Akronim RUMP, ki ga je skoval Ali Žerdin, je sestavljen iz začetnic ukrepov, ki bi jih moral vsakdo upoštevati za osebno zaščito in kot prispevek k skupnim prizadevanjem za omejevanje širjenja novega koronavirusa (Razdalja-Umivanje-Maske-Prezračevanje). Njegova prednost je, da gre dobro v ušesa in spomin. Ko je Alija znanec zbodel, da bi dodatek črke T za testiranje lahko sprožal spominjanje na donedavnega ameriškega predsednika, se mu njegova skovanka nenadoma ni zdela več tako posrečena. Meni pa še  bolj: bolj kot nas na kaj spominja, lažje si jo zapomnimo. Tudi okrajšavi AHOR ali ANŠA bi bili v redu, če bi v zvezi s Covidom-19 pomenili kaj koristnega.  

Ali je RUMu dodal P, tako kot je Angela Merkel v nemško sopomenko dodala L (Lüftung). Prezračevanje je ukrep, ki ga je med dosedanjim potekom pandemije zanemarjala večina držav – in nekatere ga še vedno. Mednje spada tudi Slovenija. Če boste o tem povprašali kakega strokovnjaka z NIJZ ali člana strokovne svetovalne skupine za Covid-19, se bo verjetno razhudil in iz petnih žil potegnil kako spletno stran, nikoli obelodanjen dokument ali stavek, ki ga je o zračenju izrekel sindikalist B. Štrukelj v TV dnevniku. Pogostost, s katero se na vsakodnevnih tiskovnih konferencah, posvečenih epidemiji, omenjajo prvi trije ukrepi (RUM) in dosledno izpušča prezračevanje, govori za zaroto molka. Ko se na začetku tiskovne konference na zaslonu izmenjujejo slikovna in besedna priporočila, med njimi ni prezračevanja, prav tako na pultu govorcev ni med ikonami, ki prikazujejo ukrepe, sličice odprtega okna. Samo enkrat, bilo je prve dni januarja, je dr. Milan Krek omenil, da bo takrat, ko bodo šole spet odprte, potrebno prezračevati razred najmanj deset minut vsako uro, vendar to ni vzbudilo zanimanja. Več urednikov sem že dolgo nazaj prosil, naj za božjo voljo njihovi novinarji vprašajo uradne govorce karkoli o prezračevanju, a se to doslej ni zgodilo. V tednu, ko to pišem, sem zaradi odpiranja šol na to še posebno pozoren: besede prezračevanje ni izgovorila niti oblast niti stroka niti ravnatelji, učitelji in starši. Ali res nikogar ne zanima, ali in kako so učilnice prezračene? Ali oktobrsko navodilo nemške agencije za okolje, ki na štirih straneh razlaga,  kdaj, zakaj in kako je potrebno zračiti učilnice (okna je potrebno odpreti na stežaj vsakih dvajset minut za pet minut) ni vredno obravnave? Ali staršem ne bi bilo potrebno priporočiti, naj otroke topleje oblečejo in za vsak slučaj dodajo kape in rokavice? Ali podatek, da bo Nemčija vložila pol milijarde evrov v izboljšanje prezračevanja javnih ustanov, ne bi bilo smiselno upoštevati pri kakem od protikoronskih paketov? Ali ne bi bilo razumno, da bi odpiranje javnih ustanov in gospodarstva pogojevali z učinkovitostjo zračenja, ne pa da oblast kampanjsko odpira in zapira vso državo?

Zanemarjanje zračenja izvira iz uradne razlage, kako se virus prenaša med ljudmi. Ves čas epidemije prevladuje teorija o kapljičnem prenosu, po kateri so najpomembnejše večje kapljice sluzi in sline, ki odletijo iz ust ali nosu okuževalca in se neposredno odlagajo na obrazne sluznice okuženca; takega okuženja, do katerega lahko pride samo v neposredni bližini, zračenje seveda ne preprečuje, pomemben je trojček RUM. Kapljični prenos bolezni zanesljivo obstaja, vendar ni nikakršnih dokazov, da bi bil poglavitni način. Med dihanjem in govorjenjem se poleg večjih kapljic tvorijo v mnogo večjem številu tudi drobne kapljice, aerosol, ki v zraku lebdi daljši čas in se v neprezračenem prostoru  kopiči; z njim se okužimo tako, da ga vdihavamo, od tod izraz aerogeni prenos. Ne samo, da je aerogeni prenos edini način okužbe »na daljavo« (če k temu ne štejemo okužbe z umazanimi rokami), nedavna raziskava je pokazala, da ima tudi v neposredni bližini dveh oseb vsaj desetkrat večjo vlogo kot kapljični prenos. Med strokovnjaki po vsem svetu v zadnjih mesecih narašča prepričanje, da je vdihavanje virusa z aerosolom najpomembnejši način okužbe. Obramba pred aerosolom je učinkovito prezračevanje in uporaba mask, ki zadržujejo tudi aerosol: za to so potrebne vsaj maske FFP2, saj so običajne kirurške maske, ki so v večinski uporabi, premalo učinkovite.

Zelo prepričljivo dokazovanje o pomenu aerosola lahko bralci najdejo na: https://first10em.com/ covid-19-is-spread-by-aerosols-an-evidence-review. Eno od misli avtorja  J. Morgensterna navajam dobesedno: »Dejstvo, da se Covid -19 širi po zraku, me navdaja z optimizmom. Če pogledamo stanje po svetu novembra 2020, je povsem jasno, da v svojih poskusih obvladovanja te bolezni nismo uspešni. Če bi bili prepričani, da že delamo vse, kar je v naši moči, bi nas to moralo spraviti v depresijo. Vendar dejstvo, da smo popolnoma prezrli pomembno vlogo, ki jo ima pri širjenju te bolezni aerosol, pomeni, da imamo priložnost za izboljšanje. To je odlična novica.« Na drugem mestu je zapisal: »Te epidemije ne bomo premagali, če ne bomo priznali vloge aerosola.«

Te odlične novice naša oblast in uradna stroka očitno ne nameravata izkoristiti. Matej Lahovnik, ekonomist in vodja neke druge vladne svetovalne skupine, meni, da si nima več smisla izmišljevati novih ukrepov za obvladovanje epidemije. (S tem je verjetno izpolnil pogoje za ministra za zdravje.) Nerazumljiv in strašljiv je molk o prezračevanju in o maskah FFP2 vsaj za najbolj izpostavljene poklice (zdravstveni delavci, učitelji, blagajničarke…) in za uporabo v prostorih, kjer se vdihavanju aerosola ni mogoče povsem izogniti (javni promet, delovišča s številnimi zaposlenimi…).

Zastavlja se mi vprašanje, ki ga je v zadnji kolumni ubesedil JP Damijan: ne kaj, temveč zakaj vlada dela narobe? Strinjam se z njegovim odgovorom: zaradi popolne nesposobnosti ali pa zato, da z nedelujočimi represivnimi ukrepi ljudi drži zaprte in v strahu. Kateri odgovor je boljši? Oba sta slabša.