Vasja Jager

Medtem ko se vlada hvali z uspešnostjo pri preprečevanju epidemije koronavirusa in obtožuje svoje predhodnike, resnični junaki in junakinje ostajajo spregledani. To so zdravniki in zdravnice, medicinske sestre, bolničarji in negovalke, ki delujejo v javni zdravstveni mreži. Ter mali ljudje, ki so med epidemijo skrbeli, da je življenje teklo dalje – prodajalke, poštarji, smetarji, čistilke … Največje breme pa so po dekretu odgovornih nosili zaposleni v domovih za starejše, ki so kljub kadrovski stiski in pomanjkanju opreme skrbeli in zdravili najbolj ogroženo populacijo starostnikov. Čeprav sta vlada in stroka zatrjevali, da je v bolnišnico sprejet vsakdo, ki potrebuje intenzivno nego, kar 87 odstotkov stanovalcev domov za starejše, ki so umrli za koronavirusno boleznijo, ni prišlo v bolnišnice, temveč so izdihnili v teh domovih. Kot razkriva poznavalec zdravstvenih politik, nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber, so bili med epidemijo na hitro sestavljeni seznami starostnikov, ki pod nobenim pogojem ne bi smeli biti deležni bolnišničnega zdravljenja. Za te sezname ne vedo ne ti ljudje ne njihovi svojci.

VPR Slovenija se je po statističnih merilih zaenkrat zelo uspešno spopadla z epidemijo. Kaj je temeljni razlog – ukrepi države in stroke, samodisciplina prebivalstva, sreča…?

Med državami EU27 z majhnim številom umrlih na milijon prebivalcev, kar je ta čas najbolj zanesljiv podatek, je Slovenija na 12 mestu, zato bi morali biti pri hvaljenju z uspešnostjo bolj zadržani. Res pa ima kar dvanajst držav EU od dva do enajstkrat večjo umrljivost kot Slovenija in da vse pripadajo skupini najbogatejših držav, med nimi pa ni nobene, ki so se pridružile EU skupaj s Slovenijo ali kasneje. Bilo bi nadvse koristno, da bi prišli do verodostojne razlage za razlike med zahodom in  vzhodom naše celine: dosedanje predpostavke navajajo pogostejše stike bolj prizadetih držav s Kitajsko, kjer se je  bolezen pojavila; večje število zgoščenih metropol, kjer se okužba lažje prenaša; širjenje okužbe z zahoda na vzhod Evrope, kar je dalo vzhodnejšim državam več časa za ukrepanje; primernost odziva (tu sta vzorčna primera katastrofalno ravnanje ZDA in Velike Britanije), hitrost in odločnost uvajanja omejevalnih ukrepov ter njihovo upoštevanje s strani prebivalstva. Praktično nihče od komentatorjev ne pozabi omeniti velikansko prednost javnega zdravstvenega sistema in v njegovem sklopu področja javnega zdravja. Tudi v skupini zahodnih držav imajo boljše rezultate skandinavske države z ohranjeno držo socialne države. Zagovorniki privatizacije zdravstva tipično molčijo. No, ne čisto vsi: nek bolgarski zanikovalec vsega, kar je zapustil socializem, je na dan privlekel hipotezo, da je nizka smrtnost v njegovi in drugih vzhodnih državah posledica tega, ker so njihovi zdravstveni sistemi v tako slabem stanju, da so se državljani disciplinirano držali omejitev, ker so se bali, da jim nihče ne bo pomagal, če zbolijo, medtem ko so se zahodnjaki brezskrbno zanašali na svoje dobro zdravstvo. Že vidim, kako bo tudi kak naš »strokovnjak« slovensko rekordno nizko umrljivost novorojenčkov pripisal razsulu v zdravstvu in posledičnemu večjemu preživetvenemu nagonu državljanov.

VPR Na področju zdravstva je med zahodnimi in vzhodnimi državami pomembna ločnica: večina zahoda ima v dobršni meri privatizirane zdravstvene sisteme. Velika lekcija korone je, da so države z močnim javnim zdravstvom dosti bolj uspešne pri soočanju z epidemijo.

