»Dejstva so sveta, komentiranje pa svobodno«, se glasi prost prevod slavnega mota na zaglavju Guardiana. Oglejmo si poročanje o spoštovanju dejstev in njihovem komentiranju na nekaj primerih. Zadnje dni naši mediji vneto poročajo, da je Indija z več kot tristo tisoč novo  okuženimi na dan postavila svetovni rekord. Pri skoraj poldrugi milijardi Indijcev je to »komaj« 230 okužb na milijon prebivalcev, kar je v Sloveniji te dni razlog za sproščanje epidemije. Naš rekord, ki smo ga dosegli januarja, je bil petnajstkrat večji. Beremo tudi, da je v Braziliji v primežu virusa in ignorance doslej umrlo tristo osemdeset tisoč ljudi, kar pri več kot dvesto milijonih Brazilcev pomeni 1800 smrti na milijon prebivalcev. V Sloveniji smo že presegli število 2000 in smo deveti na svetu, tri mesta pred Brazilci. Po drugi strani je zelo malo novic iz sosednje Madžarske, ki se je v zadnjem tednu po skupni umrljivosti povzpela na prvo mesto (2700) in dvajsetkrat presega Indijo (134). Novinarji niso opazili, da je bilo v zadnjem tednu (od srede do srede) opravljeno 13 % manj PCR testov kot teden poprej, kar pomeni, da je za približno toliko tudi podcenjeno število novih okužb. Ker je komentiranje svobodno, si bom privoščil domnevo, da država manipulira s podatki, ker hoče dokazati uspeh svojega aprilskega zapiranja dejavnosti. Ali bo ravnala obratno, ko bo hotela dokazati širjenje okužb po kakem javnem zborovanju?

Po mednarodnih podatkih (EKRM COVID-19 Update) je sedemdnevna incidenca novih okužb na sto tisoč prebivalcev v Sloveniji v zadnjem tednu zelo visoka in enaka kot v predzadnjem: 328 primerov, kar nas uvršča na peto mesto v Evropi. Nemčija je s 140 primeri na štirinajstem mestu. Ali je dejstvo, da je število okužb v Nemčiji v porastu, v Sloveniji pa ostaja na enaki ravni (morda zaradi manjšega števila testiranj) dovolj za utemeljitev, da je Slovenija začela opuščati ukrepe, Nemčija pa stroge ukrepe posameznih dežel pravkar razširja na vso državo? Pri več kot sto novih okužbah na teden stopijo v Nemčiji v veljavo ukrepi, ki jih lahko primerjamo z našo aprilsko zaporo, le zaprtje šol se začne »šele« pri 165 primerih. Zakaj novinarje ne zanimajo te velikanske razlike  v kriterijih? Ali gre za lenobo, brezbrižnost ali zavestno pristajanje na manipulacije s podatki, da bi se vsi skupaj – novinarji in državljani – s kolektivno slepoto lažje prerinili do rumene faze, ki bo odpravila večino preostalih omejitev?

In sedaj k drugi temi: zavajanju davkoplačevalcev z opisi bodoče davčne reforme. Preskočil bom prispevke, v katerih novinarski finančni analitiki tekmujejo, kdo bo predlagano reformo opisal bolj abstraktno in laičnemu bralcu nerazumljivo (kar je v nasprotju s poslanstvom medijev). Ne bom se tudi zgražal nad dejstvom, da mnogi med njimi ob vsaki priliki hvalijo vsak ukrep, ki pod pretvezo, da gre za reševanje gospodarstva in delovnih mest, povečujejo bogastvo bogatih na račun siromašnih, in kritizirajo ukrepe, ki dodajajo nekaj evrov minimalnim plačam ali pokojninam – priznavam jim pravico do pristranske interpretacije podatkov. Nikakor pa jim ne morem odpustiti manipulacije s podatki in zavajanja bralcev, da bo napovedana davčna reforma vsem državljanom prinesla boljše dohodke v višini ene plače. Gre za v nebo vpijočo zlorabo statistike v duhu obrabljene prilike, da v primeru, ko dve tretjini državljanov jesta zelje, en odstotek pa zrezke, v povprečju vsi jedo segedinski golaž.

Za kaj gre? Vlada načrtuje  povečanje splošne olajšave pri dohodnini od 3500 na 7500 evrov, znižanje najvišje obdavčitve od 50 na 45 odstotkov in uvedbo socialne kapice na socialne prispevke pri plači, višji od 6000 evrov bruto (približno 4300 neto). Zaradi teh ukrepov se bodo davki in prispevki znižali, vendar zelo različno. Kakih tristotisoč zaposlenih in večina upokojencev ne bo pridobila ničesar. Naslednjih štiristotisoč zaposlenih – vse do tistih s povprečno neto plačo 1300 evrov – bo na boljšem za 200 do 1000 evrov na leto. Tudi tisti z današnjimi »boljšimi« plačami 3500 evrov bodo pridobili le 1300 evrov, kar postavlja na laž trditve, da je reforma namenjena motivaciji mladih strokovnjakov: sto evrov pri mesečni plači jih zanesljivo ne bo odvrnilo od bega v tujino. Smetana se prične deliti pri neto plačah nad 4300 evri; takih posameznikov je  v državi dobrih deset tisoč. Nekdo s plačo 4300 evrov bo pridobil še eno plačo na leto, tisti s plačo 5500 evrov pa dve: enajst tisočakov. Zadnja skupina petstotih ljudi s plačami okrog 12000 evrov bo v letu dni bogatejša za več kot štirideset tisoč evrov. Prostor mi ne dopušča podrobnega utemeljevanja, zato zahtevnejšega bralca usmerjam na članke ekonomista Bineta Kordeža (Damijan blog.https://damijan.org). Četrtega ukrepa davčne zakonodaje, znižanje davka na dobičke iz kapitala, njegova analiza ne zajema; seveda tudi ta prispeva k bogatenju bogatih.

Na račun olajšav pri dohodnini in prispevkih bodo država in njeni javni blagajni zbrale kakih osemsto milijonov manj prihodkov. Samo deset odstotkov tega denarja bo ostalo delodajalcem, večina bo pristala v žepih zaposlenih. Ob hvaljenju reforme novinarski analitiki niso povedali, kako bi zamašili to  proračunsko luknjo. Če ne želijo podpirati povečevanja javnega dolga, ostane samo povečanje davkov in prispevkov. To pa bi pomenilo, da tisti, ki jim današnji izračuni kažejo nekaj deset evrov večje dohodke na mesec, tega denarja ne bodo videli, mnogim pa se utegnejo dohodki celo zmanjšati. Uzakonjeni grabež javnega denarja bo v končni posledici pripadel samo zgornjemu odstotku najbogatejših.

Ta kolumna ni namenjena kritiki države, ki jo obvladuje pohlep posameznikov. Govori o pravici dostopa do dejstev, ki bi državljanu omogočala, da bo prepoznal pristranske komentarje.