Nika Vistoropski

Zdravstvo naj bi bilo tik pred zlomom. Kaj to zares pomeni?

Da je zdravstvo tik pred zlomom, poslušamo ves čas epidemije, tudi ko smo imeli desetkrat manj okužb kot danes. To pretiravanje je omogočalo, da so se ukrepi nenehno predstavljali kot nekaj, kar naj prepreči zlom, in služilo kot izgovor, da so strokovni odločevalci celo ob na pol praznih bolnišnicah zadrževali kovidne bolnike v domovih starejših občanov, zelo malo ali nič pa niso storili za usmerjeno varovanje starejših ali oseb v najbolj izpostavljenih javnih prostorih: na delovnih mestih, v šolah, vrtcih in v javnem prevozu. Res pa je, da v času, ko potrebe močno presežejo možnosti, klecnejo tudi najbogatejši sistemi: že lani so nekatere razvite države morale prositi sosede, naj prevzamejo del njihovih bolnikov. Zlom zdravstva lahko primerjamo z avtobusom, v katerem so natlačena tudi stojišča, pa je na peronu še vedno nekaj potnikov; v času pred epidemijo so ti potniki za silo lahko čakali na naslednji prevoz, sedaj pa bodo pred vrati ostajali tudi taki, ki  naslednjega avtobusa ne bodo dočakali. To bo pomenilo triažo: dnevno odločanje o tem, kateri  bolniki imajo prednost. Upam, da bo tokrat spoštovano etično in zakonsko določilo, da imajo vsi ljudje enako pravico do najboljšega možnega zdravljenja in ne bo več prihajalo do diskriminacije starejših.  

Nič čudnega, da zaupanje zdravnikom upada. Vsak dan poslušamo o prevarah, kriminalu, celo dvojnem življenju zdravnikov dvoživk. 

Tudi zdravniki so navadni smrtniki, ki delajo napake; poleg njih pa tudi taki, ki načrtno in v svojo korist škodujejo javnemu zdravstvenemu sistemu. Kar je narobe, je to, da zdravstveni ceh take posameznike tolerira in jih pogosto brani, namesto da bi se od njih distanciral. To povzroča, da javno mnenje pripisuje slaba dejanja posameznikov vsem zdravnikom: vsi so zaslužkarji, vsi so podkupljivi, vsi ustvarjajo dolge čakalne dobe, iz katerih kujejo dobičke v svojih zasebnih ordinacijah. Sam sem prepričan, da večina zdravnikov v javnemu zdravstvenemu sistemu dela dobro in požrtvovalno in da jih razgradnja javnega zdravstvenega sistema, ki jo izvajajo njihovi kolegi, tudi njihovi šefi,  frustrira. Večkrat jih sprašujem, zakaj ves čas molčijo in dopuščajo, da nekateri njihovi kolegi od znotraj razgrajujejo sistem, v katerem delajo z ramo ob rami. Največkrat mi odgovorijo, da procesa tako ali tako ni mogoče zaustaviti, ali da se se ne želijo izpostavljati, saj so tisti, ki najbolj škodijo, pogosto njihovi šefi, vodstveni delavci, ki si ustvarjajo dohodek v javnem in zasebnem sektorju in obenem zaradi svojega položaja v zdravniški zbornici, društvu, sindikatu, medicinski fakulteti ali na ministrstvu za zdravje zaradi osebnih interesov slabijo javni sistem. Če o tem, kako slab in neučinovit je javni zdravstveni sistem, govorijo tisti, ki so odgovorni zanj, seveda ni čudno, da to potem začnejo verjeti vsi ljudje.

Ali torej trdite, da slika, ki jo vidi običajni državljan, ni prava in da je naš zdravstveni sistem dober?

Ne, slika je žal prava. Trdim samo, da slabosti javnega zdravstva ne  bo odpravila njegova privatizacija. Trdim, da se slabosti namenoma ne odpravljajo, da bi odprle pot privatizaciji. Trenutna dušeča klima je posledica dolgoletnega zanemarjanja zdravstvenega sistema, na prvem mestu nezadostnega financiranja, ki za razliko od vseh razvitih držav raste počasneje kot BDP. Imamo od dva do trikrat manj javnega denarja na glavo prebivalca kot razvitejše države EU. Nič čudnega, da smo zato na dnu v EU po kadrih, opremljenosti in obsegu storitev. Na drugem mestu je slabo upravljanje, ki seže v vrhove vseh ustanov od izvajalcev do plačnika in za katerega je kriva država, ki se kot lastnik zdravstvenih ustanov na škodljiv način vpleta v njihovo vodenje. Mali problemi, rešljivi takoj, se nerešeni kopičijo in preraščajo v velike. Vodstveni kader trdi, da nima moči, da bi jih odpravljal. Mislim, da je prav to neukrepanje tisto, kar celo najbolj požrtvovalne posameznike spravlja v obup in jih potiska v zadovoljevanje osebnih interesov. Državljani vidijo končno posledico: slabo dostopnost in dolgotrajno čakanje na preglede in preiskave.