K vaši trditvi bi dodal, da v tem primeru govoriva o privatizaciji na ravni izvajanja zdravstvene dejavnosti in ne financiranja, saj ima večina držav EU prevladujoče javno financiranje in zaradi tega tudi zanje velja, da imajo javen zdravstveni sistem. Vendar je ključnega pomena, ali dejavnost izvajajo javni ali zasebni izvajalci.

Ali lahko to utemeljite?

V ospredju interesa zasebnih izvajalcev, tudi če delajo v javni mreži in za javen denar,  so dobiček, plačljive storitve in zakonitosti trga, v tem smislu so tekmovalni in manj pripravljeni na prenos znanja in sodelovanje. Nimajo lastnega motiva niti zunanjega pritiska, da bi razvijali, vzdrževali in krepili dejavnosti, ki so namenjene neki bodoči zdravstveni krizi.  Zdravstveni sistem, ki temelji na zasebnih izvajalcih, nima učinkovitih vzvodov, da bi hitro vzpostavil mehanizme za obvladovanje epidemije. Načrtovanja ukrepov ter zagotavljanje kadrov in materialnih pogojev ni mogoče izvajati s pomočjo tržnih mehanizmov. Gasilci morajo vzdrževati pripravljenost in dobivati plače tudi v času, ko ni požarov. Predstavljajte si, da bi se ameriška armada vsakokrat sproti sestavljala iz vojakov prekarcev ali samostojnih podjetnikov, ki bi jih država plačala samo takrat, ko bi jih potrebovala! Ni čudno, da ZDA celo na vrhuncu epidemije niso imele niti brezplačnih testov za iskanje okuženih niti dovolj osebja, ki bi te teste izvajali. Trump je že pred časom kadrovsko in finančno oklestil državni sistem varovanja pred epidemijami, saj njegova dejavnost ni prinašala dobička. Velika Britanija, nekoč zaradi svojega Nacionalnega zdravstvenega sistema (NHS) pojem socialne države, je v zadnjih letih drastično zmanjšala število bolniških postelj in sprožila obsežno privatizacijo bolnišnic, praktično vsi domovi za starejše pa delajo na profitni osnovi. Angleški komentatorji se zgražajo, da morajo negovalke še na  vrhuncu epidemije hoditi v vrečah za smeti in da si morajo mnogi zdravniki sami kupovati zaščitno opremo. Nekatere zahodne države so imele težave z mobilizacijo in usklajevanjem zasebnikov, ki so se hoteli najprej pogajati o izpadu dohodka pri svojem rednem delu, plačilu storitev v epidemiji in najemninah za svoje bolniške postelje. Skratka: ekonomski in politični model, ki temelji na privatizaciji tradicionalnih javnih sistemov, ni le nagnjen k rednim krizam, temveč tudi ni sposoben učinkovito odgovarjati nanje.

VPR Česa smo se v epidemiji korone v tem kontekstu naučili o slovenskem zdravstvenem sistemu?

Upam, da smo se naučili, kako dragocen je naš javni zdravstveni sistem. Pa to, da moramo imeti pripravljene izvedljive načrte za različne stopnje krize, ki jih lahko vsak hip potegnemo iz predala, ne pa da zaradi političnih prerekanj izgubljamo čas. Švedska vlada je manjšinska, pa vendar so se vse stranke takoj poenotile o odgovoru na epidemijo, čeprav je ta odgovor drugačen kot pri večini drugih držav in bi bil idealna prilika za politične spopade. Priznati si moramo,  da nobene  velike krize ne moremo pričakati popolnoma pripravljeni. Nesmiselen je očitek, da nismo imeli na razpolago stotine respiratorjev, ki bi zastarevali v skladiščih. Kaj pa če nas v prihodnosti čaka  virus, ki bo napadel ledvice in bomo potrebovali tisoče dializnih aparatov? Ali naj zaradi nevarnosti potresa že danes zgradimo bolnišnice z nekaj deset tisoč posteljami? Za te in druge primere kriz potrebujemo nenehno posodabljane strokovnih smernic in načrte ukrepanja, ki bodo predvideli, kam bomo namestili bolnike ali ranjence in kako bomo na meddržavni ravni preusmerili industrijo v proizvodnjo opreme, ki jo bo primanjkovalo. Kar pa moramo v resnici imeti na »zalogi«, so prostovoljci, ki jih bo mogoče takoj aktivirati in ki morajo imeti znanje, ki smo ga nekoč pridobivali v kampanjah NNNP- »nič nas ne sme presenetiti«. 

