Spraševalec: Janez Markeš.

Pred manj kot dvema tednoma ste nastopili na t.i. kolesarskem protestu. Rekli ste, da smo se ob pandemiji covida naučili, kako zelo rabimo javno zdravstvo, oblast pa kaže željo, da ga privatizira. Postavili ste trditev, da je javno zdravstvo »merska enota« za slovensko demokracijo in državo. Kako je po številnih ukrepih položaj videti danes?

Po vsem svetu je javno zdravstvo ob spopadu s pandemijo še enkrat dokazalo svojo prednost pred zasebnim. Sistemi, ki slonijo na zasebnih izvajalcih, so se zlomili celo v bogatih državah, pri nas pa je javni sistem zdržal kljub finančni in kadrovski podhranjenosti. Razlika se je pokazala zlasti pri sposobnosti hitrega organiziranja: to lahko primerjamo z vojsko, ki je ni mogoče sestaviti iz zasebnikov, ko je napadalec že prestopil mejo. Tudi sam, ki razmere poznam, sem občudoval odziv zdravstva, ki je brez obotavljanja začelo izvajati aktivnosti za zajezitev epidemije.  Javni sistem ima za razliko od zasebnega vgrajeno poslanstvo, da služi vsej skupnosti in to v primeru nuje brez pogojevanja s plačilom. Zasebni izvajalci so se ponekod tedne dolgo pogajali o cenah novih storitev in nadomestilu izpadlih dohodkov, zasebne zavarovalnice niso hotele plačevati zdravljenja bolezni, ki je ni bilo v zavarovalni polici, zasebni laboratoriji (kjer so države to dejavnost že prej predale zunanjim izvajalcem) so si razdelili milijarde javnega denarja in nato vse vprek in brez zbiranja podatkov opravljali testiranja… Vse to je logična slika delovanja zasebnega sistema, ki se je sicer sposoben posvetiti posamezniku, če za njim vidi plačilo, ne pa tudi za spopad z boleznijo, ki prizadane vso družbo. Za zahvalo je naša oblast izustila nekaj neiskrenih in solzavih pohval, nato pa je ponovno prevladala retorika, da nas iz zagat s čakalnimi dobami lahko izvleče samo zasebno zdravstvo. Borba za privatizacijo in s tem za za zdravstvene milijarde je z epidemijo dobila celo pospešek. 

 Velika večina zdravnikov vendarle še vedno pripada javnemu zdravstvu…

 Res je: pravih zasebnih zdravnikov, sem ne štejem koncesionarjev,  je tridesetkrat manj, kot javnih. Absurdno je od te peščice, ki je za nameček prav tako kot javni zdravniki polno zaposlena, pričakovati krajšanje čakalnih dob. Res je, da v krizi šteje vsak posameznik, vendar je število dodatnih storitev, ki so jih sposobni opraviti javni in zasebni zdravniki, odvisno od njihovega števila in dodatna sredstva za skrajševanje čakalnih dob bi morala upoštevati to dejstvo. Vprašal bi se, zakaj ti zasebniki ne rešujejo zdravstva zdaj, ko zaradi epidemije javni sistem poka po šivih.   

 Lahko pa obrneva vprašanje in se vprašava, ali tridesetkrat manjše število zasebnikov res lahko škoduje javnemu zdravstvu? Simptom česa, po drugi strani, so torej ti pritiski zasebnikov, ki so tako močni, da odpirajo oči in ušesa samega vrha vlade?

