, s čemer so kršili več etičnih smernic in zakonov. Za podobna, čeprav ne tako dosledno diskriminatorna ravnanja v drugih državah so se nekateri politični voditelji in strokovnjaki že pokesali, ampak pot v etično Canosso jih če čaka, saj smrt desetih in več odstotkov stanovalcev domov v primerjavi s pol odstotno smrtnostjo enako starih ljudi izven domov še čaka na epilog. Med našimi odločevalci še nisem zasledil niti trohice obžalovanja, pa čeprav smo na vrhu držav z najvišjo smrtnostjo med stanovalci DSO.  

Celo nasprotno, KME je neposredno po valu javnih kritik na račun triažiranja v DSO zapisala naslednje: »KMS RS ocenjuje, da so bili napori strokovne skupine usklajeni z veljavnimi strokovnimi in etičnimi javno-zdravstvenimi načeli. Vsi ukrepi so bili javnosti sproti in razumljivo pojasnjeni…« Obenem se je razglasila za neobveščeno: »KME ni  bila seznanjena s kriteriji, po katerih so zdravniški konziliji med stanovalci DSO odločali o primernosti ali neprimernosti  bolnišničnega zdravljenja in jih zato ne more komentirati. Izraža pa upanje, da so bile odločitve ob upoštevanju funkcionalnega stanja prizadetih strokovno utemeljene in da jih je v vsakem primeru tudi mogoče pojasniti.« KME ni komentirala niti kršitve lastne smernice, da se triaža ne sme izvajati brez vednosti stanovalcev. Nekoliko se je odmaknila od svojega hvalospeva le s priporočilom, naj »skupina neodvisnih strokovnjakov presodi strokovno primernost kriterijev, po katerih se je vnaprej odločalo o tem, za koga je bolnišnično zdravljenje primerno in za koga ne«. Da te presoje še po letu in pol ni, je očitno ne zanima. Jasno: to jo še naprej odvezuje potrebe po komentiranju.

KME vse doslej ni zaščitila avtonomije stroke, čeprav je že davno postalo očitno, da uradna stroka prilagaja svoja stališča željam vlade. Najbolj osupljivo je, da ni zmogla oceniti ravnanja ministra za zdravje in strokovne skupine, ki sta z nestrokovnim in neetičnim zagotovilom takojšnje svobode gibanja napeljali državljane, da so se odločali za cepljenje z najslabšim in za mlade ženske najbolj nevarnim cepivom. Ukrep je ogrozil desettisoče ljudi, prispeval k širjenju epidemije in povzročil vsaj eno smrt. Dodajmo še hitre antigenske teste, pogoj za PCT, ki že ves čas zavajajo stotisoče državljanov, da niso okuženi in so zato manj previdni v stikih z drugimi. (Mimogrede: to isto ministrstvo se zdaj znaša nad zdravniki, ki so pomotoma  cepili nekaj oseb, mlajših od osemnajst let.) 

Smo pa dočakali bliskovit odziv KME na poziv t. i. Iniciative slovenskih zdravnikov k ustavitvi cepljenja otrok in mladostnikov proti covidu-19. Komisija je zapisala, da je v času soočanja z epidemijo na vseh ravneh ukrepanja potrebna politična in strokovna enovitost. Obsodila je izražanje mnenj in pobud zdravnikov, ki niso eksperti. »Pravica do strokovnega javnega opredeljevanja je etično utemeljena le, če se nanaša na tisto področje zdravstva, na katerem je zdravnik aktiven in spremlja njegov razvoj. Pod Iniciativo podpisani zdravniki zato z neetičnim preseganjem strokovnih kompetenc znižujejo družbeno zaupanje v priporočila slovenskih, za omejevanje epidemije odgovornih strok in z vsemi posledicami podpirajo škodljiv bipolaren odnos do cepljenja v slovenski družbi.« Za nameček je za nezadostno precepljenost, nespoštovanje omejitvenih ukrepov in podaljševanje epidemije okrivila še tiste v zdravstvu, ki v času najvišje epidemijske obolevnosti in smrtnosti pozivajo k javnim zborovanjem, na katerih se ne upošteva omejitvenih ukrepov. Ni kaj, tudi KME ima stališča, ki so presenetljivo podobna vladnim.   

Ne soglašam s pozivom Iniciative: sem trikrat cepljen in podpiram obvezno  cepljenje za izbrane skupine, na prvem mestu za zdravstvene delavce. Udeležujem pa se tudi protestov. Vem namreč, da sem na prostem vsaj dvajsetkrat, morda pa sto in večkrat manj ogrožen, ko če  bi predaval v učilnici, kjer redno izmerijo do desetkrat previsoke vrednosti CO2. KME ne  vidi etične razsežnosti enega od najbolj tragičnih spregledov pri preprečevanju okužbe: pomena  prezračevanja. Ali naj zaradi strokovne enovitosti, ki jo zagovarja KME,  sprejmem pasivnost in napake naše uradne stroke in oblasti? Naj pozabim na tragedijo v domovih za stare? Naj zagovarjam zavajanje državljanov, da so varni že na dan cepljenja? Ali da so hitri testi, za povrh še oporečni, zadostna garancija za pridobitev PCT potrdila?

Iniciativa svoj poziv vsaj zagovarja z argumenti, tako da omogoča njihovo zavrnitev s protiargumenti. Kaj je že rekel Voltaire? Za razliko od teh nekaj posameznikov, ki nimajo moči, so ukrepi oblasti, pogosto neargumentirani, usodni za veliko število ljudi. S tem, da KME zapira usta in poziva h kaznovanju ljudi, ki zgolj ognjevito zagovarjajo zelo manjšinsko stališče, spregleduje pa nestrokovna in zavržna ravnanja strokovne in politične oblasti, se sama uvršča med kršilce človekovih pravic in lastnih etičnih načel.