VPR Kako smo se torej v Sloveniji odzvali na epidemijo?

Slovenija se je odzvala primerno in to velja tudi za prejšnjo vlado. Nekateri nujni mehanizmi za omejevanje širjenja virusa so bili vzpostavljeni v nekaj dnevih, triažne ambulante, testiranje in iskanje stikov z okuženimi je začelo delovati dobesedno čez noč. Bistvenega pomena je bilo, da je centralna koordinacija v kritičnem trenutku imela strokovne sogovornike in naslovnike, ki so takoj začeli izvajati njena navodila – to so zdravstveni domovi, bolnišnice, Nacionalni inštitut za javno zdravje s svojimi z izpostavami in številni drugi partnerji iz javnega sektorja. Glavna zasluga, če sploh lahko govorimo o njej, pa pripada državljanom, ki so v  veliki večini takoj privzeli samozaščitno obnašanje, in pa tistim malim ljudem, ki jih nenehno spregledujemo in njihovo delo vrednotimo tako nizko, da jim plačilo ne zadošča za dostojno življenje, so pa omogočili, da smo se vsi ostali lahko odmaknili od družbe: to so čistilke in negovalke v zdravstvenih ustanovah in domovih za ostarele, prodajalke v živilskih trgovinah, poštarji, kurirji, dostavljalci, smetarji in mnogi drugi.

Vse pa ni bilo dobro. Na primer ko je oblast želela poslati vojake na mejo, namesto da bi jih uporabila za pomoč tistim, ki sem jih naštel v prejšnjem stavku  – na primer v domovih za starejše občane.  No, prav v teh domovih so zdravstveni odločevalci po mojem mnenju naredili nekaj velikih napak.  

VPR Kaj konkretno imate v mislih?

Dolgo zadrževani in nedavno objavljeni podatki so pokazali, da je bilo med 98 umrlimi (do 4.5.2020) za koronavirusno boleznijo ali v povezavi z njo kar 78 stanovalcev domov za starejše občane in jih je 68 tudi tam umrlo, le deset pa v bolnišnicah. V domovih je torej umrlo kar 70 % vseh žrtev Covida 19 v Sloveniji, kar izrazito odstopa od drugih držav EU. V Belgiji, ki ima v EU najvišji delež starih, ki živijo v domovih,  je v domovih umrlo 50 % od vseh umrlih. Podoben odstotek navajajo v Italiji, Španiji, Franciji in na Irskem.  V Veliki Britaniji je takih oseb (po začasnih ocenah) ena šestina vseh smrti, v ZDA pa ena tretjina.

VPR Od kod ta razlika?

Razlog za visoko smrtnost v domovih je po mojem mnenju posledica odločitve zdravstvene politike, da se stanovalcev  v primeru suma na okužbo s koronavirusom, ki ne bodo potrebovali  bolnišnične obravnave, ne bo sprejemalo v bolnišnice, ampak se jim bo zdravstveno oskrbo zagotavljalo  v domu. S tem je  bila izolacija okuženih, preprečevanja prenosa okužb na zdrave in zdravljenje faze bolezni, »ki ne potrebuje  bolnišnične obravnave« naloženo ustanovam, ki za to niso niti kadrovsko niti prostorsko in tehnično opremljene. Velik problem je predstavljalo že pomanjkanje zaščitne opreme, kar je nedvomno prispevalo k širjenju okužbe preko zaposlenih, ki se gibljejo od sobe do sobe. Postelje nimajo dovoda kisika, domovi razpolagajo le z nekaj kisikovimi bombami, ki jih je potrebno pripeljati k postelji in zadoščajo za tri ali štiri  bolnike; premalo je aspiratorjev za čiščenje dihalnih poti itd.

VPR Kdaj pa sploh napoči trenutek, ko tak bolnik potrebuje  bolnišnico?