Zasebniki pridobivajo javni denar s pomočjo zaposlenih v javnem sistemu, tako imenovanih dvoživk. Samo v ljubljanskem UKC je lani 599 zdravstvenih delavcev prosilo za dovoljenje za izvajanje zdravstvene dejavnosti zunaj javnega sektorja. To se dogaja zato, ker toga določila o nagrajevanju  ne vzpodbujajo popoldanskega dela v javnih zavodih in dobesedno porivajo javne delavce k zasebnikom, kjer so bolje plačani. Zasebniki tako lahko ponudijo  več storitev in javni denar se vse bolj seli v zasebni sistem. Pri tem ne gre samo za konflikt interesa, ki ga tržno gospodarstvo nikakor ne bi trpelo, pač pa tudi za to, da je zdravnik iz javnega zavoda, ki želi čim več ur oddelati pri zasebniku, vedno manj zavezan poslanstvu svoje ustanove: od tega, da je manj zainteresiran za raziskovalno in pedagoško delo do tega, da zavrača dodatno delo, s katerim bi v lastni ustanovi pomagal skrajševati čakalne dobe. Da tako dogajanje oblast ne preprečuje, temveč celo podpira, dokazuje, da imajo interesi zasebnikov prednost pred javnim sektorjem. Mi trdimo, da pomeni ob enaki količini denarja povečevanje deleža zasebnih izvajalcev načrtno izpodjedanje javnega sistema.  

 Rekli ste »mi si prizadevamo«. Kdo je to »mi«?

To smo državljani, ki se že vrsto let povezujemo v različnih civilno-družbenih skupinah in ob različnih prelomnih družbenih dogodkih javno nastopamo z izjavami, apeli in predlogi drugačnih rešitev. Ob spoznanju, da v Sloveniji pod sedanjo vlado prihaja do erozije demokracije in pravne države, smo pripravili dokument z naslovom »Izhodišča za program zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo«, s katerim pozivamo vse demokratične sile v državi, zlasti parlamentarne stranke,  k zavezništvu za obnovo demokracije in solidarnosti in predlagamo usmeritve za nastanek države, v kateri hočemo živeti. Dokument smo kot osnutek že predstavili opozicijskim strankam. V zadnjem tednu je končno verzijo podprlo 135 uglednih posameznikov, pretežno akademikov in znanstvenikov, pa tudi umetnikov, gospodarstvenikov in politikov. V zadnji različici jo predstavljamo javnosti in pošiljamo vsem poslancem Državnega zbora.  

Kakšna pa je posebnost tega dokumenta?

Če opišem nekoliko vzneseno: gre za dokument, ki predlaga temeljit zasuk v delovanju in usmeritvah države. Je zasnova nacionalnega programa, ki ga nimamo. Ima dva glavna cilja: prvi cilj je obnova in prenova načete demokracije in pravne države, drugi cilj pa krepitev socialne države in družbene solidarnosti. Ta opis sicer zveni kot program levice, vendar je njegov domet mnogo širši: gre za program, ki bi lahko povezal večino državljanov pod geslom svetovnih protestov izpred nekaj let: 99 proti 1.  

Dokument med drugim naslavlja tudi problematiko nespoštovanja ustave in pravne države.

Da, tu se povsem sklada s programom, ki ga je predstavil  Jože P. Damjan in sodelavci. Naša ugotovitev je, da se kršijo ključna določila ustave in da se zakonodaja sproti prilagaja potrebam oblastnikov, ob tem pa ne obstajajo ali pa nihče ne aktivira orodij, ki bi te pojave preprečevale.  Slavni sistem preverjanja in ravnovesij, ki naj bi ga zagotavljali trije neodvisni stebri oblasti, ne deluje: izvršilna veja poveljuje zakonodajni in omalovažuje sodno, vse to pa omogoča neprestane ekscese, katerih končna žrtev so državljani. Država državljanov se spreminja v karikaturo, ki je za veliko večino ljudi nesprejemljiva in si je v časih osamosvajanja niso predstavljali niti v najbolj morastih sanjah.

Je to dogajanje, ki ga danes pooseblja premier Janša, programsko, ali gre le za spontani populizem?

