Kar šest tednov se svetovalna skupina ministra za zdravje ni odzvala na moje pozive, naj pri svojih ukrepih za preprečevanje širjenja Covida-19 upošteva dokaze, da se virus ne prenaša zgolj s kapljicami, temveč tudi z aerosolom, in da je zato potebno usmeriti pozornost na intenzivno prezračevanje prostorov. Šele ta teden je direktor NIJZ  dr Milan Krek prekinil molk z izjavo, da  bo pri bodočem odprtju šol potrebno zračiti razrede vsaj deset minut vsako uro. Tako navodilo je od novembra lani zapisano tudi na spletni strani inštituta, vendar ga nihče med vladnimi govorci nikoli ni omenil. Klicali pa so me kolegi iz ljubljanskega kliničnega centra in povedali, da se strinjajo z menoj, saj si večine okužb med sodelavci in bolniki sploh ne morejo razložiti drugače kot s prenosom z aerosolom. Na moje vprašanje, zakaj svojih stališč ne posredujejo javnosti, so mi povedali, da so z njimi seznanili  vodjo svetovalne skupine dr. Bojano Beovič.  

Ko to pišem, se mi je porodil odgovor na vprašanje, zakaj oblast zapira oči pred dokazi, ki bi utegnili biti ključni pri omejevanju epidemije: zato, ker se sploh ne trudi razlikovati med smiselnimi in nesmiselnimi ukrepi. Če bi poskušala razumeti načine širjenja virusa, bi namreč morala že davno pomisliti, da za neuspeh morda niso krivi državljani, ki njenih ukrepov ne spoštujejo, temveč da so razlog ukrepi sami. Oblast, ki prepove smučanje, dokazuje, da hlasta po čemerkoli, kar se da prepovedati, in da o koristnosti ukrepov, ki se niso spremenili vse od začetka epidemije, sploh ne dvomi. Izjavlja, da ima na zalogi še veliko zaostritev istih ukrepov; zakaj bi se torej zmenila za predloge, ki jih predlaga nekdo drug?  

Naj povem še desetič: ljudje poleg večjih kapljic, ki takoj padejo na tla, celo v večji meri izdihujemo drobne kapljice, aerosol, ki zaradi majhne teže lebdi v zraku v zaprtem prostoru po več ur. Običajne maske so premalo goste, da bi ga zadržale. V zunanjem okolju razen ob tesnem stiku ni nevaren, saj ga veter hitro raznese, povsem drugače pa je v zaprtih prostorih. Ne gre zgolj za zidanice in garaže, ki jih krivi oblast, gre za stanovanja, delovna mesta, šole in domove starejših občanov, kjer preživimo več kot štiri petine časa. V hladnejših delih leta okna redkeje odpiramo, obenem pa smo z vgrajevanjem oken z dobrim tesnenjem dosegli, da je v naših prostorih bistveno manj prepiha kot pred nekaj desetletji.

Prezračenost naseljenih prostorov najpogosteje ocenjujemo s koncentracijo CO2 v zraku.  V svežem zraku znaša 400 ppm (delcev na milijon), v izdihanem zraku pa je stokrat večja. Merilce CO2 v nekaterih državah nameščajo v javnih prostorih, na primer v učilnicah, trgovinah in restavracijah, tako da se vsakdo lahko prepriča, ali je prostor dovolj prezračen: dokaz za to je koncentacija CO2 pod 1000 ppm. S takim merilcem sem se zaprl v kopalnico, ki ima prostornino dobrih sedem kubičnih metrov; ta prostor sem izbral zato, ker imajo učilnice naših osnovnih šol podoben standard: 6 m3 zraka na učenca. V dvajsetih minutah se je koncentracija C02 zaradi mojega dihanja podvojila, pa eni uri pa je znašala približno 1500 ppm. Po izračunu bi se morala povečati še precej bolj, vendar moja kopalnica ni brez prepiha. Da sem CO2 spravil nazaj na 400 ppm, sem moral na stežaj odpreti okno za deset minut. V nekaterih šolah in negovalnih domovih se odkrili tudi koncentracije nad 5000 ppm. Že po eni uri je zrak v neprezračeni učilnici tako slab, da  vpliva na miselne sposobnosti učencev: v enem od merjenj so bili rezultati matematičnih testov v prezračeni učilnici za 25 % boljši.

Ostanimo pri koronavirusu. V prostoru, ki se ne zrači, narašča tudi koncentracija izdihanega aereosola, in če je v njem okužena oseba, tudi število na aerosol prilepljenih virusov. Po eni uri je ena dvajsetina zraka, ki ga vdahnemo, že bila v pljučih drugih ljudi. Eden od modelov, ki temelji na resničnih primerih, navaja, da se bo v neprezračevanem razredu s 24 učenci in okuženim učiteljem okužila polovica učencev ne glede na to, kako daleč stran od učitelja bodo sedeli. Če bodo nosili maske, se jih bo okužilo pet, če pa bodo prostor nenehno zračili, po eni uri pa temeljito prezračili, se bo okužil manj kot en učenec.

Mednarodni predpisi navajajo, da je za vzdrževanje  CO2 pod 1000 ppm potrebno ves zrak v prostoru  zamenjati pet do desetkrat na uro. Ne zadošča samo na stežaj odprto okno 10 minut vsako uro, temveč še pol priprto okno v vmesnem času. Na Japonskem, v Španiji in tudi drugod sedijo toplo oblečeni učenci ob odprtih oknih. V več državah se je skokovito povečalo nameščanje čistilcev zraka, ki odpravijo energetske izgube, in naprav za prisilno ventilacijo, ki izgubo energije med zračenjem znatno zmanjšajo.  Seveda je potrebna tudi uporaba mask, pri čemer so priporočljivejše maske FFP2, ki vsebujejo HEPA filer ali kak drug gost filter, ki poleg kapljic zadržuje tudi aerosol. Vsekakor bi te maske morali nositi v šolah vsaj učitelji in vsi zaposleni v bolnišnicah, domovih starejših občanov in drugih javnih ustanovah. Gre za kopico zelo konkretnih predlogov, s katerimi bi se morala ukvarjati oblast. Poleg tega bi morala nemudoma pričeti preverjati, kakšno je dejansko stanje prezračevanja v vseh javnih prostorih in na delovnih mestih. Od prezračenosti teh prostorov bi morala biti odvisno njihovo odpiranje za javno življenje in delo.

Koliko ljudi bo še umrlo, vsaj še nekaj mesecev ne  bo odvisno od  cepljenja, temveč od tega, v kolikšni meri bomo omejili širjenje okužb. Izkazalo se je, da v lasten dom prinese okužbo član družine s svojega delovnega mesta ali iz šole. Ne smemo čakati, da se bo zganila oblast; vsaj za naravno prezračevanje lahko poskrbimo sami. Ne samo doma, tudi na delovnem mestu in v šolah. To pa ne pomeni, da od oblasti ne bomo terjali odgovornosti, če bo še naprej zapirala oči pred smiselnimi ukrepi.