Kako so te razmere  vplivale na spopad s covidom-19?

Kljub slabostim je naš javni sistem na začetku epidemije dokazal prednost pred razdrobljenim zasebnim zdravstvom v nekaterih drugih državah. Nato pa je nastopila vlada s s svojimi polvojaškimi represivnimi ukrepi, ki zelo pogosto niso imeli razumne utemeljitve in ki so ustvarili globok razkol med oblastjo in državljani – tako globok, da državljani danes sebi v škodo zavračajo celo dokazano koristne ukrepe. Tem ukrepom je pohlevno sledila tudi vladna strokovna skupina in jim dajala videz legitimnosti. K temu dodajmo še kriminalno pristransko nagrajevanje zdravstvenih delavcev, kjer so zdravniki pobrali levji delež, čeprav so z delom za kovidne bolnike daleč najbolj obremenjene medicinske sestre.  

Člani vladne strokovne skupine za covid-19 z ministrom na čelu kažejo jalovo podobo t. i. zdravniške etične pokončnosti. Kako je mogoče ostati strokoven, a hkrati tiho podpirati ukrepe, ki jih vlada sprejema mimo njih?

Etične pokončnosti pri članih strokovne skupine nisem zaznal. Za slabo vodenje epidemije so bistveno bolj krivi, kot jih običajno prikazujejo mediji. V njih želijo videti žrtve politike. Pa niso. Vsaj zaenkrat naša oblast še ni tako totalitarna, da bi jih poslala v gulag, če bi se odločno uprli nestrokovnim in škodljivim ukrepom. Vedno, vsak dan so imeli in imajo možnost, da javno nasprotujejo določenemu ukrepu in odstopijo. Ali se res lahko opereš krivde, če šele po tragični smrti mlade osebe sporočiš, da si določenemu ukrepu nasprotoval? Strokovna skupina tudi pri drugih stvareh ni nedolžna. Prepričan sem, da odločitev, naj se stanovalci domov starejših občanov, ki zbolijo za covidom-19, zdravijo kar tam, ni zrasla na vladnem zelniku. A to ni edina njena napaka. Že več kot leto in pol zanemarja pomen odstranjevanja okuženega zraka iz javnih prostorov kot ključnega ukrepa za omejevanje širjenja okužbe. Daje podporo politikom, ki trdijo, da  bo tudi  v zimskem času zadostovalo naravno prezračevanje učilnic, in se ob tem požvižga na to,  da učinkovito prezračevanje pomeni, da bo temperatura v prostorih padla pod deset stopinj Celzija.

Menite, da bi moral minister Poklukar po nesrečni smrti dekleta, ki se je cepila s cepivom Janssen, odstopiti?

Najmanj to! Saj je bil prav on tisti, ki je predlagal, naj se ljudem že na dan cepljenja odprejo vsa vrata. Ta odlok je bil zavestno pripravljen kot limanice, na katere so se ujeli državljani. Ne gre samo za eno znano smrt, ukrep je desettisoče izpostavil tveganju okužbe in je zanesljivo prispeval k obsegu sedanje epidemije.

Mi lahko kot zdravnik pojasnite, kaj se dogaja v glavah teh ljudi? Za njimi so leta požrtvovalnega dela, potem pa, ko pristanejo na pozicijah moči, kar pozabijo, zakaj so postali zdravniki.

Verjetno sta konformizem in oportunizem večinski značajski lastnosti. Ljudje ne marajo stresov, želijo samo v miru opravljati svoje delo. Je pa hudo narobe, da v naši družbi prav te značajske lastnosti pomagajo pri plezanju po hierarhični lestvici. Na visokih položajih boste le redko našli ljudi, ki so kdaj prej v svojem življenju opozarjali na napake in jih pomagali reševati. Trenutna kadrovska zasedba na vodilnih mestih je veliko slabša, kot smo jo imeli v zadnjem desetletju prejšnje države. Takrat je šlo oblasti že zelo za nohte in ugotovila je, čeprav prepozno, da ji oportunisti ne koristijo. Današnja oblast v svoji samozaverovanosti te stiske ne čuti. Če se vrnem k zdravniku, ki pride na oblast: ne gre toliko za to, da ga je oblast spremenila: z oblastjo se pokažejo tiste značajske poteze, ki na spodnjem klinu lestvice niso bile opazne.

Ostajajo člani strokovne skupine na svojih položajih zaradi denarja, je to vse?

Vse bolj se kaže, da je vse na prodaj: od lažnega potrdila o cepljenju do strokovnega mnenja vrha stroke, ki sledi diktatu naročnika. Še več: na prodaj je tudi strokovni molk.