Pri Janši je zelo razvidno, da gre za zavesten program, podrejen cilju, kako ostati na oblasti in si jo prisvojiti v največji možni meri. Očitno je prišel do zaključka, da so mu demokratične poti osvajanja oblasti zaprte in da mu edino šanso daje vzpostavitev avtokratskega režima po Orbanovem vzgledu. Ampak tudi če Janše ne bi bilo, bi mnoge druge stvari lahko bile enako slabe. Imeli bi sicer  formalno demokracijo, toda danes je taka demokracija na primer v ZDA ali v Veliki Britaniji pa tudi v drugih državah zelo vprašljiva, saj volivci ne odločajo o ljudeh, ki jim bodo vladali, o tem odločajo stranke. Da niti ne omenjam stanja demokracije v času od enih do drugih volitev. Mučno je doživljati, kako so vsakič znova predvolilni programi, ki obljubljajo skrb za ljudi, po volitvah pospravljeni v predale, v ozadju večine zakonov in ukrepov, ki se sprejemajo, pa so prav prozorno razvidni interesi posameznikov in lobijev. Zato ni dovolj, da dosežemo sestop Janše z oblasti, nova vlada se mora programsko zavezati, da se bo odkrenila od neoliberalizma, privatizacije družbene lastnine in javnih sistemov ter prevlade kapitala nad delom ter omogočila polno delovanje pravne in socialne države. Skratka: da bo začela uresničevati program, ki bo državo vrnil ljudem.

Premer Janša je bržkone hitro in lahko razložljiv. Vprašanje je , ali sam nadzoruje vse procese. Že pri ministrstvu za zdravje Gantarju je vtis, da pobuda za vpoklice zasebnega sektorja v javni zdravstveni prostor ne prihaja od njega, temveč od zunaj. Kot da ne bi odgovarjal premieru, temveč nekomu od zunaj. Kot bi bil »centralni komite« v pomembnih stvareh države izven parlamenta in izven vlade…

Ta nekdo zunaj je kapital. Ta je resnični vladar v večini držav: odločajo torej ljudje, ki niso  bili nikoli izvoljeni in jih večina volivcev ne pozna. Politiki so željni njihovega denarja, oni pa političnih odločitev, ki podpirajo njihove interese. Tudi EU kot svetovni prototip socialno naravnane družbe je v zadnjih desetletjih popustila kapitalu. Značilno je na primer njeno neukrepanje ob davčnih utajah mednarodnih korporacij in sprenevedanje ob davčnih oazah. Kapital podpirajo ali pustijo pri miru skoraj vse stranke, zato bi bilo zanimivo poznati odgovor na vprašanje, zakaj so mu praviloma bolj všeč avtokratski kot »demokratični« politični voditelji. Verjetno zato, ker avtokrat, v katerega se spreminja Janša, lažje in brez predsodkov izsili zakonodajne spremembe po meri kapitala. Področja, ki so avtokratu nujno potrebna za politično preživetje in dominacijo, pa kapitala ne zanimajo, zato je simbioza zagotovljena.

V prejšnjih sklicih so nasproti Janše stale stranke, ki so se izkazovale kot alternativa proti njemu. In vendar se zdi, da so na enak način tlakovali pot kapitalu…

Res je. Zakaj je tako, sem skušal pojasniti v prejšnjem odgovoru. Naj navedem konkreten primer. Dvajset let spremljam pod različnimi oblastmi poskuse spreminjanja zdravstvene zakonodaje. Doživljal sem nenadne popolne zasuke v stališčih posameznih poslancev in strank ali pa navidezno trajno podporo ob nenehnem postavljanju ovir. Utemeljeno domnevam, da je na delu korupcija. To je razlog, zakaj je tako malo sprememb v korist malega človeka: ne more jih plačati.   

