Oblast bi nas na vse načine rada prepričala, da PCT ukrep deluje in marsikdo ji poskuša ustreči. V ponedeljek, 26. septembra, je voditelj televizijskega dnevnika poročal: Dobra novica, epidemija se umirja, potrjenih primerov okužb je bilo včeraj šest manj kot prejšnjo nedeljo. Če bi vrgel pogled na podatke prejšnje nedelje, morda je on vodil dnevnik, bi videl, da so takrat opravili dvesto petdeset več PCR testov. Ko to uskladimo, se dobra novica spremeni v slabo: okužb ni bilo manj, ampak šestinštirideset več.
Število obolelih narašča, je bil 29. septembra resnoben voditelj oddaje, in umrlo je še devet ljudi. Ampak, je dodal kot nekdo, ki tudi v slabi stvari najde nekaj dobrega, bilo pa je sedem ljudi manj hospitaliziranih kot prejšnji dan. Ne morem se odreči cinizmu: če so odpeljali vse mrtve, bi jih moralo biti devet manj. In za krono vsega: če bi upošteval število opravljenih testov, bi lahko sporočil, da se število okuženih ni povečalo, ampak zmanjšalo za štiriinštirideset.
Ta teden smo v četrtek slišali še eno vzpodbudno novico: sedemdnevno povprečje novih okužb je za sedem primerov manjše kot teden poprej. Če bi televizijski uredniki pogledali na Sledilnik, bi bila novica še boljša: razlika med neobdelanimi številkami kaže zmanjšanje za devetindvajset primerov. Žal se tudi tu po uskladitvi s številom testiranj dobra novica spremeni v slabo: število primerov ni za sedem ali devetindvajset manjše, ampak za enajst večje.
Od 15. septembra, ko je bil uveden PCT pogoj, se je v treh tednih – do petka tega tedna – število PCR testov, ki jih opravijo vsak dan, zmanjšalo za sedemnajst odstotkov, delež pozitivnih testov pa je ves ta čas nespremenjen: niha med osemnajst in dvaindvajsetimi odstotki. Osnovnošolsko sklepanje gre takole: če vsako drugo jabolko vsebuje črva, je med stotimi jabolki petdeset črvivih, med osemdesetimi pa štirideset. Kdo bi verjel, da ti dve štetji dokazujeta, da se črvivost jabolk zmanjšuje? Bralcu prepuščam ugibanje, ali je zmanjševanje števila testov naključno.
Na televiziji najbrž ne računajo sami, pomagajo jim strokovnjaki. Eden od njih je znanstvenik Leon Cizelj z Inštituta Jožef Štefan. Ta je že teden dni po uvedbi PCT pogoja izjavil, da se krivulje obračajo navzdol in zasluge pripisal ukrepu. V naslednjih dneh so na televiziji in v tiskanih medijih večkrat navajali zapis s spletne strani Inštituta Jožef Štefan, da se naraščanje epidemije upočasnjuje in da to po njihovi oceni (ni jasno, čigavi) pomeni, da pogoj PCT dobro deluje. Te izjave nisem našel, morda so jo odstranili, našel pa sem opozorilo, »da širitev virusa v populaciji opazujemo s približno enotedenskim zamikom, kar predstavlja dobo od okužbe do rezultata testa«. To pomeni, da obračanja krivulj navzdol v prvem tednu po uvedbi PCT pogoja ni zasluga tega pogoja.
Moji preračuni kažejo, da se je v treh tednih od uvedbe PCR pogoja število okužb zmanjšalo za tri in pol odstotke, od tega največ v prvem tednu (za dva in pol odstotka). Če to sploh lahko imenujemo trend, je bil najbolj viden v prvem tednu in se je kasneje umiril. Z drugimi besedami: učinka PCT ukrepa doslej ni bilo mogoče dokazati.
Druga zgodba: tudi »strokovno medicinsko« pojasnjevanje ministrstva za zdravje, zakaj so osebam, ki so se cepile s cepivom Janssen, že na dan cepljenja podelili status cepljene osebe, sodi v rubriko neumnosti in strokovne nepoštenosti. Vsebina je naslednja: »Gre za administrativen ukrep, da ljudje ne bi bili podvrženi stroškom testiranja, ob zavedanju, da imunska zaščita nastopi štirinajst dni po cepljenju… Ob tem dodajamo, da omenjeni ukrep ni poslabšal epidemiološke situacije ali povzročil večjega pritiska na bolnišnice, kar pomeni, da so se ljudje zavedali, da imunost nastopi po štirinajstih dneh.«
Bilo bi bolje, da bi molčali. Ali je šlo res zato, da so cepljenim hoteli prihraniti stroške? Namesto, da so jih oprostili testiranja in s tem kršili lastni PCT ukrep, bi jim lahko zagotovili brezplačno testiranje. Zatrjevanje, da določilo o takojšnji varnosti cepiva, ki v resnici začne ščititi šele po dveh tednih, ni poslabšalo epidemiološke situacije (kar ni mogoče dokazati), pa bo šlo v anale najneumnejših strokovnih argumentacij: pisci trdijo, da so se cepljeni zavedali nevarnosti in niso ravnali tako neumno, kot jim je dovoljevalo vladno določilo. Manjkal je samo še stavek: umrla je samo ena oseba, ki pa si je sama kriva, ker se nam je pustila zavesti.
Iz vsesplošnega izmikanja odgovornosti je mogoče razbrati, da nekateri, ne pa vsi člani dveh svetovalnih skupin za Covid-19 niso vedeli, da bo vlada sprejela strokovno nevzdržno določilo o cepivu Janssen, da pa je NIJZ pravočasno opozoril ministrstvo za zdravje, »da ima epidemiološka služba težave zaradi omenjenega odloka, ker je ta v neskladju s strokovnimi spoznanji, ki kažejo, da zaščita ni vzpostavljena takoj po cepljenju.« Ampak že dan kasneje so zanj vedeli vsi. Zaradi strokovne poštenosti in odgovornosti do ljudi bi morali ljudi javno opozoriti in odloku nasprotovati. Pravočasno pa je vedel minister za zdravje, sodeloval je pri sprejemanju odloka. Minister za zdravje je zadnji branik strokovne poštenosti in zdravja ljudi pred nestrokovnimi posegi vlade. Nič ga ne opravičuje. Z odlokom se je strinjal, čeprav je vedel, da je nevaren.
In še o sprenevedanju okrog vprašanja, čigava je bila odločitev o zavajanju s cepivom Janssen. To ni bil minister Poklukar pa tudi drugi ministri ne. To je bil lahko samo predsednik vlade. Samo on lahko stroki navkljub določi, kdaj zdravilo začne delovati, pa tudi kdaj se epidemija konča in kdaj podivja. On ukazuje tudi virusu.