Razvoj medicine ponavadi prikazujemo kot zaporedje odkritij ljudi, ki so si drzili razmišljati drugače, lahko pa bi jo – enako utemeljeno – videli kot zaporedje zagrizenih zavračanj s strani njihovih sodobnikov, nosilcev »uradne« medicine. Če novo znanje ne bi tako pogosto naletelo na zaslepljene, a hkrati močne nasprotnike, bi bila zgodovina človeštva zelo drugačna: z veliko manj trpljenja in boljšim preživetjem. Tako pa se pričakovana življenska doba od kamene dobe do začetka dvajsetega stoletja ni spremenila – gibala se je med tridesetimi in štiridesetimi leti, zdravniki pa so verjetno več ljudi pobili kot ozdravili.   

Ker tičimo sredi epidemije, se velja spomniti nepotrebnih zaostankov pri razumevanju nalezljivih bolezni. Čeprav je Fracastoro že v 16. stoletju predpostavil mikroorganizme kot povzročitelje in je van Leeuwenhoek leta 1674 je poročal o množici različnih »živalic«, ki jih je s svojim mikroskopom odkril v kapljici vode, ni bila vzročna povezava teh »živalic« z različnimi boleznimi sprejeta vse do Pasteurja in Kocha konec 19. stoletja. Vse dotlej so zdravniki od od Aristotela dalje verjeli v teorijo o spontanem nastanku življenja iz nežive snovi in od Hipokrata dalje, da bolezni povzroča miazma, izparina gnilih organskih snovi, in priporočali izogibanje megli, nočnemu zraku in smradu. Semmelweis, ki je  nekaj desetletij pred Pasteurjem zmanjšal število smrti zaradi poporodne mrzlice tako, da je odredil čiščenje instrumentov in rok zdravstvenega osebja z raztopino klora, ker je predpostavljal, da odstranjuje vonj in delce tkiva s slabo umitih rok zdravnikov in študentov, ki so opravljali obdukcije umrlih porodnic, ni požel priznanja: nadrejeni so ga zatrli, ostal je brez službe in končal v umobolnici, njegovi zdravniki pa so prenehali uporabljati klor. Pasteur je s posodo z labodjim vratom prvi dokazal, da v organski snovi, ki jo učinkovito zaščitiš s segrevanjem in preprečiš dostop kužnega zraka, ne zraste ničesar. Ta preprosti eksperiment je končno zrušil teorijo o spontanem nastanku življenja in utemeljil pomen mikrobov, s tem pa odprl vrata iskanju povzročiteljev  bolezni, pasterizaciji, dezinfekciji, sterilizaciji in cepljenju. 

Ob počasnem prepoznavanju vzrokov za nalezljive bolezni je opotekajoče potekalo tudi razumevanje, kako se bolezni prenašajo med ljudmi. Več kot dve tisočletji je veljalo, da je tudi za to kriva miazma, ki se širi od bolnikov. Negovalci bolnikov, ki so oboleli za kugo,  so zato nosili kapuce z dolgimi kljuni, v katere so polagali zelišča, da bi prikrili neprijetne vonjave. Snow je v času izbruha kolere v Londonu leta 1849 prvi posumil, da se bolezen širi s pitjem okužene vode iz skupnega vodnjaka in epidemijo zaustavil tako, da je preprečil zajemanje vode iz njega. Objava tega uspeha pa ni vzbudila pozornosti in kolera je po evropskih mestih divjala naprej in usmrtila desettisoče. Še na prelomu stoletja so rumeno mrzlico in malarijo (mal’aria: slab zrak) med delavci, ki so kopali Panamski kanal, pripisali miazmam, ki naj  bi se dvigovale iz blata v strugi. Tuberkulozo so celo stoletje zdravili s prenašanjem bolnikov na svež zrak.

Pasteurjeva odkritja so na prelomu devetnajstega stoletja spremenila tudi poglede na preprečevanje prenosa nalezljivih bolezni. Najprej pri kriterijih za pitno vodo. Dotedanjim postopkom fizikalnega prečiščevanja vode se je pridružilo kloriranje kot način uničevanja mikroorganizmov. Uspeh je bil veličasten: v prvih tridesetih letih 20. stoletja se je kljub španski gripi življenska doba v razvitejših državah podaljšala za 10 do 15 let; največ v človeški zgodovini. Skupaj z drugimi higienskimi ukrepi in cepljenjem se je v teh državah do druge svetovne vojne podaljšala življenska doba za več kot 30 let. Žal v nerazvitih delih sveta še vedno umirajo milijoni, ki nimajo dostopa do pitne vode. 

Danes vemo, da se nalezljive bolezni širijo na več načinov: s telesnim stikom med ljudmi, z njihovimi izločki, z uživanjem okužene hrane ali vode, z vdihavanjem kužnega aerosola in z ugrizom ali pikom živali. Najbolj množične okužbe zakrivita voda in zrak, saj smo nenehno odvisni od njiju in smo ju prisiljeni uporabljati tudi onesnažena, če nimamo druge izbire. V razvitem svetu smo že davno ponotranjili pomen pitja čiste (pitne) vode, zanemarjamo pa pomen vdihavanja čistega zraka. Dokaz je že to, da se znanost ne zedini o pomenu prenosa bakterij in virusov po zraku z aerosolom in vztrajno poriva v ospredje stik s telesnimi izločki in njihov prenos na sluznice obraza preko onesnaženih rok. Pri tuberkulozi je trajalo več kot pol stoletja, do leta 1955, da je uradna medicina priznala prenos preko aerosola. Ni tudi soglasja pri nahodu, gripi, ošpicah in noricah – in tudi pri Covidu-19 kljub številnim dokazom, ki pri vseh teh  boleznih kažejo na ključno vlogo vdihavanja okuženega zraka. Ali se uradna medicina brani aerosola, ker jo spominja na miazmo, s katero se je tragično opekla? S tem daje alibi oblastem, da se ne lotijo problematike vdihavanja zraka, ki so ga izdihali drugi. To je podobno, kot je bilo spregledovanje pomena čiste vode v času Johna Snowa. V letu in pol trajajoči epidemiji uradna medicina zanemarja pomen gostejših mask, ki zadržujejo aerosol, in ne uveljavlja ukrepov za čist zrak v notranjih prostorih.

Če se zgražamo nad tistimi, ki so zatrli Semmelweisa, zaslužijo še večje zgražanje tisti, ki ob veliko večjem znanju danes počnejo isto. Čez nekaj desetletij se bodo naši potomci osuplo spraševali, zakaj je uradna stroka med epidemijo Covida-19 spregledovala pomen čistega zraka in dopustila smrt milijonov ljudi.  Seveda je cepljenje nadvse pomembno, vendar ne more biti nadomestilo za čist zrak v notranjih prostorih. Ne samo zaradi tistih, ki se ne bodo cepili, tudi zaradi novih sevov koronavirusa in drugih  bolezni, ki se prenašajo po zraku.

V nekaterih državah se prebujajo. Slovenija se še vedno obotavlja.