Najbolj onesnažen zrak v bližini bolnišnice

Pred leti je bila objavljena raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki je pokazala, da Ljubljančani povprečno umirajo eno leto prej kot preostali prebivalci Slovenije, in to so takratni raziskovalci pripisovali predvsem onesnaženemu zraku. Toda ta podatek tistih, ki odločajo o ureditvi prometa in novogradnjah v ožji in širši okolici UKCL, sploh ne ovira in vznemirja pri načrtovanju novih in novih objektov. V Ljubljani je zrak menda najbolj onesnažen ravno v bližini največje slovenske bolnišnice, na začetku Šmartinske ceste pred podvozom pod železniško progo pri nekdanji Tovarni baterij Zmaj. Da dve cesti, Zaloška in Bohoričeva, UKCL presekata dobesedno na tri dele, sploh nima več smisla ponavljati, da po Zaloški cesti vozi pet linij mestnega prometa, pa je še posebej problematično in nevzdržno. Po izgradnje tako imenovanega Fabianijevega mostu in dveh javnih garažnih hiš na ožjem območju UKCL se je promet samo še povečal. Ko opazuješ reševalna vozila na nujni vožnji, se ti zdi, kot da gledaš slalom. Zgodile so se že hude nesreče reševalnih vozil na nujni vožnji in se še bodo. Namesto da bi lokacijo UKCL, ki je z vseh štirih strani omejena, čuvali za vsako ceno, smo jo v zadnjih desetletjih še dodatno pozidali, in to z objekti, ki bi lahko bili in morali biti zgrajeni na drugih, bolj mirnih ter lažje dostopnih lokacijah, predvsem pa v čistem okolju. O stanovanjskih objektih, oddaljenih nekaj deset metrov od urgence in glavne stavbe UKCL, sploh nima smisla razpravljati. Morda tako neodgovorno ravnamo samo še s Tivolijem, Rožnikom in Golovcem.

Za primer naj omenim še novo pediatrično kliniko, ki je stisnjena v kot med Bohoričevo in Korytkovo ulico. Že sam vhod vanjo je neka improvizacija, ki ne zadostuje za več kot dva avtomobila hkrati. O kakšnem čistem in zelenem okolju ni ne duha ne sluha. Kar se pediatrične klinike tiče, bi bilo bolje, da bi ostala tam, kjer je bila. Tam je imela vsaj vrt in na jugu Ljubljanico ter je bila oddaljena od večjih prometnic. Podobno velja za Onkološki inštitut, ki je stisnjen med Ljubljanico na jugu in Zaloško cesto na severu. Kakšen je dostop do njega, dobro vedo tisti, ki so tam zaposleni, predvsem pa bolniki in njihovi svojci. In kam se bo širil v prihodnje? Verjamem in upam, da se mestna oblast trudi izboljšati nevzdržne prometne razmere v okolici in ob UKCL, vendar tega na terenu doslej ni bilo mogoče opaziti. Brez sodobnih prometnih povezav z nadvozi in podvozi takih razmer ni mogoče izboljšati. Na severu in vzhodu je železnica, dolenjski krak železnice se ob tem še nivojsko križa z Zaloško cesto, eno najbolj prometnih cest.

Spominjam se, kakšne so bile možnosti za prezračevanje na hematološki kliniki UKCL in drugih bolniških oddelkih v časih ne tako davno nazaj. Rečem lahko, da nikakršne. V starih prezračevalnih sistemih je okolje idealno za rast in razvoj bakterij in glivic. Stiki med okni so bili polepljeni z lepilnim trakom, da bi se s tem zmanjšala možnost aerogenega prenosa okužb od zunaj. Niti ena bolniška soba ni ustrezala razmeram, ki so pri bolnikih s krvnimi boleznimi in predvsem tistih po presaditvi kostnega mozga, ki so najbolj dovzetni za okužbe, potrebne za preventivo pred okužbami, ki za zdrave ljudi ali imunsko nekompromitirane bolnike sploh ne pomenijo večje nevarnosti. Po adaptaciji in modernizaciji bivšega oddelka za intenzivno terapijo za otroke v pritličju glavne stavbe so se razmere sicer bistveno izboljšale in obstajajo tudi bolniške sobe s podtlakom, kar je za preprečevanje možnosti okužb pomemben ukrep. Kakšne so razmere na vseh preostalih oddelkih te orjaške stavbe, niti ne vem, v celoti vzeto pa je UKCL zastarela bolnišnica, zato je vsaka večja investicija metanje denarja skozi okno. Potrebna je torej čimprejšnja izgradnja nove, moderne bolnišnice, toda do takrat bo preteklo precej let. Že pred drugo svetovno vojno so bile za osrednjo slovensko zdravstveno ustanovo predlagane druge lokacije in sedanja je bila ob številnih drugih zadnja. Naj omenim samo tri: južno pobočje Rožnika, hrib Trate nad Šentvidom in območje severno od Črnuč proti Rašici. Enako velja za mnoge druge klinike, med katerimi je zdaj v času pandemije v ospredju klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja. In ker ne gre samo za infekcijske bolezni, ampak tudi za izpostavljenost prašnim delcem ter drugim škodljivim snovem našega okolja, vključno s kancerogenimi agensi, sta načrtovanje in gradnja novih bolnišničnih kapacitet tako izrednega pomena.Stalen vir okužb

Prezračevanje bolniških sob, hodnikov, sanitarij in vsega preostalega je seveda pomembno za preventivo širjenja okužb, ni pa najpomembnejše. Bolj pomembna sta načrtovanje in gradnja takih zdravstvenih objektov, v katerih bodo bolniki in zaposleni čim bolj zaščiteni pred prenosom okužb med zdravimi in bolnimi ter tudi med bolniki, saj mnogi prihajajo v bolnišnice že kužni, pa ne okuženi samo z novim koronavirusom, ampak tudi z drugimi virusi in bakterijami, rezistentnimi proti antibiotikom. Ti bolniki so stalen vir okužb, ki se potem širijo z bolnika na bolnika in pomenijo stalno nevarnost za resno zbolevanje drugih, dotlej še nekužnih. Znana je okužba z bakterijo MRSA, ki je v zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanovah stalen problem, s katerim se spopadamo, vendar mu nikoli ne pridemo do konca. Zaradi tako negotove prihodnosti glede nalezljivih bolezni so pomembni vsi možni preventivni ukrepi, povezani z osebno zaščitno opremo in dovolitvijo vstopa v bolniške objekte samo bolnikom ter ožjim svojcem, kadar je to nujno, in seveda zaposlenim. Pa še te je smiselno preverjati, ali so morebiti aktivno kužni, latentno kužnih oziroma asimptomatskih pa tako ali tako ne moremo zajeti v zadostni meri.

Za nalezljive bolezni velja – in nikoli ne bo nič drugače – preventiva v najširšem pomenu besede. Osebna higiena in nošnja obraznih mask sta najmanj, kar lahko stori vsak od nas. Cepljenje, če je na voljo, pa je temeljni ukrep za preprečevanje širjenja večine nalezljivih bolezni, naj nam je to prav ali ne. Tako nas uči tudi zgodovina, od začetkov cepljenja proti črnim kozam konec 19. stoletja in vse do danes. Ves boj proti pandemiji je bolj Sizifovo delo, če večina ljudi ni cepljena. Pa še cepljeni zbolevajo, vendar k sreči z lažjim potekom bolezni. Upam, da bo ta pandemija streznila ta svet, saj ne gre samo za covid-19, temveč za vse nalezljive bolezni, ki bodo še sledile in so človeštvo spremljale od vekomaj.