Neposredna odgovornost zdravnika za svojega bolnika je veliko breme tega poklica, a hkrati njegova največja vrednost in vrednota.
Direktor zato zdravniku lahko stokrat očita drage napotnice za preiskave (kar se dogaja vsak dan), a zdravnik ve, da bo v primeru slabega razpleta zdravljenja moralno in kazensko odgovoren na koncu izključno zdravnik, ne direktor. FOTO: Jure Eržen/Delo
V tedniku Mladina je 15. 5. 2020 izšel intervju z naslovom »V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnico«. V njem je upokojeni zdravnik dr. Dušan Keber na podlagi vpogleda v konzilijarni formular svoje zdravniške kolege obtožil, da so med epidemijo covida-19 »vnaprej sestavili sezname starostnikov, ki pod nobenim pogojem ne bi smeli biti deležni bolnišničnega zdravljenja«. Zaradi teh seznamov, po trditvi dr. Kebra, zdravniki v domovih starejših občanov (DSO) niso napotovali pacientov, potrebnih zdravljenja, v bolnišnice in zato je zaradi neprostovoljne in strokovno neupravičene odtegnitve zdravljenja v DSO umrlo nesorazmerno veliko starostnikov.
Trditev dr. Kebra je neposredna kriminalizacija zdravnikov v šestih DSO, v katerih so zabeležili smrti zaradi covida-19. Če trditev dr. Kebra drži, so namreč zdravniki konkretnih šestih DSO zakonsko, etično in kazensko prvi in pravzaprav edini krivci – neposredna odgovornost zdravnika za zdravljenje je namreč temelj medicine. V nasprotju s številnimi drugimi dejavnostmi v medicini ni »poveljniške« odgovornosti kot v vojski, ni »uredniške odgovornosti« kot v medijih, niti ni birokratsko razparceliranih in prepletenih »pristojnosti«, ki so čudovit izum za izničevanje kakršnekoli uradniške osebne odgovornosti. Neposredna odgovornost zdravnika za svojega bolnika je ogromno breme tega poklica, a hkrati njegova največja vrednost in vrednota, saj brez nje ni mogoč zaupljiv odnos med zdravnikom in bolnikom, ki je temelj za uspešno zdravljenje.
Zdravnik zato ne bo v nobenem trenutku in ne glede na želje nadrejenih pripravljen odvreči bremena neposredne odgovornosti do svojega bolnika, saj se zaveda, da na tem ostane ali pade bolnikovo zaupanje vanj. Direktor zato zdravniku lahko stokrat očita drage napotnice za preiskave (kar se dogaja vsak dan), a zdravnik ve, da bo v primeru slabega razpleta zdravljenja moralno in kazensko odgovoren na koncu izključno zdravnik, ne direktor.
Najhujša posledica zgrešene medijsko-politične kampanje pa niso manipulantsko obtoženi zdravniki, ampak predvsem zavajanje javnosti. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Iz tega temeljnega nepoznavanja narave zdravniške odgovornosti so novinarji v oddaji Tarča, ki jo je 4. 6. 2020 predvajala RTV Slovenija, skonstruirali tezo o usodni povezavi konzilijarnega formularja, za katerega naj bi bil »odgovoren« minister za zdravje, in neupravičene odtegnitve zdravljenja, ki je v DSO povzročila nepotrebne smrti.
Tako sklepanje je za vsakogar, ki pozna način zdravniškega odločanja in odgovornosti, nevzdržno, zavajajoče, neosnovano, manipulantsko. Ne le zato, ker gre za neznosno lahkotnost kriminalnega obtoževanja – zdravniki so bili obtoženi za smrti bolnikov brez navedbe enega samega konkretnega primera! In to zgolj zato, ker se je novinarjem zaradi nepoznavanja narave zdravniške odgovornosti zdelo, da bi kriminalna dejanja zdravnikov lahko povezali z navodili ministra za zdravje. A tudi, če bi obstajala zlonamerna »navodila presvetlega ministra«, zdravnik še vedno ostaja v celoti osebno odgovoren za zdravljenje svojega bolnika. V tem pogledu Tarča ne bi mogla bolj zgrešiti tarče – namesto politikov, ki so jih imeli na muhi, so ustrelili zdravnike v DSO.
Najhujša posledica zgrešene medijsko-politične kampanje pa niso manipulantsko obtoženi zdravniki, ampak predvsem zavajanje javnosti, da je zdravnik pri odločanju o zdravljenju zgolj v vlogi uradnika, ki je na vsak namig nadrejenih pripravljen spremeniti zdravljenje svojih bolnikov, čeprav bi bilo to za bolnike škodljivo ali celo smrtonosno. To ni res. Ponavljam: To je laž!
Zdravniki vemo, kako zelo lažno je to sporočilo, in zelo dobro vemo, da smo osebno odgovorni za vsako zdravljenje, moralno, etično in kazensko. Zato nas tako sporočilo v bistvu ne prizadene. Ampak na drugi strani so naši partnerji, bolniki, ki morajo vedeti in verjeti, da imajo s svojim zdravnikom osebno odgovoren odnos, to je bistvo zaupanja in zaupanje je nujni del zdravljenja. Če politikanti za svoj tedenski medijski vihar v kozarcu vode prepričajo naše partnerje, bolnike, da zdravniki nimamo osebne odgovornosti do njih, smo ne le za tisti teden, ampak dolgoročno izgubili vse, kar je bistvo medicine. Bolnik mora biti v trenutku stiske miren in gotov vsaj v zaupanju, da ga bomo zdravili izključno v njegovo dobro, po svoji stroki in vesti – ne glede na namige ali papirje, s katerimi mahajo finančniki, direktorji ali celo minister za zdravje.
Če politikanti za svoj tedenski medijski vihar v kozarcu vode prepričajo naše partnerje, bolnike, da zdravniki nimamo osebne odgovornosti do njih, smo ne le za tisti teden, ampak dolgoročno izgubili vse, kar je bistvo medicine. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
S tem ne trdim, da se ni treba pogovarjati o vseh izkušnjah minule epidemije, prav nasprotno, saj bomo to znanje verjetno še potrebovali. Kako, na primer, upravno in logistično v primeru potreb urediti hitro reorganizacijo bolnišnic, da ne bo živčnih nesporazumov kot v primeru bolnišnice Ptuj? Treba se je pogovarjati tudi o pravnem statusu konzilijarnih in podobnih listov o stanju bolnikov – ne nazadnje jih zdravniki ob menjavanju turnusov, ne glede na epidemijo, vsakodnevno izpolnjujemo na tisoče, da se kolegi za nami lažje znajdejo. Bi jih morali dajati v podpis bolnikom in v primeru nezavesti njihovim svojcem?
Pogovori so koristni, a ne pod pritiskom politikantskih obtožb in monstruoznih konstruktov. Koliko varovancev DSO bo od zdaj s strahom gledalo svojega zdravnika in nemo razmišljalo, katero težavo je bolje zamolčati, da ne bi pristali na »seznamu smrti«. Enotedensko medijsko veselico bodo tako še mesece s svojimi stiskami plačevali ostareli, ki taka bremena najtežje prenašajo.