Pri PCT pogoju za vstop v javno življenje (preboleli, cepljeni, testirani) buri pri vladnem ukrepu zadnja črka, ki jo mora posameznik na novo potrditi najmanj enkrat pa vse do trikrat na teden, saj za prva dva pogoja že pri enkratni izpolnitvi pridobi (dolgo)trajno digitalno potrdilo. Testiranje na lastno pobudo opravijo v skrbi za zdravje tisti, ki so bili v stiku z okuženo osebo, ali pa imajo simptome, ki bi lahko pomenili okužbo s koronavirusom. Za testiranje pa ima v imenu javnega zdravja interes tudi skupnost, država, ki želi s pomočjo presejanja čim večjega števila ljudi odkriti okužene posameznike. Ta drugi razlog predstavlja ljudem najmanj nadležnost, po zadnjem vladnem odloku pa tudi finančno breme, ki krivično udarja prebivalce z  najnižjimi dohodki: z zneskom za en test se štiričlanska družina prehranjuje vsaj en dan. (Ker gre za javni interes, bi moralo biti obvezno testiranje brezplačno ali pa vsaj odvisno od dohodka.)

Ukrep je nedosleden in epidemiološko neustrezen. Očitamo mu lahko, da najbolj površno obravnava zaposlene na delovnih mestih, kjer se je med preteklimi valovi epidemije odigralo največ okužb. Namesto, da bi se prav tam najbolj posvetil odkrivanju okuženih, je zaposlenim naložil samotestiranje enkrat na teden in še to pod nadzorom delodajalca. Zaposleni, ki se počuti zdravega, ne koprni po tem, da bi ga skupaj z družino zaprli v karanteno; še manj ima tak interes njegov delodajalec. Upam si staviti, da bodo na delovnih mestih odkrili znatno manj pozitivnih testov kot med testiranjem v zdravstvenih domovih. Pa tudi pravi negativni test se lahko že čez en dan spremeni v pozitivnega, česar pa naslednjih pet dni nihče ne  bo odkril. Mimogrede: šole so bile marsikje razglašene kot drugi najpomembnejši vir okužb in tudi v njih se bodo učitelji samotestirali le enkrat na teden. Zaključek: glavna žarišča okužb – delovna mesta, kjer se stotisoči zaposlenih iz različnih »mehurčkov« družijo vsak dan dolge ure in z nastopom hladnejšega vremena v vse bolj zaprtih prostorih, bodo ostala enako nevarna kot doslej. In brez FFP2 mask.

Rezultati testov, ki jih bodo izvajali zdravstveni domovi, bodo verodostojneši, vendar ne bodo vselej učinkovali tako, kot bi bilo prav. Ljudje, ki želijo prestopiti prag trgovine, kozmetičnega salona, koncertne dvorane, telovadnice ali gostilne, potrebujejo negativen test; nekatere dogodke so rezervirali ali plačali vnaprej. Zato se bodo mnogi skušali prebiti mimo kontrol z negativnim testom sorodnika ali prijatelja. Ali bo redar na vhodu ljudi tudi legitimiral?  

Ob vsem tem pa cepljenim in prebolevnikom testiranje sploh ni potrebno.  Zadnje raziskave kažejo, da v nosni sluznici teh ljudi zlasti delta varianta virusa preživi in se namnoži enako kot pri prvič okuženih, tako da so tudi oni lahko prenašalci okužbe, čeprav ne zbolijo.   

Zakaj vlada vzpostavlja ukrep, ki prekipeva od neučinkovitosti in ne  bo prispeval k  večji varnosti? Stranski razlog je zelo verjetno osebna ali strankarska povezava ljudi v oblastni strukturi z dobavitelji, ki jih simbolizirajo mladeniči v tesnih suknjičih na goli koži: le-ti bodo ob dolgotrajni veljavi ukrepa zaslužili milijone. Ključni razlog pa je prisiljevanje ljudi v »prostovoljno« cepljenje, zvijanje rok prebivalstvu, dokler ne bo popustilo. Temu smo v stari državi rekli »obvezno prostovoljno«. Sprijenost tega ukrepa je kričeča: oblast noče prizadeti gospodarstva,  zato bodo zaposleni na delovnem mestu in šolah še vedno raznašali virus, pač pa jim želi napraviti življenje v prostem času čim bolj neznosno. Pri tem moram biti natančen: seveda je še kako potrebno, da se cepi čim več ljudi, pravzaprav vsi razen zdravstvenih izjem, ampak verodostojna oblast tega ne bi smela doseči z zvijačo in pritiskom. Našo vlado paralizira strah pred poslabšanjem javnega mnenja, če bi uvedla obvezno cepljenje. Oblast, ki v resnici deluje v javnem interesu, se ne bi smela obotavljati pred nepopularnimi ukrepi, pa četudi za ceno jeze dela prebivalstva. Ker je zlasti zaradi lastnega katastrofalnega upravljanja z epidemijo prispevala k stanju, ko res ne more pričakovati, da bo prišlo do zadostne precepljenosti po prostovoljni poti, bi morala zbrati pogum za obvezno cepljenje: najprej za zdravstvene delavce, pa za delavce v domovih starejših občanov, za pedagoške delavce in za zaposlene v javnih službah. Vlada podcenjuje svoje državljane: niso tako neumni, da niso uvideli, da jim je podtaknila obvezno cepljenje, ne da  bi ga tako imenovala. Poleg bojazljivosti tudi zato, ker bi jim ob sicer redkih primerih zapletov cepljenja morala plačati odškodnino. Pa bo ta odškodnina neznatna v primerjavi s škodo, ki jo vlada povzroča z napačnimi ukrepi ali pa z odsotnostjo pravih ukrepov.    

Ob odsotnosti pravih ukrepov še nekaj o prezračevanju. Pred tednom dni so v neki šolski učilnici namerili koncentracijo ogljikovega dioksida tik pod 6000 ppm.  Za osvežitev spomina: v zunanjem zraku znaša koncentracija CO2 400 ppm. Novi standardi zahtevajo, da v notranjih prostorih ne sme preseči 800 do 900 ppm. Pri vrednostih nad 1500 upade sposobnost učencev za reševanje matematičnih testov za 25 odstotkov. Pri vrednosti 6000 je v zraku, ki ga oseba vdihuje, skoraj petina zraka, ki je bil prej v pljučih nekoga drugega. Tudi okuženega.

Vladni odlok, ki uvaja obvezno prostovoljno cepljenje, se prezračevanja dotika pišmeuhovsko, v enem stavku: »Izvajalci dejavnosti…upravljavci poslovnih stavb…morajo poskrbeti za redno prezračevanje zaprtih prostorov, v katerih opravljajo dejavnost oziroma jih upravljajo.« Šole imajo okna, kajne? Uporabe FFP2 mask, ki zadržijo aerosol, odlok sploh ne omenja.

Z denarjem, ki ga porabimo v nekaj mesecih samo za hitre teste, bi lahko opremili vse učilnice in vse sobe v domovih starejših občanov v državi s čistilniki zraka.