Ali pa davčne reforme zadnjih let! Razglašali so jih kot izboljšanje finančnega položaja srednjega sloja, zlasti mladih izobražencev, da ne  bi pobegnili v tujino. Dobili pa so deset ali dvajset evrov na mesec, nekaj sto evrov pa je šlo tistim z najvišjimi dohodki, ki nikakor ne bežijo v tujino. Davčni svetovalec Janševe vlade je v svoj program debirokratizacije mimogrede vtaknil uvedbo socialne kapice, ki bo trinajst tisočim ljudem s plačo nad šest tisoč evrov podarila sto štirideset milijonov, ostalih 99 odstotkov pa ne  bo dobilo niti centa. Razkorak med revnimi in bogatimi se torej povečuje tudi v Sloveniji, čeprav nekoliko manj kot v bogatih državah; to je predvsem zato, ker pri nas še ni milijarderjev, ki bi jim država lahko podelila še večje odpustke. To tudi odvzame težo navidez ugodnemu podatku, da je Slovenija po neenakosti ljudi na dnu lestvice.

Pod Alenko Bratošek je bila sanacija bank preplačana za nekaj milijard, Miro Cerar je državo upravljal izrazito neoliberalno in izpeljal davčne reforme, ki ste jih omenili. Težko bi rekli, da Marjan Šarec ni počel istega. V čem je torej Janša glede tega bolj nevaren, kot oni, zakaj se dejanja proti njemu kažejo kot urgentna?

Bolj je nevaren zato, ker obstajajo znaki, da bo želel oblast zadržati po vzoru svojih avtoritarnih prijateljev. Tega mora biti strah vseh državljanov, tudi politikov drugih strank vključno z Janševimi sateliti.   

Gre za poseganje v bazične parametre demokracije?

Tako je. Državljani se lahko ponovno znajdemo v enopartijskem sistemu, ki deli ljudi na pripadnike in sovražnike in po tem načelu odreja njihovo življenje in preživetje. Mnoge javne osebnosti pa tudi običajni državljani se že zatekajo v samocenzuro; morda nismo  več daleč od tega, da se bo kdo zaradi nasprotovanja režimu znašel v zaporu. Nemoč demokracije je očitna tudi drugod, kar dokazuje podatek, da dobršen del ameriških mnenjskih voditeljev dopušča možnost, da Trump ne bo zapustil oblasti, če bo izgubil volitve, in da ga pri tem utegne podpreti ustavno (v ZDA je to vrhovno) sodišče

Videti je dva intelektualna loka v skrbi za ustavnost in demokracijo. Tu je vaša pobuda in tu je pobuda koalicije ustavnega loka, pod katero je podpisan Jože P. Damjan. Kakšno je razmerje med njima, v čem sta si različna, v čem sta si podobna?

Dodati morava še kolesarske protestnike, ki so bili v javnem izražanju zaskrbljenosti za demokracijo celo prvi. Glede Damijanove Koalicije in našega Zavezništva lahko rečem, da sta nastala drug ob drugem na podlagi domala identične ocene stanja v državi in predlagata enake rešitve. Pri tem se Damjanova pobuda posveča potrebnim aktivnostim prihodnjih dveh let, torej do naslednjih rednih volitev. Te aktivnosti v celoti podpiramo, saj jih je mogoče izpeljati tudi iz našega dokumenta, ki pa je usmerjen v daljše časovno obdobje. V okviru teh časovnih pristopov oba dokumenta zahtevata obnovo ustavnosti, demokracije in socialne države. Naš dokument poskuša celoviteje odgovoriti na vprašanje, kakšno državo hočemo, in izrecno poudarja, da je zaustavitev Janše samo nujni pogoj, ne pa tudi zadostni. Potrebno je tudi zaustaviti obsedenost z neoliberalno paradigmo. V zvezi s tem omenjam nedavno objavljeni program nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja, ki je tipičen neoliberalen program. Govori o dohitevanju Avstrije pri rasti in produktivnosti ter o varčevanju in omejevanju pokojnin kot pogojih za izhod iz krize. Nobenega govora o delitvi dobička med zaposlene, o krepitvi socialne države in socialni koheziji, ki je potrebna pri vsakem velikem projektu. Nobenega poudarka na okoljsko vzdržnem in količinsko nevtralnem razvoju. Zakaj naj bi na tak program pristalo 99 odstotkov ljudi ob zavedanju, da bo šel ves presežek v žepe najbogatejših in da tudi državni proračun od povečanega BDP ne bo dobil veliko za javne izdatke, saj bodo dobički odtekali k tujim lastnikom in v davčne oaze?

