Simona Fajfar
Epidemija – Kako smo poskrbeli za starejše, če je bilo med umrlimi 95 odstotkov starih nad 65 let?
Podatki o posledicah epidemije so po letu dni neizprosni: med 4113 ljudmi, ki so umrli med lanskim marcem in koncem letošnjega februarja zaradi covid-19, jih je bilo kar 3886 starih nad 65 let. Če upoštevamo, da je to skorajda 95 odstotkov vseh umrlih, je na mestu vprašanje, ali smo bili priča gerontocidu, načrtnemu ubijanju starejših ali prepuščanju starejših na milost in nemilost smrti.
»Začetek epidemije sta – razumljivo – zaznamovala neznanje in panika,« pravi zdravnik Dušan Keber, »toda v nekaj tednih se je vedelo, da umirajo stari in da se umira v domovih. Zato bi morali imeti cilj, da najdemo rešitev za stare, ne pa, da je bil cilj, kako čim dlje ohraniti prazne bolnišnice za ostalo populacijo.«
Takrat, v prvem valu, se je domovom za starejše še uspelo v kar največji meri izogniti okužbam, pravi Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije: »Če se je v prvem valu lahko okužbam izognilo približno 90 odstotkov domov za starejše, se v drugem temu ni mogel izogniti skoraj noben, kljub trudu zaposlenih in ob upoštevanju predpisanih preventivnih ukrepov. Pa vemo, da smo v drugem valu imeli dosti več znanja o virusu in boljši dostop do zaščitne opreme.« Ker je bilo več okužb, je bilo več resno bolnih in več takšnih, ki so bitko z virusom izgubili.
»V nekem trenutku je imel Dom Šmarje več obolelih za covid-19 kot pa vse slovenske bolnišnice skupaj,« izpostavlja Dušan Keber. Javnost je sprejemala razlago, da je tako prav, saj bodo bolne iz DSO takrat, ko bo to potrebno, premestili v bolnišnico. Toda domovi imajo zdravnike po nekaj ur na dan, poleg tega pa je potek te bolezni tako nepredvidljiv, da se lahko stanje zelo poslabša v nekaj urah. »DSO so bili pasti za umiranje,« pravi Dušan Keber, ki je prepričan, da je bilo zadrževanje obolelih ljudi v DSO napačno, tako kot določanje triaže v času, ko pacienti še niso oboleli. To je, opozarja, hudo kršenje etičnih načel medicine in človekovih pravic. Sicer ne nasprotuje triaži, ampak šele takrat, ko so bolnišnice polne, ne pa, da so jih zaprli za stare ljudi.
Gerontocid ali ne?
Ob tem se je vedelo – v domovih za starejše so to izpostavljali -, da niso kos epidemiji ne kadrovsko, prostorsko in na začetku tudi ne glede zaščitne opreme. »Starejši, ki živijo doma, so za covid-19 obolevali petnajstkrat manj,« pravi Dušan Keber, ki pa te visoke smrtnosti med starejšimi ne ocenjuje kot gerontocid oziroma genocid starejših: »Ta beseda pomeni dejanje z jasnim namenom, s ciljem – in v tem primeru cilja ubijanja strostnikov res ne moremo pripisati nikomur. Pač pa ga lahko pripišemo skrajno lahkotnemu pogledu na vrednost življenja starejših in starih ljudi. Starizmu torej. Ta pogled ni samo naša značilnost, zelo podobn onos do starih smo med epidemijo spremljali v večini evropskih držav.«
Denis Sahernik meni podobno: »Uporaba tako zaznamovane in težke besede, kot je gerontocid, ne prispeva k plodni razpravi, kako uspešni smo bili v Sloveniji pri soočanju z vsemi posledicami epidemije in pri prizadevanjih, da pred njimi zavarujemo najranljivejše, med katere zagotovo sodijo starejši.«
Čeprav številkam o smrtnosti v DSO ne more oporekati, še izpostavlja, da primerjava podatkov o smrtnosti z drugimi državami ni enostavna, ker so precejšnje razlike med sistemi institucionalnega varstva. »V slovenskih domovih za starejše imamo velik delež stanovalcev s številnimi pridruženimi boleznimi, ki bi bili zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja drugje nameščeni v posebnih negovalnih domovih ali negovalnih bolnišnicah,« pravi sogovornik o ustanovah, ki jih pri nas praktično nimamo.
Novi sevi – nova nevarnost
A to, kar se je zgodilo v minulem letu dni, je zločin –zločin iz malomarnosti, pravi Dušan Keber: »Zločin, ki se je zgodil, pa je preprosto prevelik, da bi ga katera koli oblast priznala, in to ne samo zaradi tožb, ki bi sledile takemu priznanju. A tudi če nihče ne bo priznal, kaj je bilo narobe, bi morali narediti vse, da preprečimo, da se bi podobno dogajalo v prihodnje. Zato bi morali nekatere ukrepe spremeniti.« Tudi če se zdi, da se bo z precepljenostjo in tistimi, ki so covid-19 že preboleli, nevarnost epidemije zmanjšala, je dejstvo, da se z novimi sevi povečujejo možnosti okužb, s tem pa se povečuje mortaliteta najranljivejših, med katerimi so starejši na prvem mestu.
