Dr. Marjan Fortuna je 14. avgusta v Dnevnikovem Objektivu opisal zapostavljeno prezračevanje glavne stavbe Univerzitetnega kliničnega centra in drugih ljubljanskih bolnišnic, obenem pa  opozoril tudi na onesnažen zrak v zunanjem okolju teh ustanov. Njegov opis bi tudi sam lahko obogatil z anekdotičnimi pripovedmi o več centimetrskih plasteh nesnage in mrtvih žuželk, ki jih v prezračevalnih ceveh UKCL odkrivajo vzdrževalci. S tem pa se moje strinjanje s tem besedilom neha.

Dr. Fortuna meni, da »je UKCL zastarela bolnišnica, zato je vsaka večja investicija metanje denarja skozi okno. Potrebna je čimprejšnja izgradnja nove, moderne bolnišnice, toda do takrat bo preteklo precej let«, tako da »o ustreznem prezračevanju lahko še kar nekaj časa samo sanjamo.« Na drugem mestu nas opozarja: »Ker ne gre samo za infekcijske bolezni, ampak tudi za izpostavljenost prašnim delcem ter drugim škodljivim snovem našega okolja, vključno s kancerogenimi agensi, sta načrtovanje in gradnja novih bolnišničnih kapacitet izrednega pomena.« Po njegovem smo torej v brezizhodnem  položaju: pred škodljivimi snovi iz notranjega in zunanjega okolja današnjih bolnišnic se lahko rešimo le z gradnjo novih bolnišnic, ki pa jih še mnogo let ne bomo, vlaganja v boljše prezračevanje obstoječih stavb pa so nesmiselno zapravljanje denarja. In ko bi pričakovali, da bo podprl vsaj naravno prezračevanje (odpiranje oken), zavrne tudi to: zatrdi, da je (vsaj v v ljubljanskem onesnaženem okolju) odpiranje oken bolj škodljivo kot koristno in da je bolje, da tega ne počnemo. 

No: dr. Fortuna nas tudi »potolaži«: prezračevanje bolniških sob, hodnikov, sanitarij in vsega preostalega je seveda pomembno za preventivo širjenja okužb, ni pa najpomembnejše. Da bi utemeljil trditev o manj pomembni vlogi prezračevanja, v svojem prispevku ležerno meša različne povzročitelje bolezni, ki se seveda vsi ne prenašajo po zraku. Za laičnega bralca naj poenostavljeno zapišem, da se v notranjem okolju stavb lahko srečamo s škodljivci, ki delujejo s takojšnjimi posledicami v obliki posamičnih okužb ali epidemij (n.pr. virusi, bakterije) in s tistimi, ki prispevajo h kroničnim  boleznim (n.pr. cigaretni dim, radon in druge kancerogene snovi) in njihovo delovanje zaznamo šele na dolgi rok. Infekcijske klice se prenašajo na različne načine. MRSA (na antibiotik meticilin odporni stafilokok), ki ga omenja dr. Fortuna, se širi v bolnišnicah preko onesnaženih rok (zlasti zdravstvenih delavcev) in površin v okolici okuženega. Pri preprečevanju te okužbe prezračevanje ni v ospredju, pač pa pogosto umivanje in razkuževanje rok. Nekatere epidemije se širijo z okuženo vodo: v manj razvitih predelih sveta je tak primer (še vedno) kolera, v naših bolnišnicah je to legionarska bolezen, ki vdre v bolnišnico prav tako z okuženo vodo, vendar se ne prenaša z zauživanjem, temveč z vdihavanjem okuženih vodnih kapljic – aerosola, ki nastajaja na primer med tuširanjem. Najbolj množično zbolevanje z najhujšimi posledicami pa povzročajo respiratorne okužbe (n. pr. gripa, Covid-19), ki se prenašajo po zraku preko aerosola, ki ga izdihujejo okuženi bolniki in ki v zaprtem prostoru dolgo lebdi v zraku. Kljub drugačnim začetnim ukrepom se je izkazalo, da pri koronavirusu razkuževanje površin  nima pomena, maske so koristne  v primeru, da zadržujejo aerosol (FFP2 maske), prezračevanje pa je ključnega pomena, saj iz prostora odstrani kužno snov ali jo vsaj zelo močno razredči. Naj omenim še snovi, ki pretijo iz zunanjega okolja in zaradi katerih dr. Fortuna priporoča zapiranje oken: ali meni, da snovi iz hudo onesnaženega zunanjega zraka industrijskega mesta ne prodrejo v notranjost bivališč? V primeru radona je zapiranje oken še dodatno nespametno: čeprav prihaja od zunaj, se kopiči v kletnih in pritličnih prostorih in iznebimo se ga lahko samo s prezračevanjem.  