Saj: to je ključno vprašanje. Kopičijo se poročila o nenadni tihi hipoksemiji, ki usmrti  tudi mlajšega bolnika v nekaj urah, in o veliki ogroženosti starejših oseb s spremljajočimi  boleznimi. Kako naj se odloča maloštevilno in neizkušeno osebje doma, ki ima na razpolago zdravnika le nekaj ur na dan? Dom ni bolnišnica! Kako naj se odločata dve medicinski sestri na oddelku z več deset okuženimi v nočnem času?  Poznam pripovedi obupanih in izčrpanih članov osebja. V nekem domu so na določen dan imeli 86 okuženih in bolnih stanovalcev, vse slovenske  bolnišnice skupaj pa le 80, zasedene pa so  bile samo tretjinsko. V tem domu je doslej umrlo 38 stanovalcev, ki so bili okuženi s koronavirusom, poleg njih pa še 12 drugih. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bilo  domovom za starejše občane naloženo velikansko breme, večje kot  bolnišnicam, in da so  bili njihovi stanovalci diskriminirani. Pa to še ni vse.

VPR V mislih imate najbrž sezname, ki jih imenujete seznami odpisanih?

Da. Konec marca je minister za zdravje imenoval za vse domove koordinatorje za izvajanje zdravstvene dejavnosti v zvezi z obvladovanjem epidemije.  Ob svojem prvem in v več domovih edinem obisku so koordinatorji vzpostavili konzilij treh ali štirih zdravstvenih delavcev, ki so v enem delovnem dnevu pregledali sto in več kartotek takih stanovalcev. Ob tem, da so v povprečju za eno kartoteko porabili nekaj minut, so od četrtine do polovice stanovalcev uvrstili v skupino, pri kateri zaradi zdravstvenega stanja prihaja v poštev samo paliativno zdravljenje, medtem ko je zdravljenje v bolnišnici neutemeljeno. Čeprav vsaj nekateri formularji zahtevajo pogovor z bolnikom ali njegovimi svojci, se to v času sestavljanja teh seznamov odpisanih ni zgodilo, pač pa šele takrat, ko je bolnik že zapadel v težko stanje. Če stanovalci niso zboleli, še danes ne vedo niti oni niti svojci, da so uvrščeni na ta seznam.  Iz nepopolnih podatkov, ki sem jih pridobil, vem, da so nekateri od teh bolnikov vseeno bili napoteni v  bolnišnico, nekateri so okužbo preživeli v domu; vsaj eden od njih je  bil celo oživljan v domu in še vedno živi.

Etično sporno, celo nesprejemljivo je dejstvo, da pri odločitvi o uvrstitvi na seznam paliativnega zdravljenja ni sodeloval stanovalec, ki so mu namenili tako usodo, niti njegovi svojci. Druga sporna okoliščina pa je sploh nastajanje vnaprejšnjega seznama odpisanih; na zalogo. Lahko jo razumem kot nekakšno oceno bodoče obremenitve bolnišnic, če bi v domu izbruhnila vsesplošna okužba, vendar jo je prav tako mogoče razumeti kot preventivno zapiranje vrat bolnišnic pred  prevelikim prilivom  starih  bolnikov in kot tih pritisk na lečečega domskega zdravnika,  naj določenih stanovalcev ne pošilja v bolnišnico. Ti seznami še vedno obstajajo in ne veljajo le za bolezen, ki jo povzroča koronavirus, temveč tudi za vse ostale bolezni, ki bi narekovale hospitalizacijo.

VPR Zakaj menite, da se je to zgodilo, ko pa so  bile bolnišnične kapacitete daleč od preobremenitve?

Splošna podlaga za to je starizem ali staromrzništvo, pogled na starejšo osebo kot krhkega, poldementnega, slabo pokretnega in kronično bolnega posameznika, ki zaradi tega, ker je že dolgo živel in ima pred seboj le še kratko in nekakovostno življenje, ni enako upravičen do uveljavljanja svojih potreb, tudi zdravstvenih, kot mlajše osebe. Seveda to diskriminacijo obsojajo deklaracije o človekovih pravicah in etični kodeksi, vendar to ne pomeni, da ni prisotna vsaj na podzavestni ravni pri mnogih med nami.

