Razmišljanje običajnih državljanov pa tudi večine novinarjev in komentatorjev, ki presojajo ravnanje političnih akterjev, temelji na zdravorazumski presoji, kaj bi storili oni sami, če bi bili na njihovem mestu, k čemer nujno dodajo še primerjave z dogodki in osebami iz zgodovine, tako da lastnim, kakopak etičnim stališčem lahko pritaknejo pragmatizem, trgovsko podjetnost, zvijačnost, skorumpiranost in brezobzirnost drugih. Celo ob  takem pristopu je za večino opazovalcev početje Janeza Janše avtodestruktivno, saj si z njim povečuje število nasprotnikov doma in v tujini, odmika zaveznike, cementira število volivcev na golo jedro oboževalcev njegovega lika in dela, koplje lastni politični grob in radira svoje ime s seznama pozitivnih osebnosti v slovenski zgodovini. Javnost in opozicija domnevata, da bo zaradi svojega početja volitve izgubil. Pa bomo volitve sploh imeli?  

Primerjava Janše s škorpijonom iz basni, ki se ne more odpovedati skušnjavi, da bi pičil žabo, ki ga nosi čez vodo, ga kaže kot nemočnega ujetnika lastnih demonov in obsedenosti. Prepričan  sem, da on na svoja dejanja gleda kot na strategijo osvajanja dolgotrajne oblasti. Še sveža zgodovinska izkušnja nas uči, kako je z izmišljanjem in preganjanjem notranjega sovražnika, podreditvijo sodne in zakonodajne oblasti, paravojaškimi skupinami, kristalnimi nočmi in požigom parlamenta mogoče doseči absolutno oblast. Janša ve, da volivcev ne more še enkrat preslepiti tako, da bi se pritajil pod spravljivo masko, kot je to storil pred volitvami leta 2004, zato se je vrnil k metodi, ki jo najbolj obvlada: k netenju in vzdrževanju konflikta med državljani. To mu je uspelo: ozračje nezaupanja in sovraštva sega do dvoran evropskega parlamenta. Na svojo žalost pa s tem ni pridobil novih častilcev: protestniki, miroljubni sprehajalci in kolesarji, se nikakor nočejo spremeniti v razbesnelo množico, ki bi razbijala izložbe, ropala trgovine in zažigala avtomobile; pri mirnih protestih vztrajajo kljub provokacijam rumenih jopičev in kljub z ničemer izzvani policijski represiji. Še več: imeli smo vtis, da so policisti, ki so opravljali naročeno raboto, pod maskami zardevali, ko so nekako brezvoljno podirali državljane na tla in jih zasipali z vodo in solzivcem. Prepričan sem, da bi mnogi tudi sami korakali med protestniki, če tisti dan ravno ne bi nosili uniforme.

Janša torej ne more doseči tega kar si želi: da bi ga ljudje videli kot junaka, ki se žrtvuje za ogroženo demokracijo. Ali bo svoje početje stopnjeval? Morda pa je ljudem potrebno bolj nazorno prikazati, kako zelo je ogrožen? Na to nakazuje spodletela farsična epizoda s pošiljanjem nabojev in grožnjami s smrtjo na naslove predsednika vlade in njegovih ključnih operativcev ter njihovih družinskih članov. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da nasprotniki sedanje oblasti ne potrebujejo nasilnega rušenja sedanje oblasti, dovolj je, da zahtevajo volitve. Poleg tega se tudi najbolj izprijeni posamezniki zavedajo, da bi si z grožnjami ženam in otrokom nakopali gnev javnosti. Kakorkoli, dogodek je bil tako diletantsko izveden, da so se mediji že po nekaj dneh prenehali ukvarjati z njim. Ne dovolj hitro: na podlagi nekaterih strokovnih mnenj, ki so še pred padcem zavese prodrli do javnosti, smo lahko prepričani, da si je oblast patrone pošiljala kar sama. To bi zelo verjetno dokazala neodvisna preiskava, ki pa je seveda na bo.

Nujno se moramo vprašati, kaj sledi. Ali nas čaka pravo prelivanje krvi, pri katerem bi predsednik vlade lahko dobil veličastno vlogo žrtve? Na spletni strani Nove24TV smo 11.9.2021 prebrali: »Da bi nova komunistična revolucija morebiti uspela, je treba najprej ubiti premierja demokratično izvoljene vlade in zmagovalca vojne za neodvisnost Republike Slovenije, Janeza Janšo. Atentat novih komunističnih revolucionarjev na Janeza Janšo visi v zraku že več kot eno leto. Najbližje temu je bila komunistična gestapovka Tea Jarc dne 21. 8. 21 na Kredarici.« In na drugem mestu: »Sinčki in hčerkice bivših in sedanjih komunističnih funkcionarjev na proračunski infuziji, rojeni z zlato žlico v riti, pleničarji in gatarji, si pravega atentata sami ne upate izvesti. Preden pa naščuvate in plačate za atentat na premiera Janeza Janšo kakšnega primitivnega, kriminalnega in zadrogiranega južnjaka, si kupite direktne letalske karte za Severno Korejo, Venezuelo ali Kubo, ker humanitarnega koridorja ne bo.« Janšev medij dobesedno izziva njegove nasprotnike, naj izvedejo atentat na njega, obenem pa jim že vnaprej pripisuje krivdo in napoveduje obračun brez milosti.

Ni opaziti, da bi se skrb za varnost predsednika vlade, ki se s potovanji po Sloveniji dobesedno nastavlja atentatorjem, ki jih napoveduje njegova televizija, kakorkoli povečala. To lahko pomeni dvoje: da Janša ve, da atentat ni na  vidiku, ali da se bo zgodil le po njegovi  volji. Samoatentatov je v svetovni zgodovini malo, če sploh kaj; oblastnike, ki jim morda kaj takega pride na misel, je zagotovo strah, da bi se kaj sfižilo: da bi se zadrogiranemu južnjaku stresla roka ali da bi napačno razumel navodilo. Skratka: možnost (samo)atentata je zgolj hipotetična, ampak nevarnost za koga drugega iz predsednikovega kroga pa nemara ni zanemarljiva.  

Seveda so na voljo še druge možnosti: ponoven poskus nasilja na ulicah in smrtne žrtve, požig Reichstaga, pardon, parlamenta, odlog volitev, izredno stanje, državni udar? Kaj pomeni menjava vseh vodilnih kadrov v policiji?

Vnaprej sprejemam kritiko, da pišem o nevarnostih, ki ne obstajajo. Ampak vseeno pozivam vse tiste, ki bi  ob morebitnih kriznih dogodkih razsojali, kdo je žrtev in kdo nasilnež, naj dobro premislijo. In naj se  spomnijo, da se obtoženci na nurnberških procesih niso mogli sklicevati na ukaze nadrejenih.

Ostaja mi zadovoljstvo, da je Slovenija majhna država in brez moči. Ni mi treba razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi bila velika in močna kot Nemčija.