Prof. dr Marko Noč v svojem pogovoru z novinarko Dela 3. julija sicer ne uporablja žaljivk in diskvalifikacij, ki jih je podpisal ob drugi priliki – v javnem pismu dvanajstih zdravnikov – vendar tudi v tem primeru ne odgovori vsebinsko na nobeno od mojih kritik v zvezi z dogajanjem v domovih starejših občanov v času prvega vala koronavirusa. Če je že bilo pričakovati od predstavnikov oblasti, da se bodo na kritiko odzvali v skladu s sloganom: »zanikaj vse, ne priznaj ničesar, diskvalificiraj kritika«, pa tega le nisem pričakoval od strokovnjaka, poklicnega kolega (in svojega učenca), ki naj bi na trditve, s katerimi se ne strinja,  odgovarjal s preverljivimi protiargumenti. Razglašanje vseh odločitev in dejanj kot najboljših možnih še ni dokaz, prav tako tudi ni mogoče kot strokovni argument, pa čeprav ga izreče zdravnik,  sprejeti trditve, da so vsi oskrbovanci, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje, do njega tudi prišli. Dejstva govorijo drugače in apeli, ki prihajajo s strani domov med sedanjim drugim valom, jim dajejo dodatno težo.   

Noč mi pripisuje trditve, ki jih nisem izrekel, da lahko nato z njimi obračunava. Nisem namreč zavrnil dejavnosti paliativne medicine; nasprotoval sem temu, da se je načrtovanje zdravstvene obravnave oskrbovancev izpeljalo brez njihove vednosti ali vednosti njihovih svojcev. Neverjetno je, da se nobeden od mojih kritikov iz zdravstvene stroke doslej ni niti zdrznil ob tej grobi kršitvi osebne avtonomije in dostojanstva, ki jo imamo zdravniki sicer nenehno na ustih: ničesar brez pacienta, pacient ima zadnjo besedo. Ali naj v tem vidim zatiskanje oči zaradi nekaj sramu ali pa – prav obratno – da zaradi svojega vzvišenega paternalizma niso sposobni prepoznati te kršitve temeljne pacientove pravice? Noč na abstraktni ravni sicer izjavi, da je  paliativne ukrepe »treba pravočasno in na laičen način razložiti tudi bolniku, če je še priseben, in njegovim svojcem ali skrbniku«, se pa v širokem loku izogne moji ključni kritiki, da se prav to v konkretnem primeru pri tisočih oskrbovancev ni zgodilo. Mimogrede: ali je izraz »seznam odpisanih« res tako neustrezen?

S strani stroke tudi še nisem slišal prepričljive zavrnitve moje trditve o diskriminatornosti odločitve, da se vsi, razen najtežji bolniki, zdravijo v domu. Ponavljam svojo trditev, da razmere v domu (pomanjkanje, kadra, opreme in znanja, utesnjeni prostori) ne omogočajo obravnave, ki bi bila primerljiva z bolnišnico, in ne morejo zanesljivo preprečiti širjenja okužbe. Osupljajo me pavšalne trditve, da je bolnišnica in vse kar je povezano z njo (reševalni prevozi, sprejemni oddelki itd.) za starejše bolnike skoraj najslabše, kar se jim lahko zgodi. Moje dvajsetletno delo na gerontološki ustanovi temu na sistemski ravni ne pritrjuje. Res je, da marsikaterega od bolnikov, ne le starih, tudi iz strokovnih razlogov ni smiselno hospitalizirati, vendar morajo biti take odločitve individualizirane. Tudi bolniku z rakom, ki ima pred seboj le nekaj mesecev življenja, je potrebno oskrbeti zlomljeno roko; tudi bolniku, ki se ga zaradi neozdravljive bolezni leta dolgo obravnava paliativno, je potrebno ozdraviti akutno infekcijo.

Noč pravi, da so kritike »medijski izlet posameznikov, ki so še pred nekaj meseci pisali javna pisma v podporo evtanaziji, zdaj pa nenadoma zagovarjajo tezo, da mora vsak oskrbovanec doma za starejše, okužen s covidom-19, v bolnišnico«.  S tem, ko »razkrinkava« mene, govori o svojih dvojnih merilih. Da, dosledno zagovarjam avtonomijo vsakega posameznika pri odločitvah o svojem življenju – tako v primeru, ko gre za zdravljenje, kot v primeru, ko gre za željo po smrti, ki bi skrajšala njegovo trpljenje. Pomislimo natančneje, kaj za starostnika s težkim potekom okužbe s koronavirusom pomeni odločitev, da ne bo hospitaliziran. Pomeni opustitev nepotrebnega zdravljenja, kar marsikje v svetu imenujejo pasivna evtanazija. Če za tako dejanje zdravniki nimajo pristanka bolnika, pridobi še težje poimenovanje: neprostovoljna evtanazija. Ampak pustimo izraze ob  strani: Noč očitno spada med tiste, ki trpečemu bolniku izpolnitev želje po smrti in z njo povezano zdravniško pomočjo odreka, ne vidi pa problema, če o tem odloči zdravnik brez vednosti bolnika.   

Noč pravi: »Škoda (mišljena je moja in druge kritike), ki je bila narejena s tem, je neizmerna in nepopravljiva, in ta kampanja je žal podrla marsikaj, kar nam je z leti uspelo narediti na področju humane medicine za starostnike.«  Sam imam v mislih drugo škodo: škodo, ki jo je stroka zagrešila zaradi odrinjanja oskrbovancev od odločanja o lastni usodi. Ob tem dejanju se besedna zveza »humana medicina za starostnike« sliši kot pokroviteljski cinizem.