Oni dan sem pil kavo s poslancem parlamentarne opozicije, s katerim sem ob nekaterih skupnih projektih in pomenkih o demokraciji in socialni državi že prehodili del poti do prijateljstva. Ob pogledu na mimoidoče sem mu rekel: »Če bi tamle na cesti ustavil tri ljudi in jih vprašal, kakšne cilje ima Janša in kako jih namerava doseči, bi mi vsi trije odgovorili in to točno.« »Da, na žalost,« je zavzdihnil moj sogovornik. Prešel sem na vprašanje: »Kaj pa bi odgovorili, če bi jih isto vprašal za tvojo stranko?« »Dva od treh ne bi znala odgovoriti, » je menil on, »tretji pa bi rekel, da nasprotujemo Janši.« Pripomnil sem, da bi tudi med člani lastne stranke verjetno dobil podoben rezultat.      

Veliko premalo je, da se opozicija samoutemeljuje na kritiki Janšinega nezakonitega, neustavnega in nedemokratičnega osvajanja oblasti. Čeprav simpatizerji, novinarji, kritični intelektualci in mnenjski voditelji že dolgo opozarjajo, da tako početje, čeprav nujno, nikakor ni zadostno in da morajo volivci vedeti, kakšno družbo in državo jim obljubljajo opozicijske stranke in kako to nameravajo doseči, se v medijih praviloma pojavljajo zgolj kot kritiki vsakokratne Janšine norosti. Če medijem ne gre zameriti, da opozicijske voditelje povabijo pred mikrofone zgolj ob spornih vladnih ukrepih ter lažnivih in žaljivih tvitih predsednika vlade, pa njim ne bi smelo zadoščati, da svojo javno podobo gradijo zgolj na zgroženih komentarjih. Domnevam sicer, da vsaj nekateri skušajo dodati tudi stavek ali dva svojega programa, ampak kaj, ko jim novinarji in uredniki večino tega neusmiljeno črtajo: za njihovo naklado je važen vsakokraten Janšin škandal in ogorčene izjave njegovih nasprotnikov; bolj kot so slikovite, več medijskega prostora ali časa si lahko izborijo. In ker Janša neutrudno proizvaja nove in nove škandale (s katerimi odvrača pozornost od mnogo nevarnejših kršitev zakonov in ustave), se opozicija sploh ne utegne oddahniti, ko je že ponovno pred mikrofoni. To stopanje iz sence, ki ga omogoča in dozira Janša, je dvorezno: na koncu dneva, meseca ali pred volitvami novinarji in mnenjski voditelji, pa tudi javnost, ugotavljajo, da opozicijo poznajo zgolj po nasprotovanju Janšini politiki, ne pa po njeni lastni. Prisotna je bojazen, da je vsebina enaka, le pot do nje je različna: namesto iliberalne nam opozicija ponuja neoliberalno demokracijo. Tudi poznavalci ne  vidijo bistvene razlike med programi opozicijskih strank. Edino Levica se trudi, da bi se izmaknila kalupu in jo zato celo programsko sorodne stranke označujejo kot ekstremno levo, čeprav njen program ni nič drugega kot posodobljen socialnodemokratski program.

Floskule o demokraciji, o pravni in socialni državi in o enakih možnostih za vse ne zadoščajo, saj jih naštevajo leve in desne stranke. Tudi trajnostna, zelena in digitalna prihodnost bodo ostale modne muhe, če volivci ne bomo izvedeli, kolikšen delež javnih sredstev bodo stranke namenjale za zdravstvo, šolstvo in socialno varstvo, kako bodo povečale obseg javnih storitev, kako bodo zaustavile razpadanje socialne države ter privatizacijo zdravstva, šolstva in javne lastnine, kako  bodo zagotovile neprofitno uporabo javnega denarja, kako bodo spremenile volilni sistem, da bodo rezultati odraz volje volivcev in ne vodstva strank, kaj si predstavljajo pod pravično obdavčitvijo, kako bodo zmanjšale ekonomsko neenakost, kako bodo spremenile delitev dobička med kapitalom in delom itd. Ali bo to, da tega ne bomo izvedeli niti med predvolilnimi soočenji, res samo krivda medijev, ki menijo, da je za gledanost pomembno le sočno prerekanje in so zgoraj našteta vprašanja za gledalce in bralce dolgočasna? Morda še zato, ker nimamo novinarjev, ki bi razpolagali z dovolj znanja in poguma, da se ne bi zaustavljali pred izmuzljivimi odgovori politikov? To je le manjši del odgovora. V znatnejši meri so za tako stanje krive stranke same. Če bi bile v resnici zavzete za delo v korist državljanov, bi našle način, da s pomočjo medijev svoje cilje sporočajo ljudem in jih soočajo s cilji drugih strank. Tako pa smo največkrat priča neprepričljivim nastopom, ki vzbujajo občutek, da se za recitiranimi gesli skrivajo osebni interesi.

Bližamo se volitvam –najsi bodo predčasne ali redne – pred katerimi opozicijske stranke računajo na to, da večini volivcev, ki zavračajo Janšo, ne preostane nič drugega, kot glasovati  zanje, in da so jim nevarne samo morebitne nove stanke, ki bi jim odvzemale glasove. Tako zelo se prepričane, da Janša s svojim početjem uničuje samega sebe, da so obsedele na bregu reke in čakajo, da se prikaže njegovo truplo. Pozabljajo, da tudi Janša ve, da si s svojim početjem zapravlja vse možnosti, da bi po demokratični poti še kadarkoli sestavil koalicijsko vlado. Vendar zanesljivo hoče ostati na oblasti še naprej. Da je to mogoče, ga podučujejo njegovi vzhodnoevropski vzorniki. V skladu z navado, da svoje namene sporoča vnaprej tako, da jih podtika svojim nasprotnikom, je v resoluciji svoje stranke zapisal, da poteka napad na slovensko demokracijo, napovedal nevarnost državljanske vojne in zatrdil, da bo obranil demokracijo in ustavno ureditev. Opozicija se je sicer ogorčeno odzvala, vendar se bojim, da jemlje te besede le kot retorično strašenje. Kot nekaj, kar je v naši državi nemogoče.

Ali res? Janša nenehno dokazuje, da brez predsodkov prestopa meje sprejemljivega in mogočega v demokraciji. Omenjanje možnosti državljanske vojne, ki je ne vidi nihče drug, kaže, kaj se mu mota po glavi. Kaj torej načrtuje? Izredno stanje, odložitev volitev za nedoločen čas, državni udar, ukinitev parlamenta? Nekaj je gotovo: v vsakem od teh primerov opozicija ne bo imela možnosti, da bi v večernih poročilih komentirala nov Janšev eksces. Ker bo v zaporu.