Kaotično naštevanje različnih škodljivih snovi iz zunanjega in notranjega okolja služijo piscu za zmanjševanje pomena prezračevanja. »Bolj pomembna sta načrtovanje in gradnja takih zdravstvenih objektov, v katerih bodo bolniki in zaposleni čim bolj zaščiteni pred prenosom okužb med zdravimi in bolnimi ter tudi med bolniki.«

Nikakor se ne strinjam, da je zaradi škodljivih snovi v zunanjem in notranjem okolju bolnišnic potrebno na novo sezidati bolnišnice na drugih, bolj zdravih lokacijah (v druge razloge za novogradnje se v tem prispevku ne spuščam). Kar se bolj zdravega zunanjega okolja tiče, se je potrebno spomniti, da človek razen zadnjih let življenja biva v bolnišnici največ nekaj tednov, ves preostali čas pa se s natanko enakim zunanjim okoljem spopada na delovnem mestu, v domačem okolju in med hojo po mestnih ulicah. Ali naj se skupaj z bolnišnicami preselimo v zdravo okolje kar vsi? Ali se ne bi ob sedanjem načinu življenja onesnaževanje skupaj z nami razširilo tudi na vrh Triglava?  Pravi odgovor so sistemski in ciljani ukrepi za odpravljanje onesnaževanja zunanjega okolja, ne pa bežanje pred njim, ker mu ubežati ne moremo.

Nemara pa dr Fortuna meni, da so nove bolnišnice potrebne zaradi onesnaženega notranjega okolja? Pogrešam argumente, kako bi nova bolnišnica (namesto izboljšanja stanja v obstoječi) prispevala k prenosu okužb: navaja zgolj osebno zaščitno opremo, omejitve stikov in gibanja ter testiranje. Zaradi tega ne potrebujemo novih zidov. Velikokrat se je že izkazalo, da so MRSA, Legionella, gripa in koronavirusi velik problem tudi v najmodernejših bolnišnicah.

Stališče dr. Fortune je podobno tistemu, ki ga je md epidemijo Covida-19 dolgo zagovarjala Svetovna zdravstvena organizacija in ga še vedno sporoča tudi slovenska uradna stroka. Prevedeno v praktičen jezik je približno naslednje: »Že že, prezračevanje je najbrž koristno, ampak ne pretiravajmo. Edina prava stvar je cepljenje.« Naj takoj zapišem: izrecno zagovarjam cepljenje in pozivam omahljivce, naj ponovno pretehtajo razloge, da se ne odločijo zanj. Vendar pa cepljenje ne more nadomestiti zračenja, saj deluje na drugem členu v verigi okužbe: zračenje preprečuje, da  bi prišli v stik z bolezensko klico, cepljenje pa predpostavlja, da smo izpostavljeni okužbi, ki jo  bomo s cepljenjem lažje premagali.  Na podoben način so zdravniki v preteklosti kljub dokazom zanemarjali vlogo širjenja kolere z okuženo  vodo in vlogo nesnažnih rok zdravnikov pri prenašanju poporodne mrzlice. In da ne bom ostal pri zgodovini: še danes se srečujemo s podcenjevanjem pomena razkuževanja rok pri preprečevanju prenosa MRSA in mnogim smrtim zaradi tega. Pri razumevanju pomena okuženega zraka živimo v času izpred sistemske skrbi za pitno vodo, ki je v zadnjih sto letih rešilo stotine milijonov življenj.  Zaradi  spregledovanja pomena okuženega zraka med epidemijo Covida-19 so v svetu umrli milijoni in v Sloveniji tisoči.

Prispevek dr. Fortune se je pojavil v času, ko je peščici strokovnjakov in znanstvenikov iz vsega sveta po več kot letu dni uspelo prepričati uradno medicinsko stroko in oblasti vsaj v nekaterih državah, da se novi koronavirus širi v obliki aerosola in da to novo spoznanje narekuje drugačno prioriteto ukrepov za preprečevanje širjenja. Prezračevanje ni samo »eden od koristnih ukrepov«, temveč »ključni ukrep«. Zanašanje na cepljenje kot edini in odrešujoči ukrep je nevarno, ker omogoča pasivnost tistih, ki bi morali poskrbeti tudi za druge ukrepe. To je podobno, kot če bi se pri epidemiji kolere zanašali na cepljenje, ob tem pa dopustili pitje vode iz onesnaženih  virov. Ali če bi zaradi rezistentnih bakterij v bolnišnicah cepili vse prebivalce (ob prihodu v bolnišnico bi bilo prepozno!), namesto da bi skrbeli za razkuževanje rok zdravstvenega osebja. Še enkrat pozivam odgovorne: ne prelagajte skrbi za prezračevanje prosti presoji posamezne ustanove in posameznega državljana.