Premier koaliciji ustavnega loka javno očita sanjavo levičarstvo in sestavljanje fragmentiranih levičarskih skupin…

Ubesedenje ideje o dobri državi morda res vse od Utopije dalje ostaja utopično, ampak tudi zamisli o nenehni rasti kot rešitvi problemov so utopične. Če menimo, da je dohitevanje Avstrije dobro za nas, moramo sprejeti, da je to dobro tudi za vse druge države sveta. To je negativna utopija, distopija, saj vodi v socialno, politično in okoljsko kataklizmo. In če imamo na  voljo dve utopiji  – ali se ne bi raje oprijeli tiste, ki v primeru uresničitve rezultira v boljšem življenju na varnem planetu in ne v propadu sveta, kot ga poznamo?

Pa tudi če še ne bo tako kmalu konca sveta, kako bo Mramor dokazal, da povečan BDP ne bo odtekel v profite multinacionalk, ki nas kupujejo ali so nas že kupile?  

Za alternativno pot razvoja se bodo morale odločiti stranke, ki jih imamo v parlamentu. Karkoli si že mislimo o naših poslancih, samo oni imajo vzvode za spremembo vlade in za spremembo poti, po kateri stopamo.  

Ali se torej Gibanje za demokratično in pravično Slovenijo skuša podpisati pod nov ali obnovljen razsvetljenski program? Pod moderno in razsvetljeno državo?

Ob tem vprašanju se počutim kar preveč počaščenega. Ostal bom na tleh: res gre za ambiciozno besedilo, ki pa ga za zdaj lahko opredelim le kot program v nastajanju. Pisci si želimo, da bi s pomočjo drugih, ki doslej še niso prispevali svojih pogledov, tudi politikov, prišli do nacionalnega programa, ki bi vzdržal in bi bil vodilo za daljše obdobje kot je mandat ene vlade. Njegovih usmeritev ni mogoče uresničiti v kratkem času, potrebno pa jih je začeti uresničevati takoj. Ta začetek smiselno  določa Damijanov program.   

Obnoviti je treba torej nacionalni program? Obnoviti pomen slovenske države kot varuha jezika in kulture?

Nacionalni program razumem kot dokumet, ki v obliki usmeritev celovito odgovarja na številna vprašanja o življenju nacije. Ena od teh usmeritev je tudi pomen jezika in kulture, kjer smo jasno zapisali, da igrata kultura in umetnost, še posebej jezik in književnost, bistveno vlogo pri ohranjanju in razvoju naše skupnosti. Uvrstili smo ju med temeljne identifikacijske značilnosti Slovenije, kamor sodijo še naravne danosti, ljudje in njihovo znanje, ustvarjalnost, visoka stopnja družbene odgovornosti, socialna kohezija in družbena enakost,  trajnostni razvoj, visoka dodana vrednost proizvodov in turizem. Kot majhna država ne moremo bi povsod najboljši,  vendar pa smo lahko samozavestni in poravnani z drugimi najboljšimi vsaj na nekaterih področjih.

To se tiče tudi znanosti in produkcije. Kaj pa če postavim pričakovanja takole: Slovenjo bi želel videti kot domicil za osebno svobodo, za duhovno intelektualno in kulturno svobodo. Je to sprejemljiva ambicija?

S tem pogledom se močno strinjam. Država, ki omogoča avtonomen osebnostni razvoj, ki zagovarja  pravičnost ne samo zase, temveč tudi za druge prebivalce sveta, in ki daje prednost globalnemu sodelovanju in solidarnosti pred globalnim tekmovanjem, lahko postane svetilnik osebne in družbene svobode. Na tako državo bi  bili lahko ponosni, saj bi kljub majhnosti igrala pomembno vlogo v mednarodnem prostoru. Slovenija bi se s tako držo in v koaliciji enako mislečih lahko uprla bloku neolibralnih držav, namesto da se jim ponižno uklanja.

