Koalicija je sredi pomladnega vala Covida-19 pohitela s preiskavo morebitne odgovornosti prejšnje vlade za slabo pripravljenost in odziv na epidemijo. Namen je bil prozoren: razvodenitev preiskave o korupciji pri nabavi zaščitne opreme in ventilatorjev, ki jo je predlagala opozicija. Nato se je izkazalo, da se je Slovenija dobro odrezala in vlada je zasluge pripisala sebi. Vseeno ji ostaja majhna težava: kako dokazati prejšnji vladi škodljivo ravnanje? Morala bo razložiti, da bi bil lahko najboljši rezultat še boljši.

Vladni govorci uporabljajo športni (še raje pa vojaški) besednjak: rekordni dosežek, najboljši, prvi itd. Trenutno dosegamo negativne rekorde, ki pa jih ne razglašajo. Namesto tega poslušamo, da so ZDA in Rusija dosegle dnevni rekord pri številu novih okužb. Preračun na število prebivalcev pove, da je pri nas število okužb pet do desetkrat večje. Naše številke občasno presežejo samo Belgija, Francija in Češka. Tudi po številu smrti na dan smo prišli blizu vrha: 15 na milijon prebivalcev, podobno kot Belgija jeseni ali Italija pomladi. Slabši rezultat imata samo Francija z 22 in Češka s 24 smrtmi na dan.

Parlamentarno preiskavo bi kazalo razširiti na ugotavljanje odgovornosti za nepripravljenost na jesenski val okužb. Za razliko od prejšnje vlade, ki je za spopad z neznano boleznijo imela vsega mesec dni, je Janševa vlada imela pred jesenskim valom na razpolago bistveno več znanja o bolezni in več kot pol leta časa, vendar ni storila ničesar. Najbrž si je predstavljala, da je pomladi uspeh prineslo upoštevanje priporočil zaradi zagroženih kazni (v resnici so jih ljudje upoštevali po lastni volji zaradi strahu pred neznano nevarnostjo) in je ob novem valu samo ponovila vajo. Pri tem je sama pred očmi državljanov svoja pravila obilno kršila, kar je povzročilo nezaupanje in bojkotiranje ukrepov. Ali nas bo v naslednji fazi zaprla v stanovanja, namesto da bi opravila selekcijo med koristnimi in nesmiselnimi ukrepi in z drugačno komunikacijo z javnostjo dosegla, da bi ljudje priporočila upoštevali zaradi svoje in skupne koristi?

Vsako zimo so bolnišice polno zasedene tudi brez epidemij novih bolezni. Izkušnje drugih držav so govorile, da bi morali do jeseni pripraviti še vsaj tisoč dodatnih postelj. Ampak predsednik vlade je do nedavna zatrjeval, da je postelj in osebja dovolj. Sedaj vse več obstoječih postelj namenjamo bolnikom s covidom-19, kar pomeni, da jih je vse manj za druge bolnike. V moji neposredni  bližini, v  sosednji ulici, je umrl inženir srednjih let zaradi zagnojenega žulja, ki je napredoval do sepse, ker se cel teden ni mogel prebiti do zdravnika kljub visoki temperaturi in hudim bolečinam.  Koliko je še podobnih primerov? Poročajo, da je drastično upadlo število novoodkritih primerov raka in srčnega infarkta. Kršenje pravic bolnikov je, da jih ne obravnavamo sorazmerno z nujnostjo njihovih potreb.

Še večji problem je pomanjkanje osebja. Že pomladi smo vedeli, da v nekaj mesecih ne moremo povečati števila zdravnikov in medicinskih sester. Edini dodatni vir so  bili in so še vedno šolajoči se in upokojeni zdravstveni delavci, člani ekip prve pomoči pa tudi prostovoljci brez predhodnega znanja: s pravočasnim rekrutriranjem in usposabljanjem bi zdravstveno osebje lahko nanje preneslo nekatere enostavnejše zadolžitve. Nikakršno dvigovanje obrvi zaradi kršenja strokovnih standardov ni potrebno: tudi pri zaustavljanju krvavitve ali oživljanju na cesti je pomemben vsak, ki lahko pomaga, pa čeprav nima diplome s tega področja.

Slovensko zdravniško društvo poziva vlado, naj zdravstvenim delavcem za čas epidemije podeli imuniteto pred kazenskim pregonom in civilnimi tožbami. Zdravniki in medicinske sestre bodo namreč zaradi prevelikih obremenitev in utrujenosti pogosteje ravnali napačno. Ta predlog je zgrešen in bi najbolj škodil stroki sami, saj bi vodil v popolno izgubo zaupanja bolnikov. Zdravniki in medicinske sestre ne potrebujejo vnaprejšnjega zagotovila, da jim bo vsaka napaka odpuščena; pri vsaki naj se posebej presoja, koliko so k njej prispevale nenormalne okoliščine.

Veseli me, da imamo zdravnike, ki ne jadikujejo, da je zdravstvo tik pred zlomom ali da poka po šivih, ampak izjavljajo, da zdravstveni sistem ne  bo odpovedal. Da bodo delali, kolikor bo potrebno in dokler bo potrebno. To je pravi odgovor. Ob hudi krizi zdravstveni delavci ne odidejo domov, ko se izteče njihov delavnik, če ni nikogar, ki bi jih nadomestil. Pomoč trpečemu sočloveku zahteva sočutje od vsakogar, še toliko bolj od zdravstvenih delavcev. Večina med njimi ne bo pustila bolnikov pred vrati svojih ustanov. Res pa je, da bodo postopki ob vse večjem pomanjkanju ljudi postajali vse manj standardni; potrebno bo uvesti krizne protokole.

V zadnjem tednu me je pretresla izjava  generalnega direktorja ljubljanskega kliničnega centra v reviji Zarja, da javnega zdravstva bez sistemskih ukrepov v dveh letih ali v najboljšem primeru v petih letih ne bo več. Pretresla zato, ker je to izjavil človek, ki je pred kratkim napisal enega najbolj opogumljajočih besedil, kar sem jih kdaj prebral: »Človeštvo je premagalo največje izzive preteklosti – črne koze, špansko gripo in nacizem. Enotno smo nastopili prvi dan naše državnosti, kar nas je ne glede na razlike pognalo naprej. Kot ljudje smo zmagali, ker smo znali zaščititi najšibkejšega človeka. Boj bomo tudi tokrat končali kot zmagovalci, ker bomo odgovorili solidarno.« Mora je imel dr. Janez Poklukar slab dan. Ali pa je je njegova trditev pomenila klic v sili. Ampak vseeno je bila nepotrebno črnogleda. Sam sem prepričan, da javni zdravstveni sistem ne bo umrl. Tudi če ga bodo še naprej finančno in kadrovsko siromašili in razprodajali. Preživel bo zato, ker je ljudem potreben. Tako kot voda ali zrak, pa čeprav sta kdaj onesnažena. Ne znam si predstavljati, kako bi preživeli brez njega.