Pri koronavirusu nas to pripelje do paradoksa: če so ukrepi ob epidemiji namenjeni reševanju življenj in če so starejši daleč najbolj ogroženi,  potem bi jim morala biti namenjena največja skrb. Očitno je, da se v primeru domov starejših občanov odločevalci niso ravnali po načelu, da je potrebno okužene ločiti od okolice in storiti vse druge potrebne ukrepe, da se okužba ne bi širila na preostale stanovalce, temveč da so malodane po načelu požgane zemlje izločili  okužene skupaj z neokuženimi od preostale okolice, da ne bi prezasedli bolnišničnih kapaciet. Odredbo o strogi prostorski ločitvi stanovalcev na neokužene, okužene in obolele v ustanovi, ki ni bolnišnica, je v praksi nemogoče izvesti, o čemer pričajo podatki o širjenju okužb v domovih, na kar je zdravstvena oblast odgovorila s kritiko vodstva in zaposlenih. Odločevalci so zavestno tvegali povečevanje števila okužb med najbolj ogroženim delom populacije in omejevali dostopnost okuženih in bolnih do bolnišnične obravnave,  kar je zelo  verjetno povečalo smrtnost med stanovalci domov.   

Osebju domov ni bilo naloženo le izčrpujoče fizično breme, ki ga kljub trudu niso mogli opraviti tako, kot ga lahko opravijo bolnišnice, temveč tudi neznosno moralno breme ob zavedanju, da umirajočim stanovalcem ne morejo nuditi vsega. Prepričan sem, da se bomo morali kot družba o tem temeljito pogovoriti, med drugim zato, ker so pred nami novi valovi bolezni in določila o zdravstveni obravnavi stanovalcev s koronavirusom in seznami odpisanih še vedno  veljajo.

VPR Nedavno sem govoril s predsednikom komisije za zdravniško etiko, dr. Božidarjem Voljčem. Zatrdil mi je, da so bili vsi s koronavirusom okuženi stanovalci domov za ostarele, ki potrebujejo zdravljenje, avtomatično napoteni v bolnišnice. Potem pa je Dnevnik razkril, da je do 4. maja od 78 stanovalcev, kolikor jih je uradno umrlo za covid-19, le 10 umrlo v bolnišnicah. Preostali očitno niso prišli do njih.

Številke govorijo same zase. Glede na to, da  je  bila velika  večina umrlih,  verjetno več kot 95 %, starejših, potrebujemo še podatek o starostni strukturi hospitaliziranih bolnikov: domnevam, da je bilo med njimi  veliko mlajših in manj ogroženih.  

VPR Kdo je odgovoren?

Tisti, ki so sprejeli te odločitve. Sprejel bi, da je bilo v začeni paniki opisano ukrepanje posledica bojazni, da se bodo bolnišnice v  kratkem času napolnile z umirajočimi  bolniki tako kot v Italiji in Španiji,  vendar je  bilo po dveh ali treh tednih jasno, da bolnišnice ostajajo prazne, borba z boleznijo pa se je v znatni meri prenesla na domove. Vsaj takrat bi morali te ukrepe preklicati oziroma spremeniti, vendar jih vse do danes niso.

VPR Kako pa kot zdravnik ocenjujete odziv osebja v bolnišnici Ptuj na čelu z direktorico Anico Užmah, ki ni želelo sprejeti štirideset starostnikov iz hudo prizadetega doma v Ljutomeru, v katerem so bili zaposleni na koncu z močmi?

Kot strokovno in etično nesprejemljiv. Bilo pa bi bilo vseeno potrebno izvedeti, ali je ta dom pred tem že obiskal koordinator in pripravil seznam stanovalcev, pri katerih je zdravljenje v  bolnišnici neutemeljeno. Če je tak seznam obstajal, je vodstvo bolnišnice morda zanj  vedelo ali celo sodelovalo pri njegovem nastanku kot v nekaterih drugih domovih, kjer so bili koordinatorji strokovni direktorji ali zdravniki bližnjih bolnišnic. Morda so se zdravniki uprli, ker so imeli informacije, da gre za odpisane varovance. Vsekakor pa je šlo vsaj za trk med odločitvijo ministra, da se stanovalci domov s koronavirusom prvenstveno obravnavajo v domovih, in njegovo odločitvijo o premestitvi vseh okuženih starostnikov v bolnišnico. Kazalo bi ugotoviti, ali je  bil minister za zdravje dvoličen, ko je v javnosti kritiziral vodstvo ptujske bolnišnice, obenem pa je vedel, da regijski koordinatorji znatnemu deležu starostnikov odrekajo bolnišnično zdravljenje.

VPR No, če bi resnično hotel, da sprejme ljutomerske starostnike, bi minister že lahko pritisnil na direktorico Užmahovo; nenazadnje bi jo lahko tudi razrešil. Vendar je ni.

