Marsikdo je te dni pomislil, da je dr. Janeza Poklukarja, generalnega direktorja ljubljanskega kliničnega centra, škoda za ministra, saj bi na sedanjem delovnem mestu storil več dobrega. Kaj žene nekoga, ki vodi največjo in najvplivnejšo zdravstveno ustanovo v državi z več kot osem tisoč zaposlenimi in stotinami vrhunskih strokovnjakov, znanstvenikov in univerzitetnih učiteljev, da se odloči za  vodenje sicer hierarhično najvišje postavljene državne institucije v zdravstvenem sektorju,  ki pa ima za vse številne tekoče zadolžitve pa tudi načrtovanje zdravstvene prihodnosti države na voljo – potem ko odštejemo tri četrtine administrativnega kadra, neuporabnega za sistemske in razvojne naloge – le še nekaj deset posameznikov, ki bi se jim po opisu položaja, ki ga zasedajo, moralo vsaj nekaj malega sanjati o zdravstvu,  vendar je med njimi znaten del brez izkušenj, saj so jih na položaj naplavile kadrovske čistke nekaj zaporednih vlad, zlasti zadnje. Poleg tega bo imel na  voljo le dobro leto, zaradi volitev pa dejansko polovico manj. Za nameček obstaja velika verjetnost, da po volitvah ne bo več niti minister niti direktor kliničnega centra niti direktor jeseniške bolnišnice, od koder je prišel pred letom in pol.

Ne spadam med tiste, ki bi vsako tako odločitev pripisali bolestni ambiciji zasesti najvišji resorni položaj v državi, pa čeprav za kratek čas, zgolj zaradi moči, ki jo daje. Ali za pridobivanje osebnih koristi. Še vedno verjamem, da obstajajo posamezniki, sicer redki, ki na sodelovanje v vladi pristanejo zato, ker želijo delati dobro za državljane in imajo jasne cilje, kaj želijo uresničiti. Izhajal bom iz tega, da je Poklukar taka oseba. Da bi svoje cilje izpeljal, potrebuje poleg dobre ekipe čas, vladne usmeritve, ki niso v diametralnem nasprotju z njihovimi pogledi, in podporo predsednika vlade.  

O ožji ekipi na ministrstvu sem nekaj povedal v prvem odstavku. Vendar lahko minister zajema iz širokega in globokega bazena odličnih kadrov v zdravstvenem sistemu, poleg šolstva in znanosti največjega v državi. Resda večinoma ozko usmerjenih in pristransko obremenjenih z aspiracijami  lastnih strok, vendar so med njimi tudi široko razgledani strokovnjaki, zavezani vrednotam javnega zdravstva in potrebam prebivalstva. Brez njihovega sodelovanja noben minister ne more opravljati svojega dela. Na voljo ima tudi vrsto državnih institucij, ki delujejo na področju zdravstva. Na primer NIJZ, ki ga žal večina ministrov uporablja zgolj za operativne naloge in zanemarja njegov intelektualni potencial, tako da je tudi sam izgubil samozavest in iniciativnost. Pa vendar: če se bo minister ozrl naokrog in mu bo to dovoljeno, lahko zbere dobro podporno ekipo.

Kar se tiče časa, smo že ugotovili, da ga bodoči minister ne bo imel veliko. Bilo je smešno in po malem srhljivo, ko so ga poslanci zasliševali, kako bo rešil desetletne zagate zdravstva od pomanjkanja denarja in gradnje bolnišnic preko epidemije koronavirusa in čakalnih dob do sestave amalgamskih plomb, pri čemer so poslanci njemu, on pa njim kramljajoče dokazovali, v kakšni meri so seznanjeni s problematiko zdravstva. No, taka vprašanja niso povsem nesmiselna, iz odgovorov je včasih mogoče razbrati, kakšna je ministrova ideološka usmeritev. Poklukar se skoraj pri nobenem od  vprašanj, na katerih se lomijo kopja med političnima poloma, ni jasno opredelil. Razmišljam, ali naj mu to štejem v slabo ali dobro. Če hoče postati minister v vladi, ki nima večine v parlamentu, si ne more privoščiti, da bi se zavzemal za rešitve, ki bi opozicijo spravile na obrate. Pa tudi ne, da bi vznejevoljil svoje predlagatelje. Še najbližje jasnemu odgovoru je bilo Pokljukarjevo zatrjevanje, da zagovarja javno zdravstvo. Pri tem se mi je zdel iskren in tudi njegovi dosedanji sodelavci so mi to potrdili. Ampak kaj, ko pa javno zdravstvo zagovarjajo tudi tisti, ki ga hočejo privatizirati: privatizirali bi ga zato, da bi preživelo.

Bodoči minister lahko v času, ki ga ima na voljo, ob tekočih poslih reši ali začne reševati dva ali tri  večje probleme: epidemija in njene posledice ter čakalne dobe so že velik zalogaj. Nobenega od pomembnih zakonskih projektov ne bo mogel spraviti skozi parlament, razen če jih ne bo predsednik vlade rokohitrsko vtaknil v katerega od protikoronskih paketov.

Na tej točki je potrebno odgovoriti, ali je izpolnjen tretji pogoj za Poklukarjevo ministrovanje: skladnost njegovih pogledov z Janševimi načrti. Poklukar zatrjuje, da ne sodi v kvoto nobene stranke, kar ni v skladu z izjavami članov stranke NSi, ki ga je predlagala. Ker ta stranka zagovarja ohranitev dopolnilnega zavarovanja, sem bil posebej pozoren, kaj  bo povedal kandidat. Rekel je: »Ni govora, da bi se dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinjalo, kvečjemu preoblikovalo.«  OK, koalicijska pogodba vladnih strank vsebuje dogovor, da bo vlada preoblikovala dopolnilno zavarovanje in Poklukar je na to pristal že s tem, ko je sprejel kandidaturo. Lahko se tolažimo, da ga je na položaj direktorja kliničnega centra pripeljala stranka, ki si je kot enega glavnih ciljev zadala ukinitv dopolnilnega zavarovanja.

Za bodočega ministra trdijo sodelavci, da je pošten, odločen, delaven in pokončen pri svojih stališčih. In nekoliko naiven. Želim verjeti, da je dr. Poklukar sprejel kandidaturo, ker upa, da v enem letu tako ali tako ne bo mogoče uresničiti zapisanih koalicijskih dogovorov ali izrečenih ustnih ukazov predsednika vlade. Želim verjeti, da si je zadal tajno misijo, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da ohrani javno zdravstvo. Ta pa je cilj, zaradi katerega je vredno biti minister za zdravje v Janševi vladi, pa čeprav le za eno leto.