»Pomemben znak bi bil že v tem, če bi v šolah in DSO med najpomembnejše ukrepe uvedli zelo preprost ukrep: prezračevanje prostorov. Sedaj vemo, da se virus ne širi samo kapljično, ampak predvsem preko aerosolov v zraku. To pomeni, da več časa kot smo v zaprtem prostoru, večja je možnost, da se okužimo,« pravi Dušan Keber. »Zlasti z običanjnimi kiruruškimi maskami, ki ne zadržijo aerosola.« Obenem pa bi morali stanovalce DSO takoj, ko se bo pojavil nov val epidemije, razseliti. Na tak način bi lahko zaustavili nov val okužbe, ki se bo – glede na to, da se pojavljajo novi in novi mutanti -, slej kot prej pojavil.
Tudi v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije od lanskega marca dalje pripravljajo številne predloge, s katerimi bi domovom omogočili lažje, hitrejše in učinkovitejše ukrepanje in zajezitev okužb. Toda predvsem pri zdravstvenih odločevalcih žal niso vedno naleteli na razumevanje, pravi Denis Sahernik: »Če nas je kaj naučilo dosedanje soočanje z epidemijo v domovih, je to, da bi morali v večji meri upoštevati predloge in izkušnje strokovnjakov in vseh zaposlenih iz socialnega varstva, ki najbolje poznajo delovanje domov za starejše, vključno z vsemi omejitvami, s katerimi se ti že leta soočajo.«
Keber še dodaja, da nas, glede na to, da konca epidemije še ni videti, čaka še vrsta izzivov. Od tega, da se strokovno doreče, koliko domov in kakšne domove potrebujemo, do zagotavljanja večjega števila kadrov, opreme, znanja. »Zdi se, da se iz dosedanjega poteka epidemije nismo nič naučili, saj je sedanji rezultat ideja o novem Kliničnem centru, čeprav epidemije ne rešujejo vrhunske ustanove, temveč dobro javno zdravstvo na vseh ravneh,« pravi Keber.
Starizma niti ne opazimo
To, kako smo v času epidemije obravnavalki starejše, pa je dokaz našega nezavednega starizma, pravi Dušan Keber: »Ko vidimo starega človeka pomislimo, da je že dovolj dolgo živel. Toda to, da vrednost človekovega življenja določamo na osnovi starosti, je velika diskriminacija, ki je javno nihče ne prizna.« Prav tako nočemo uvideti, da je za vsakega posameznika njegovo življenje najbolj pomembno in sveto.
Starizem pa ni povezan le s tem, kako se je obravnavalo stare v DSO, ampak sploh. »Prepričan sem, da če ne bi bilo epidemije, bi moja mama še živela,« pravi Jože Kučinič iz Kočevja, ki je postal kužen v bolnišnici, kjer je moral poiskati pomoč. Okužil je tudi 92-letno mamo, ki je zaradi tega umrla. Umrla je doma, ker ji je Jože to obljubil in tudi zato, ker so mu dejali, da če jo bodo odpeljali v bolnišnico, bo umrla sama in zapuščena na nekem bolnišničnem hodniku. »Saj vsi vemo, da se obravnava stare ljudi, kot da so odveč,« pravi sogovornik.
Morda so stari, kot pravi teorija o upravljanju z grozo, res opomnik naše smrtnosti in minljivosti. »Teorija pravi, da se od starih distanciramo zato, da bi pregnali grenko misel, da bomo tudi sami postali stari in bomo umrli,« pravi sociolog Otto Gerdina s Fakultete za družbene vede. Stari so ali modri starci ali pootročeni, vsekakor pa ločeni od vseh ostalih, je zapisala filozofinja Simone de Beauvoir, tako da družbi ni potrebno gledati, ali imajo minimalno dostojno življenje.
V našem primeru so bili »drugje« v domovih za starejše, kjer se jih ni vozilo v bolnišnice v bojazni, da bodo bolnišnične kapacitete preobremenjene, pravi Otto Gerdina: »Toda to se ne bi smelo zgoditi, ampak bi moral vsakdo, ki rabi zdravniško oskrbo, to moral dobiti.«
Skupnost socialnih zavodov je vseskozi zahtevala, da se okužene stanovalce razseli iz domov, ker imamo vrsto hotelov in prostorov, kjer bi jim lahko zagotovili primerne prostore in oskrbo. »Morda lahko verjamemo, da imajo starejši v DSO enako kvaliteto oskrbe kot v bolnišnicah, a glede na število smrti je dovoljen dvom o tem,« pravu Otto Gerdina.
Čas za razmislek
Kaj nam izkušnje zadnjega leta dni oziroma predvsem smrtnost med starimi v DSO povedo o naši družbi? »Simone de Beauvoire bi rekla, da kot civilizacija nismo uspeli,« pravi Otto Gerdina. Morda bi morali, kot razmišlja filozofinja, na novo razmisliti, v kakšnem sistemu živimo: »Z epidemijo so se razgalile posledice zanemarjanja zdravstvenega in socialno-varstvenega sektorja v Sloveniji, kar kaže tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je v postopku sprejemanja že več kot desetletje in podatki o tem, koliko DSO se je gradilo v zadnjem desetletju.«
Država zagotavlja in napoveduje določene spremembe glede osebja in drugih normativov v DSO, pravi Dušan Keber: »Ni pa govora o tem, kako smo ravnali v času epidemije, čeprav je ravno sedaj čas za temeljit razmislek, kaj in kako bomo delali drugače, da se številke o umrlih ne bodo ponovile.«