Najvišja slovenska strokovna in stanovska zdravniška združenja so se zdravstveni oblasti pridružila pri zavrnitvi kritike, da so bili oskrbovanci domov za starejše občane med epidemijo covida-19 zapostavljeni. Tudi posamezni zdravniki so ogorčeno zavrnili kritiko, češ da je politikantska, namenjena zastraševanju oskrbovancev in njihovih družin in da je povzročila veliko škode na področju humane medicine za starostnike.
Kar se tiče zastraševanja, so se žal prestrašili kritiki: vodstva domov so obmolknila, kritični posamezniki pa se izmikajo pogovorom o tej temi. Vanjo so prenehali vrtati tudi novinarji ali pa odgovornim ne zastavljajo pravih vprašanj. Tako je ostalo povsem spregledano, da nobena od kritik ni bila argumentirano zavrnjena.
Nismo na primer dobili dokaza, da so bili pri napotitvi v bolnišnico stanovalci domov obravnavani enako kot drugi državljani. Odgovorni bi lahko očitek o diskriminaciji zlahka zavrnili s prikazom podatkov o starosti in razlogih za sprejem bolnikov s covidom-19 na navadnih in intenzivnih bolnišničnih oddelkih, vendar jih kljub ponavljajočim se zahtevam vse doslej niso razkrili. Ne vemo tudi, kako zdravstvena oblast in stroka utemeljujeta, da je bilo zdravljenje »lažjih« bolnikov v domovih enako ali celo bolj učinkovito kot v bolnišnici, saj je moral vsak dom ob svoji polni zasedenosti vzpostaviti tri med seboj ločene sektorje za neokužene, sumljive in obolele stanovalce in da je to delo opravljal ob velikem pomanjkanju osebja, ki so ga s kratkimi tečaji usposabljali za spopad z neznano boleznijo, medtem ko so bile bolnišnice celo na vrhuncu epidemije le tretjinsko zasedene. Na vse te podatke dajeta minister in njegova strokovna skupina vedno enak odgovor: bolnišnično zdravljenje so dobili vsi, ki so ga potrebovali. Zdravstvena stroka pa k temu dodaja, da je bila obravnava oskrbovancev domov v času epidemije strokovno ustrezna in pravilna, odločitve o napotitvah v bolnišnice pa pretehtane in sprejete v luči največje koristi za oskrbovance. Brez utemeljitve; treba je verjeti na besedo.
Še slabše je dokazovanje obstoja ali neobstoja navodila ministra za zdravje, naj se med vsemi stanovalci domov določi tiste, pri katerih zaradi siceršnjega slabega stanja ni utemeljeno zdravljenje v bolnišnici, če zbolijo za covidom-19. Minister je to navodilo izdal 6. aprila, njegova državna sekretarka dr Tina Bregant pa se je tri dni kasneje takole pohvalila: „Na nivoju zdravstvene oskrbe smo izvedli nekaj, kar se bo izkazalo res kot dobra praksa in kar lahko uporabimo tudi za kasneje. Namreč v domove za ostarele pošljemo ekipo, to se pravi, o tem bolniku, ki bo zbolel v domu za ostarele, odločamo v triažnem postopku.« Minister izjavlja, da on takega navodila ni izdal, ko pa mu lastno navodilo porinejo pod nos, izjavi, da na njem ne piše tisto, kar piše. Kljub dobri volji takih utemeljitev ni mogoče jemati resno.
O tretjem in najtežjem očitku, da se je triaža tisočev oskrbovancev odigrala brez njihove vednosti, pa nihče med odgovornimi sploh ne spregovori. Ali to govori o slabi vesti? Izločanje pacienta od odločanja o njegovi zdravstveni obravnavi pomeni kršitev zakona o pacientovih pravicah in omalovaževanje enega od temeljnih načel medicinske etike. Ob tej množični kršitvi pacientovih pravic je poleg molka strokovnih združenj še zlasti škandalozen molk komisije za medicinsko etiko.
Delež vseh smrti zaradi covida-19, ki gre na račun oskrbovancev domov, se v svetu giblje okrog 50 %, v Kanadi je celo blizu slovenskim osemdesetim odstotkom. V več državah pišejo o masakru in nacionalni tragediji v negovalnih domovih. Vse več politikov vsaj med vrsticami priznava odgovornost, javnost in parlamenti zahtevajo preiskave. Med vzroki za katastrofo se naštevajo kronično podcenjevanje potreb negovalnih domov in njihovi privatizaciji, nizkim plačam, pomanjkanju zaščitne opreme, neustreznim stavbam in odsotnosti koordinacije med domovi in bolnišnicami. V Kanadi menijo, da bi lahko preprečili številne smrti, če bi se med pripravo na epidemijo posvetili domovom za stare enako skrbno kot bolnišnicam.
O hospitalizaciji starejših ljudi obstaja več mnenj, ki se razlikujejo manj, kot se to dozdeva na prvi pogled. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, na se hospitalizirajo tudi lažji primeri, da bi poleg boljšega zdravljenja preprečevali tudi širjenje okužb; v primeru, če bolnišnicam primanjkuje kapacitet, naj imajo prednost starejši in kronični bolniki. Drugi zagovarjajo obravnavo blažjih primerov v domovih, če imajo dovolj opreme in usposobljenega osebja. Vsi soglašajo, da vseh domov ni mogoče obravnavati po istem kopitu in da je potrebno imeti jasen načrt ravnanja v primeru velikega izbruha bolezni v posameznem domu.
Zaslediti je tudi poskuse triažiranja. V Veliki Britaniji so se razpisali o pisnem pozivu nekaj tisočem stanovalcem domov, da bi se vnaprej odpovedali zdravljenju v bolnišnici in oživljanju. Minister za zdravje je ta neosebni pristop ocenil kot nedopusten. Vsak bolnik je namreč drugačen in vsakega je potrebno obravnavati individualno.
Za razliko od drugih držav pri nas oblast in stroka trdita, da so bili ukrepi med prvim valom epidemije v domovih ustrezni in pravilni. To praktično onemogoča izboljšave med prihajajočim drugim valom: zakaj spreminjati nekaj, kar je odlično? Minister za zdravje je to tudi ubesedil: ravnanje v domovih bo ostalo enako.
No vsaj eden od tistih, ki so kritike dogajanja v domovih za stare ostro napadli, zdravnik v domu za stare dr Igor Muževič, spreminja mnenje: izjavil je, da bi bilo treba vse za koronavirusom obolele stanovalce domov v prihodnje nameščati v bolnišnico, dokler ne ozdravijo. Morda pa bo kritika le dosegla katerega od svojih ciljev.