Videti je prioriteto, da se medetapno zaradi njenega rušenja demokracije ustavi aktualno vlado. Se torej oba loka, vaš in Koalicija ustavnega loka, čisto formalno povezujeta?

Formalno ne, smo pa ugotovili, da se medsebojno podpiramo. Naše Zavezništvo nima namena aktivno vstopiti v politiko, pač pa bomo podpirali tiste, s katerimi bomo delili poglede. To pomeni, da v okviru Damijanovega programa podpiramo Koalicijo ustavnega loka. Naša pobuda predstavlja legitimen pritisk na poslance Državnega zbora, ki v okviru demokratičnih postopkov edini lahko zamenjajo sedanjo vlado z novo. Doumeti morajo, da smo v kritičnem zgodovinskem trenutku, ko se je država z njihovo podporo ali zaradi njihove neaktivnosti napotila v povsem napačno smer. Njihova odgovornost je, da to popravijo. Pričakujemo, da se bodo naši pobudi pridružili tudi drugi posamezniki in skupine.

Za nekatere stranke bi bila to pot v Canosso, kajti preden bi lahko bile del rešitve so postale so del problema….

Bolj bi bila to pot odrešitve. Ko se pogovarjam s posamezniki iz sedanje koalicije, mi priznavajo, da so zabredli v močvirje. Vedo, da se ob hitrosti Janševega osvajanja vseh vzvodov oblasti, kar lahko že do naslednjih rednih volitev privede do nepovratnega stanja, ne  bodo mogli izogniti odgovornosti – ne le pred svojimi volivci, temveč pred vsemi državljani.

Je nemara Janševo pospešeno drvenje proti »Madžarski« in Viktorju Orbanu vendarle na nek način koristno, da se vidi, kar se sicer ne bi, in da bo to omogočilo zasuk, ki sicer ne bi bil verjeten?

Upam, da je tako. Janševo spogledovanje z Orbanom dokazuje, da se je odločil, da bo obdržal oblast z Orbanovimi metodami. Z njegove strani je to logično, saj zanj poti nazaj ni več; ne bo se spremenil v demokrata. Za vse ostale pa to pomeni svarilo, ki ga ni več mogoče spregledovati. Njegovi koalicijski partnerji ne morejo razglašati daril z njegove mize kot uresničevanje svojih predvolilnih programov: gre za kupovanje časa, ki ga Janša potrebuje za utrjevanje oblasti. V igri je neskončno več kot izpolnitve želja strankarskih lobijev: v igri so svoboda, demokracija in pravna država.

Zdi se, da enako spodnaša tudi EU, ki se je ujela v past kapitalskih trgov. Zdi pa se, da se začenja zavedati nevarnosti iliberalne demokracije, ki je okužila višegrajske države članice, kamor drvi tudi Slovenija. Vodje največjih poslanskih skupin v evropskem parlamentu so nedavno izrecno to eksplicirali z zahtevo po vladavini prava. Ocenjujete, da gre za nov evropski trend obnove bazičnih demokratičnih idej?

To so pozitivni premiki. Naj dodam, da se tudi velike korporacije postopoma zavedajo svoje družbene odgovornosti in nič več ne postavljajo profita na prvo mesto. Vendar pa EU še vedno dela en korak naprej in en nazaj, čeprav je dovolj velika tvorba, da  bi bila tudi samozadostna, če  bi s svojimi pozitivnimi reformami doživela nasprotovanje preostalega sveta. Pričakoval bi torej več poguma. Začel ji bom verjeti, ko bo okrepila svojo medlo borbo z utajami davkov velikih korporacij in z davčnimi oazami. Ali ko bo sposobna priznanja, da tudi v okviru EU bogate države bogatijo na račun revnejših in bo utišala kričanje bogatih, da jih revnejše izkoriščajo. Upam da bo uresničila svojo namero, da bo kreditiranje članic pogojevala z vladavino prava v teh državah. Upam, da bo socialni damping zavrla na pravi način: tako, da bo terjala za vse migrante, ki jih zaposluje, in delavce držav, s katerimi trguje, izenačitev ekonomskih in socialnih pravic z domačimi delavci.  