Na koncu bo odgovornost za posamezne poteze vendarle jasna, čeprav je v sedanjem pogovoru ne morem usmeriti na eno samo osebo, ker nimam vseh podatkov – navsezadnje tudi zato, ker se prikrivajo. Dejstvo je, da so ukrepi v skupnem učinkovanju diskriminatorni do stanovalcem domov, saj so jim  omejili dostopnost do bolnišničnega zdravljenja in s tem kršili pacientovo pravico do enake dostopnosti za enake potrebe. To je moja ključna kritika na račun ravnanja odgovornih v času epidemije. Od odgovornih pričakujemo, da bodo v težkih časih ravnali etično, odgovorno in razumno, saj jim samo pod temi pogoji lahko zaupamo. Zaupanje med oblastjo in državljani je posebej v času kriz ključnega pomena.  

VPR Če zaključujeva z odgovornostjo, ne moreva mimo spornih nabav zaščitne in medinske opreme med epidemijo. Te nabave so po dekretu vlade tekle preko zavoda za blagovne rezerve, ki za to ni bil ustrezno usposobljen. Na drugi strani se že leta govori o centralizaciji javnih naročil v zdravstvu, ki bi jih izvajala posebej za to ustanovljena javna agencija. Bi se fiasku z naročili mask in ventilatorjev lahko izognili, če bi ob izbruhu virusa njihove nabave že tekle prek takšne agencije?

Kot minister za zdravje sem leta 2003 pričel s centralizacijo javnega naročanja potrošnega materiala za dializo, pri čemer glavni nasprotniki niso bili dobavitelji, temveč bolnišnice. Že s prvim razpisom smo dosegli za 20 odstotkov nižje cene. Ko sem odšel s položaja, je moj naslednik nemudoma ukinil ta sistem kot neumnost. Centralizacija naročanja sicer ni imuna pred korupcijo pa tudi ne pred pritiski in zastraševanji s strani dobaviteljev in drugih zainteresiranih, vendar jo je lažje nadzorovati. Drobljenje naročil in prenašanje na verigo posrednikov ima en sam namen: krajo javnega denarja in olajšanje korupcije. Skratka, centralizacijo javnih naročil močno podpiram.

VPR Kaj menite o tem, da se na krilih epidemije nakazuje potreba po gradnji novega kliničnega centra v Ljubljani?

Da je neumnost: ne to, da potrebujemo obnovo kliničnega centra v Ljubljani, temveč da jo utemeljujemo z epidemijo in z gradnjo zidov. To se je dogajalo tudi v preteklosti: ob kakršnihkoli težavah v zdravstvu je prihajalo do predlogov za novogradnje. Nato se je gradilo dvajset let in na koncu je zmanjkalo denarja za opremo in potrebne nove zaposlitve. Do takih predlogov prihaja zato, ker imajo velik vpliv na zdravstvene odločitve klinični zdravniki in ker si politiki radi postavljajo spomenike in režejo otvoritvene trakove. Namesto milijarde za zidove in nove bolniške postelje, ki jih  v normalnih razmerah in ob sodobnih pogledih na vlogo bolnišnice ne potrebujemo, bi morali denar, če bi ga toliko sploh imeli, nameniti za izobraževanje in zaposlovanje novih kadrov, skrajševanje čakalnih dob in uvajanje novih programov – pa tudi za zaloge nujno potrebne opreme ter za gradnjo ali obnovo infekcijske in še kakšne druge klinike, bolnišnice ali zdravstvenega doma. V ozadju pozivov po milijardnem gradbenem projektu je tudi pohlep po milijonih, ki pri tako velikem  koritu bolj neopazno kapljajo v zasebne žepe ali žepe političnih strank.

VPR Kakšen bo svet po epidemiji koronavirusa?

Po koronski krizi bo svet izbiral med dvema možnostima. Lahko se bo zatekel v avtoritarnost in visoke pregrade med državami, dajal državljanom s pomočjo represije občutek varnosti in nadaljeval  z neoliberalnim redom, v katerem se  bodo javne storitve dokončno spremenile v zasebne dobrine, ali pa bo okrepil oziroma na novo uvedel socialno državo, ki bo temeljila na notranji in zunanji solidarnosti med državljani in v kateri bodo javne storitve človekova pravica.