Za začetek nekaj vprašanj o različnih rezultatih spopadanja z epidemijo.  Ali je kitajski uspeh res mogoče razložiti z avtoritarno državo, polom zahodnih držav pa z neodgovornostjo in uporništvom njihovih državljanov? Ali se Nova Zelandija lahko zahvali svoji otoški izoliranosti? Kako razložiti majhno umrljivost  v Indiji, kjer tri četrtine prebivalcev nimajo stranišč? Zakaj je med 30 milijoni beguncev, zaprtih in natlačenih na majhnih prostorih, samo sedemsto okužb na milijon ljudi, v Sloveniji pa 33 tisoč? Prikazal bom še en možni razlog:  čas, ki ga ljudje prebijejo v slabo zračenih prostorih. Pri tem ne mislim na zabave po garažah, temveč na prostore, kjer preživimo največ časa: na delovna mesta, učilnice, domove za stare in lastne domove. Kaj pa če imajo svetovni nesrečniki vsaj v času epidemije prednost, da živijo domala pod milim nebom, medtem ko zahodne države zganjajo svoje državljane v  zaprte prostore?   

Ves čas epidemije velja uradno stališče, da  je okužba s koronavirusom kapljična infekcija. Šele v zadnjih mesecih pridobiva na pomenu domneva, da se okužba širi tudi aerogeno, po zraku. Razlika je velika: medtem ko gre  v prvem primeru za večje kapljice sline ali sluzi, ki zaradi teže po nekaj sekundah pristanejo na podlagi (kamor vštevam tudi človeka), gre v drugem primeru za mnogo drobnejše kapljice, aerosol, ki lebdi v zraku tudi več ur in premaga  večje razdalje; primerjamo ga lahko s cigaretnim dimom, ki ga zaznamo, ne da  bi kadilca sploh videli. Za kapljični prenos je potrebna zadostna bližina dveh oseb in je podobno učinkovit v zunanjem in notranjem prostoru. Pri aerogenem prenosu igra poleg bližine veliko  vlogo tudi zaprt prostor, v katerem se aerosol lahko dolgo zadržuje, medtem ko se zunaj zaradi večjega gibanja zraka in velikega prostora hitro razblini.

Čeprav je nekaj velikih študij sporočilo, da je aerogeni prenos glavni način okužbe pri Covidu-19, mu WHO in druge strokovne institucije priznavajo le omejeno vlogo, pa še to šele od nedavna. To pomembno vpliva na izbiro ukrepov. Medtem ko se »kapljična teorija« usmerja na nevarnosti, ki jih predstavljajo bližina oseb in okužene površine (maska, socialna distanca, umivanje rok, čiščenje površin), pa »aerogena teorija« prej omenjenim ukrepom dodaja še navodila za temeljito čiščenje zraka v zaprtih prostorih.

Starejše stavbe z naravnim prezračevanjem so pogosto slabo prezračene; to se še poslabša v zimskem času. Koncentracija ogljikovega dioksida je zaradi izdihanega zraka v primerjavi z zunanjim zrakom do petkrat višja; ta podatek pove nekaj tudi o prisotnosti izdihanih aereosolov. Virus se z gibanjem zraka širi tudi v prostore, kjer ni okuženih. Zaradi podcenjevanja tega dejstva morda v nekaterih domovih starejših občanov ločujejo obolele in zdrave na premajhnih razdaljah. Dolgotrajno bivanje  v prostoru zmanjša pomen maske, tudi če bi jo stalno nosili: del aereosola najde pot v prostor mimo nje.  Podobno velja za druge prostore: delovna mesta, učilnice in bivališča.

Naši strokovni odločevalci omenjajo zračenje zgolj mimogrede in nenatančno. Mitja Vilar, zaslužen za uvedbo reševalca na motorju (po devetletnem prizadevanju), že od letošnjega marca zaman poziva vse možne naslove od politične elite do medijev in zdravniških organizacij, naj se za božjo voljo posvetijo zračenju. Predlaga tudi začasno tehnično rešitev za izmenjavo zraka, vendar mu nihče ne prisluhne. V začetku novembra so se na spletni strani NIJZ prvič pojavila (nepopolna) navodila za prezračevanje prostorov, vendar jih javno ni nihče omenil in jih javnost ne pozna. Podobno je tudi drugod v svetu, zato alternativne strokovne skupine svoja priporočila širijo na spletu.

Strokovni štab še vedno išče krivce za naš neslavni položaj na vrhu evropske lestvice v neodgovornih državljanih, tudi v osebju domov za stare, ki naj bi se okužili povsod drugod, samo na delovnem mestu ne. Tudi doma se bojda okužijo tako, da se najprej opijajo na martinovanju. Ob predvidevanju, da je okuženo že  sedem odstotkov prebivalstva, načrtujejo njihovo iskanje s hitrimi testi, ki so za asimptomatske nosilce neučinkoviti. Denimo, da  bi  jih kljub temu odkrili: ali skupaj s kontakti to ne bi pomenilo pošiljanje v karanteno polovice prebivalstva, pri ponovnem testiranju pa še druge polovice?

Dosedanji ukrepi ne zadostujejo, njihovo zaostrovanje ne bo ničesar spremenilo. Sprejeti moramo dejstvo, da smo vsi domnevni nosilci virusa in da z njim živimo v zaprtih prostorih. To zahteva, da ukrepe na na novo premislimo. Glavni dodani ukrep bi moral postati učinkovito zračenje prostorov, kjer se zbira  več ljudi, v domovih za starejše občane pa tudi večji fizični razmik med zdravimi in obolelimi – tudi s preselitvijo v različne stavbe. Ne želim napovedovati, kaj sicer preti naši nabolj ranljivi skupini državljanov.

Aerosola v notranjem zraku se je mogoče iznebiti na dva načina: z nenehnim izmenjavanjem notranjega zraka s svežim zunanjim ali pa s filtracijo notranjega zraka. Zračenje mora biti energično: zrak v sobi s površino desetih kvadratnih metrov naj bi zamenjali s svežim zrakom vsaj šestkrat v eni uri, pri hudi epidemiji tudi devetkrat. Okno, na primer v učilnici, naj  bi  bilo odprto stalno in toliko, da koncentacija CO2 ne bi presegla dvojne koncentacije v zunanjem zraku. Iz tega izhaja potreba, da se v takih skupnih prostorih namestijo merilci CO2, ki na srečo niso dragi.  

Zaradi izgube energije pa tudi zaradi prostorov, kjer zračenje ni možno, obstaja še filtracija zraka. Če odmislimo stavbe s primernim sistemskim prezračevanjem, so za ostale najbolj primerni prenosni mehanski čistilci zraka s HEPA filtri, ki odstranijo več kot 99,9 % vseh delcev  v zraku, tudi  virusov. Tudi po premagani sedanji epidemiji jih bodo lahko s pridom uporavljali v vseh bodočih epidemijah, tudi pri gripi. Stanejo nekaj sto evrov.

In še splošno navodilo (poleg vseh obstoječih): izogibajte se daljšemu zadrževanju v prostorih, ki niso dobro prezračevani.