Bi morala nekaj storiti tudi na področju zdravstvenih pravic?

Tudi. Za to sem se zavzemal že kot minister za zdravje. EU bi morala imeti več skupne zdravstvene politike in vsaj nekaj solidarnostnega financiranja, ki bi povečalo pripadnost evropski ideji in povezanost med Evropejci. Če bi na primer iz skupnega sklada, ki  bi se polnil  v odvisnosti od BDP članic, financirali draga zdravila, bi lahko otrok z dedno boleznijo v Bolgariji užival enak zdravstveni standard kot otrok v Veliki Britaniji ali Franciji. To bi bil velik korak v pravo smer. Nekaj od tega se obeta pri pandemiji kovida. Upajmo, da bo kriza vsaj v tem pogledu prinesla nekaj dobrega in da se bo to tudi ohranilo.  

Enotnost, javnost in enost niso ravno vrline v slovenski politiki. Ali obstaja možnost, da bi prvič po koncu osemdesetih let neka civilnodružbena pobuda uspela povezati ljudi v obrambi ustavnosti in demokracije? Verjamete v uspeh teh pobud?

K sreči imamo dobro informirano in razgledano javnost, ki zazna grožnje, pa če te prihajajo od zunaj ali znotraj. Protesti kolesarjev so najnovejši dokaz. Če bi naredili anketo, bi najbrž ugotovili, da za pobudama Zavezništva in Koalicije stoji večina državljank in državljanov. Čeprav se ob podobni enotnosti ob drugih vprašanjih v preteklih letih politika pogosto ni odzvala, obstaja možnost, celo verjetnost, da  bo tokrat drugače. Nastajajoči avtoritarni režim namreč ogroža tudi obstoj strank.

Če se osredotočiva na moment enotnosti: nekaj se je zgodilo, da se je pojavila potreba po enotnosti, po večji obtežitvi nacionalne ustavne države, ki ima tudi kulturni karakter?

To bi lako primerjal z erupcijo enotnosti konec osemdesetih let, ki jo je sprožil občutek ogroženosti pred večinskim narodom v tedanji državi, čeprav je bilo potencialnih razlogov, ki bi lahko pripeljali do strnitve državljanov Slovenije veliko in so bili zgodovinsko starejši. Potrebna je bila kaplja čez rob, da je prišlo do množičnih zborovanj na Kongresnem trgu. Tudi sedaj narašča občutek ogroženosti zaradi obnavljanja enoumja in represije, ki tokrat ne prihaja od zunaj. Če se politika ne bo odzvala, bodo morda Kongresni trg spet napolnili desettisoči, ki bodo ponovno zahtevali državo, o kateri so sanjali pred tridesetimi leti.

Na kateri točki Slovenija kot država in kulturna tvorba stoji ali pade?

Nujni pogoj za preživetje Slovenije kot države in kulturne tvorbe je njeno služenje javnemu interesu, kar pomeni ohranjanje in krepitev družbene lastnine in javnih dobrin, kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in kultura. Slovenija lahko obstane samo tako, da daje svojim državljanom občutek varnosti in pripadnosti. Če  bo razprodala državno lastnino in privatizirala javne dejavnosti, bo samo prazna lupina, ki je nihče več ne bo potreboval; izginila bo skupaj s svojo kulturo in jezikom v morju globalnih kapitalskih interesov. Tako prazna bo ta lupina,  da ne bo nikogar, ki bi ugasnil luč.